Piše: Gašper Blažič
V tedniku Demokracija smo v preteklih tednih objavljali številne članke o razsulu, ki ga za seboj pušča Golobova vlada, pa tudi o znova aktiviranem strokovnem svetu SDS. Postalo je jasno, da je edina rešitev za nastali položaj le še razpust državnega zbora in razpis novih predčasnih volitev, čeprav je po drugi strani jasno, da je politične volje za to zelo malo ob sedanjem razmerju sil – razen če bo največja vladna stranka spoznala, da je vsak nov teden vztrajanja na oblasti samo še korak dlje v agoniji in povečevanje možnosti, da Gibanje Svoboda doživi popoln kolaps. Prav s tem namenom pa so botri premierju Robertu Golobu dokončno obrnili hrbet.
Slovenija ima v svojem razmeroma kratkem obdobju sodobnega parlamentarizma že nekaj izkušenj s predčasnimi volitvami. Za prve predčasne volitve bi lahko denimo imeli že volitve jeseni leta 1992 (dve leti in pol po prvih večstrankarskih volitvah), ki so bile tudi prve volitve državnega zbora, predsednika republike in državnega sveta v skladu z novo ustavo, sprejeto 23. decembra 1991. Do predčasnih volitev bi skoraj prišlo leta 2000 zaradi spodletelega glasovanja o zaupnici Drnovškovi vladi (po odhodu SLS iz koalicije), kar se zaradi izvolitve Bajukove vlade ni zgodilo, so se pa zato zgodile leta 2011, ko je Pahorjeva vlada predčasno končala mandat zaradi izstopa Zaresa iz koalicije. Sledili so trije zaporedni premierski odstopi: maja 2014 je odstopila Alenka Bratušek, marca 2018 pa Miro Cerar, oba pa sta sprožila predčasne volitve. Šele po tretjem premierskem odstopu, in sicer Marjana Šarca januarja 2020, se je zgodilo, da je bila izvoljena nova vlada do rednih volitev, ki so bile lani aprila. Leto dni in pol kasneje se je izkazalo, da je vlada pod vodstvom »mesije« Roberta Goloba, ki se je ukvarjala predvsem z izničenjem vseh dobrih dosežkov prejšnje (tj. Janševe) vlade, zavozila vse, kar se je zavoziti dalo.
Je Golob zato izginil iz javnosti?
V začetku minulega tedna je v javnost prišla dokaj presenetljiva novica – vsaj na prvi pogled –, da ima premier Robert Golob napovedano operacijo kile in da ga bo v času bolniške odsotnosti nadomeščal podpredsednik vlade Luka Mesec. Nenavadno z več vidikov, kajti praviloma je v vladi toliko podpredsednikov, kolikor je koalicijskih strank. Vendar Gibanje Svoboda dejansko nima človeka, ki bi nadomeščal predsednika vlade – podpredsednik vlade je bil namreč nekdanji minister za zdravje Danijel Bešič Loredan, ki pa je odstopil, medtem ko GS novega podpredsednika vlade ni izbrala. Nenavadno je tudi to, da je že pred časom Luka Mesec v Levici »sestopil z oblasti«, saj je nova koordinatorka Levice sedanja ministrica za kulturo Asta Vrečko, kljub temu pa je Mesec obdržal funkcijo podpredsednika vlade. In navsezadnje, med koalicijskimi partnericami je Levica šibkejša od SD, ki jo vodi druga podpredsednica vlade, zunanja ministrica Tanja Fajon. Postavlja se torej vprašanje, zakaj Golob ni poveril nadomeščanja pri vodenju vladi Fajonovi. Je bilo morda krivo to, da Fajonova razmišlja včasih tudi (pre)glasno, denimo, da vlada lahko nadaljuje delo z Golobom ali brez njega? Kakorkoli že, Luka Mesec je prevzel vodenje vlade praktično v trenutku, ko slednja uvaja bizarno politiko »štempljanja« na delovnih mestih prav po zamislih socialistične logike Levice. Zaradi tega se držijo za glavo celo podjetniki, ki so še lani pragmatično podpirali zmago Goloba, češ da je Janša tako ali tako »gotof«. No, vmes so se zgodile pomembne spremembe in sedaj je Golob tisti, ki se je verjetno taktično umaknil iz javnosti (kar je sicer že nekajkrat naredil) in razmišlja o najbolj častnem izhodu, potem ko je celo njegova kakor intimna partnerka Tina Gaber priznala, da globoka država v resnici obstaja.
