Msgr. Stanislav Zore, ljubljanski nadškof in metropolit, predsednik Slovenske škofovske konference, v nagovoru na velikonočni maši:
“Kje je naš Jezus? Kam smo mi položili Jezusa? Smo ga morda tudi mi položili v grob? Ali smo tudi mi morda podobni ženam, ki so pri grobu slišale nekoliko očitajoče besede: »Kaj iščete živega med mrtvimi?« (Lk 24,5).
Ali je Jezus naše vere živ? Ali smo ga se srečali z njim v dvorani naših strahov in ujetosti in smo slišali njegov pozdrav: »Mir vam bodi!« Ali smo ga odkrivali na poteh naših dvomov in razočaranj in ga prepoznali, ko nam je govoril svojo besedo ter razlomil kruh in nam ga dal. Ali smo ga srečali na obalah naših prizadevanj in neuspehov, in nam je pripravil ribo in kruh, ker so bile naše mreže prazne, mi pa smo bili utrujeni in lačni.
Ni namreč dovolj, da Jezus v našem življenju ostane pripoved, ki jo pripovedujejo drugi. Ne more ostati podatek iz preteklosti ali znanje iz veroučnih ur. Kakor lepo pravi papež Frančišek, da ne verujemo v ideje, ampak verujemo v Jezusa Kristusa. Dokler je apostol Tomaž poslušal druge apostole, ki so mu pripovedovali, da je Jezus vstal in da so ga videli, je to samo utrjevalo njegov dvom in nejevero. Dokler ga ne bom srečal, ne bom veroval.
Tomaž je zahteval srečanje. Brez srečanja z Vstalim, mu vsa pripovedovanja niso pomagala do vere. Ko pa je slišal Jezusovo besedo: »Tomaž, stegni svojo roko,« je padel na kolena in veroval.”
Vir: Slovenska škofovska konferenca
