Se še spomnite sedaj že legendarne razsodbe arbitražnega sodišča o slovensko-hrvaški meji? Dočakali smo jo 29. junija lani, v primeru Piranskega zaliva je določila, da dve tretjini zaliva pripada Sloveniji.
Seveda je bilo jasno, da arbitražna razsodba le mrtva črka na papirju, saj je Hrvaška ne sprejema. V primeru Piranskega zaliva to še naprej pomeni status quo, torej da slovenski organi lahko nadzirajo morje v Piranskem zalivu le do sredinske črte in niti milimetra dlje! Enako velja tudi za ribiška plovila iz Slovenije, ki jim arbitražna razsodba ne pomaga prav nič, kajti sporno območje med sredinsko črto ter črto, ki jo je določila arbitraža, je pač pod nadzorom Republike Hrvaške, kar pomeni, da je poskus vstopa na to območje smatrano za najmanj prekršek, če ne celo kaznivo dejanje.
Slovenska vlada bi plačevala kazni Hrvaški
Nedavno smo tako poročali o pošti, ki jo je s sodišča v Pulju prejel piranski ribič Silvano Radin. Gre za vabilo na zaslišanje na enoti sodišča v Umagu, gre pa za kršenje (kajpak) hrvaškega zakona o varovanju in nadzoru državne meje. Po poročanju nekaterih medijev je šest slovenskih ribičev po implementaciji odločbe arbitražnega sodišča od hrvaških organov skupaj prejelo kar 70 plačilnih nalogov, zato je mogoče pričakovati, da bodo kmalu tudi drugi ribiči dobili vabila na zaslišanja pred sodnikom za prekrške. Kot je napovedal Radin, se zaslišanja v Umagu ne bo udeležil.
Toda pozor – glavno presenečenje šele sledi. Kot poročajo MSM mediji, se je z zakonom o ribištvu država zavezala, da bo zagotovila vso pravno pomoč slovenskim ribičem in bo krila tudi stroške teh postopkov. Kaj to pomeni? Cerarjeva vlada v odhodu je namreč še pred kratkim na dopisni seji potrdila razporeditev 255 tisoč evrov za izplačilo nadomestila ribičem zaradi oviranega gospodarskega ribolova na morju, ki je pod suverenostjo Republike Slovenije. Kakor koli si to že razlagamo. Po nekaterih podatkih naj bi Cerarjeva vlada s tem ribičem omogočila finančno pokritje stroškov kazni, ki jih slovenskim ribičem pošiljajo hrvaški organi pregona. Če drži podatek, da je samo Silvano Radin prejel plačilne naloge v skupni višini 28 tisoč evrov (!), potem je jasno, da je denar, ki ga je odhajajoča vlada (s podporo strank bodoče koalicije) namenila ribičem, le kaplja v morje. A to še ni najhuje. Če je ta denar res namenjen temu, da bodo ribiči plačevali kazni in s tem polnili hrvaški proračun, potem to pomeni, da prejšnja in nova vladna koalicija (ki vsebuje vse tri stranke iz prejšnje koalicije) priznava sredinsko črto in s tem hrvaško jurisdikcijo nad polovico Piranskega zaliva. Povedano drugače: arbitraža je le stran vržen denar, saj njene razsodbe implicitno ne priznava niti slovenska stran. Namreč, postavlja se vprašanje, čemu namenjati denar za plačilo kazni ob prekoračitvi sredinske črte, če po arbitražni razsodbi dve tretjini Piranskega zaliva pripada Sloveniji.
Za ribiče in policijo le drobiž, za migrante pa milijone!
Seveda pa se s tem postavlja še eno vprašanje: zakaj stara in nova koalicija namenjata ribičem tako malo denarja, medtem ko iz proračuna namenja več kot tri milijone evrov (!!!) samo za prehrano migrantov, ki jih misli naseliti v turističnem naselju na Debelem rtiču? Glede na to, da namerava tja naseliti 320 migrantov, izračun pokaže, da bo strošek na enega migranta samo pri prehrani znašal med devet in deset tisoč evri, ki jih bomo seveda plačevali davkoplačevalci. In to znaša več kot celoten letni (!) neto dohodek marsikaterega Slovenca.
Ob tem naj spomnimo, da so že aprila letos vladne službe objavile razpis za oskrbo migrantov s prehrano, in sicer na treh lokacijah v skupni vrednosti prek sedem milijonov evrov. Seveda bo ta denar spet šel iz davkoplačevalske vreče, kar pomeni, da bomo denar plačevali vsi slovenski davkoplačevalci. S tem zneskom bodo tako lahko na treh lokacijah nahranili (z ekološko pridelano hrano) prek 700 migrantov.
Zamisliti pa se bodo morali tudi slovenski policisti, ali se jim je splačalo za politične potrebe oglobiti kubanske plesalce, medtem ko zaradi še ne realizirane naselitve migrantov že dve leti (!) ne morejo uporabljati svojega turističnega kompleksa. In ne samo to: policija za varovanje slovenskih ribičev v Piranskem zalivu in nasploh za varovanje schengenske meje na voljo nima niti dovolj kadrov niti primerne opreme. In to je še ena od dimenzij veleizdajalskega ravnanja tranzicijske levice, kamor sodita tako prejšnja kot bodoča vladna koalicija. Bomo še naprej mirno dopuščali tovrstno veleizdajalsko ravnanje?