Evropske volitve ga ne bodo rešile
In kakšen bo Golobov eksodus? Omenili smo že možnost, da bi postal evropski komisar, kar pa se pred poletjem 2024 zanesljivo ne bo zgodilo. Volitve v evropski parlament so šele v začetku junija 2024, nova sestava Evropske komisije pa se bo verjetno oblikovala šele po poletnih počitnicah prihodnje leto. Tu na Goloba seveda preži tudi nevarnost, v katero se je spustila že Alenka Bratušek, ki je v funkciji premierke leta 2014 za članico Evropske komisije predlagala kar sebe, nato pa se ji je zgodil hud fiasko pred evropsko javnostjo. Dejstvo je namreč, da se zadnji dogodki peljejo s silovito hitrostjo in da bo Golob kot premier verjetno padel že pred novim letom, izpad šestih mesecev do evropskih volitev pa bo težko nadomestiti. V tem primeru ga verjetno ne bo niti na listi za evropske volitve. Na slednje je nase opozorila že SLS, ki za nosilca liste predlaga Petra Gregorčiča, univerzitetnega profesorja strojništva in nekdanjega predsednika programskega sveta RTVS. Tu se seveda postavlja vprašanje, ali bi zaradi visokega praga za vstop v parlament morda prišlo do vnovičnega povezovanja med SLS in NSi, kar se je zgodilo pred desetimi leti. Nazadnje se je SLS povezala s SDS in v evropski parlament spravila Franca Bogoviča, nekdanjega predsednika stranke. Prvak SDS Janez Janša pa opozarja, da bi zaradi visokega praga (10 odstotkov) lahko prišlo do nevarnosti, da če bi SLS in NSi nastopili s svojo listo, morda nobena od njiju ne bo dosegla dovolj dobrega rezultata. Ob tem naj spomnimo, da so leta 2014 izvolitev dosegle le tri liste, skoraj 50 odstotkov glasov pa je šlo za liste, ki so ostale brez poslanca. Nekoliko bolje je bilo leta 2019, ko je bilo ob štirih listah, ki so dobile predstavnika v Bruslju (skupaj jih je kandidiralo 14), »pokrito« 70 odstotkov vseh oddanih glasov. Glede na aktualne razmere in dejstvo, da bo Slovenija po novem imela na razpolago devet poslanskih mest (leta 2004 je štartala s sedmimi!), bi bilo pričakovano, da bi vsaj pet poslanskih mandatov osvojile stranke iz nabora Evropske ljudske stranke, to je SDS, NSi in SLS ne glede na medsebojna razmerja. Na drugi strani to pomeni tudi dokaj slaboten učinek Gibanja Svoboda in SD, ki realno lahko pričakujeta vsaka po (največ) dva poslanska mandata. A do takrat Goloba verjetno ne bo nikjer več.
Golob je šibka figura
Kaj pa možnost, da se po zgledu Bratuškove, Cerarja in Šarca tudi Golob odloči vreči puško v koruzo, on iz zdravstvenih razlogov? Morda mu gredo tu lahko na roko fotografije s Krka, kjer je bil Golob videti precej shujšan, pa tudi njegovo pojavljanje z berglami, zaradi česar so se širili namigi o njegovem veganskem prehranjevanju (vpliv Tine Gaber). Povsem mogoče je, de je bila napovedana operacija kile resnična, če drži, da vegansko prehranjevanje uničuje njegovo zdravje. Dejstvo pa je, da Golob ni ravno človek izrednih delovnih navad, navsezadnje so že poletne poplave močno zmotile njegov dopust, v Parizu pa si je po udeležbi na konferenci za humanitarno pomoč Palestincem očitno privoščil še »podaljšani konec tedna«, za seboj pa ima tudi precej neposrečeno protokolarno obnašanje v Rimu, kjer se je srečal z italijansko premierko, zanj tako rekoč »fašistko« Giorgio Meloni. Toda to so seveda samo zunanji izrazi Golobove zadrege. Golobu očitno tudi zmanjkuje ministrov, saj vrnitev Boštjana Koprivnikarja ni več tako samoumevna tudi zato, ker je denimo ljubljanski župan Zoran Janković precej močnejša politična figura kot Golob, kar se je pokazalo že pri skupnih tiskovnih konferencah. Golob je bil navsezadnje član tudi Pozitivne Slovenije, v mandatu 2002−2006 je bil v Novi Gorici mestni svetnik Mavrice (ki se je nato preimenovala v Kresnico, slednja pa je leta 2008 postala Krščansko-demokratska stranka in nato izginila iz politike). Od leta 2006 je bil Golob predstavnik Liste Roberta Goloba v goriškem mestnem svetu, lista pa je nastala z namenom, da bi Golob kandidiral za župana Nove Gorice, kar pa se ni zgodilo. Očitno so se že v tistem času pokazale njegove šibkosti. Sedaj, ko mu vse več ministrov preiskuje KPK (še ena poteza globoke države) in ko se je ministrica za pravosodje Dominika Švarc Pipan (SD) zaradi anonimizacije sodb znašla v sporu ne samo s stroko, ampak z vplivnimi mnenjskimi voditelji tranzicijske levice (denimo z nekdanjim politikom Pavlom Gantarjem), je postalo jasno, da ga bo njegovo trmasto oklepanje oblasti zagotovo ogromno stalo.
Nerodni Janković je zapravil priložnost
To seveda ne pomeni, da bo vladajoča koalicija privolila v predčasne volitve. Tega si prav gotovo ne želijo niti botri iz ozadja. Njihov načrt je najti novega človeka, ki bi mandat 2022−2026 pripeljal do rednih volitev. Kot je v petek poročal Požareport, »strici« preigravajo štiri mogoče kandidate, pri čemer pa imajo težave. Stojan Petrič, tako rekoč gradbeni imperator in posredni lastnik časopisne družbe Delo, ima za nasprotnika vplivnega Damirja Črnčeca (in s tem tudi nekatere medije), medtem ko ima podobne ambicije tudi Zoran Janković, ki svojo moč dokazuje tudi tako, da skrbi za cenzuro oglasnih sporočil za protestne shode proti »drekovodu« na ljubljanskih radijskih postajah. Janković bi moral »praviloma« postati premier že po volitvah leta 2011, vendar se je izkazalo, da nima živcev za pogajanja pri sestavi koalicije, tako da se je po veliki živčni vojni, ki je dosegla vrhunec na januarskem mitingu v Dražgošah leta 2012, ko je tedanji predsednik republike Danilo Türk javno obračunal z ameriškim veleposlanikom v Ljubljani Josephom Mussomelijem, zgodil preobrat: prišlo je do sestave koalicije pod Janševim vodstvom. Do »slavnega« poročila tedaj Klemenčičeve KPK, ki je sprožila sodelovanje Gregorja Viranta in Karla Erjavca pri konstruktivni nezaupnici drugi Janševi vladi. Kot je znano, je nova premierka Alenka Bratušek vodila vlado do maja 2014, ko je napovedala svoj odstop, menda zato, ker jo je v njeni stranki spet »nadmudril« Janković in se vrnil na vrh Pozitivne Slovenije. A v resnici je bila časovnica dobro preračunana, saj so volitve padle v čas, ko je šel prvak SDS Janez Janša v zapor zaradi politično motivirane obsodbe v zadevi Patria. No, tudi Bratuškova se sedaj ponuja za premierko.
Vrnitev Ropa po 20 letih?
Obstaja pa še četrta možnost: da se po skoraj dvajsetih letih na čelo vlade vrne Anton Rop, nekdanji predsednik LDS, ki je po razpadu stranke prestopil v SD in se nato umaknil iz politike z odhodom na dobro plačano funkcijo v tujini. Rop je poročen z Melito Župevc, nekdanjo novinarko in nato poslanko, sedaj državno sekretarko v Golobovem kabinetu. Že prejšnji teden, ko smo pisali o uspešni aktivaciji strokovnega sveta SDS pred volitvami 2004, smo omenili, da je bil Rop kot premier podobno koleričen in popadljiv kot sedaj Golob, navsezadnje je iz vlade izgnal Dimitrija Rupla, iz koalicije pa SLS. In bolj ko so se bližale volitve oktobra 2004, bolj so mu popuščali živci. Zato so naši viri prepričani, da bi bila morebitna zamenjava Goloba z Ropom prehod z dežja pod kap. Že tako ali tako se v času, ko je Golobova vlada ranjena zver, povečuje represija tudi proti mediju, ki ga berete: urednika Metoda Berleca kot osumljenca kličejo na zaslišanje, medtem ko je bil urednik portala Nova24tv.si Marko Puš obsojen na pogojno zaporno kazen zaradi pisanja o Faili Pašić.
Skratka: čas je za nove predčasne volitve!
Vlade RS po osamosvojitvi
Mandatno obdobje 1990−1992 (foto: Lojze Peterle – Lojze Peterle maja 1990 postane prvi nepartijski predsednik vlade)
– prve večstrankarske volitve
– skrajšan mandat (dve leti in pol)
– dve vladi (Demosova, ki je bila predčasno razrešena s konstruktivno nezaupnico, od aprila 1992 prva Drnovškova)
Mandatno obdobje 1992−1996 (foto: Janez Drnovšek – Janez Drnovšek je v času svojega življenja vodil štiri vlade, le eno s polnim mandatom)
– prve volitve po novi ustavi (1992)
– polni mandat
– Drnovškova vlada
Mandatno obdobje 1996−2000 (foto: Andrej Bajuk – Andrej Bajuk je vodil vlado z najkrajšim stažem; če ne bi bil izvoljen za premierja, bi bile leta 2000 predčasne volitve)
– redne volitve (1996)
– polni mandat
– dve vladi (Drnovškova do junija 2000, nato do rednih volitev Bajukova)
Mandatno obdobje 2000−2004 (foto: Anton Rop – Anton Rop je po Drnovškovi izvolitvi za predsednika države prevzel vodenje vlade in zapeljal LDS v propad)
– redne volitve (2000)
– polni mandat
– dve vladi (Drnovškova, od začetka leta 2003 Ropova)
Mandatno obdobje 2004−2008 (foto: Janez Janša – Janez Janša je leta 2004 prvič postal premier, kasneje vodil še dve vladi)
– redne volitve (2004)
– polni mandat
– Janševa vlada
Mandatno obdobje 2008−2011 (foto: Borut Pahor – Borut Pahor se kot premier ni posebej izkazal, njegov mandat mu je skrajšal Gregor Golobič)
– redne volitve (2008)
– nepolni mandat (tri leta zaradi izstopa Zaresa iz koalicije)
– Pahorjeva vlada
Mandatno obdobje 2011−2014 (foto: Alenka Bratušek – Alenka Bratušek je postala premierka s pomočjo konstruktivne nezaupnice drugi Janševi vladi)
– predčasne volitve (2011)
– nepolni mandat (odstop Alenke Bratušek)
– dve vladi: najprej vlada Janeza Janše (predčasno razrešena s konstruktivno zaupnico), od marca 2013 vlada Alenke Bratušek)
Mandatno obdobje 2014−2018 (foto: Miro Cerar – Miro Cerar ni končal polnega mandata)
– predčasne volitve (2014)
– nepopoln mandat (premier Miro Cerar predčasno odstopil)
– vlada Mira Cerarja
Mandatno obdobje 2018−2022 (foto: Marjan Šarec – Marjan Šarec je vodenje vlade prevzel kot predsednik največje stranki v »antijanševski« koaliciji.)
– predčasne volitve (2018)
– poln mandat (vmes odstop premierja Marjana Šarca)
– dve vladi (najprej vlada Marjana Šarca, od marca 2020 vlada Janeza Janše)
Mandatno obdobje 2022− ? (foto: Robert Golob – Robert Golob je v politiko vstopil že konec 90. let, nato postal premier kot »nov obraz«)
– redne volitve (2022)
– ni znano, ali bo poln mandat
– vlada Roberta Goloba (do kdaj?)
