7.6 C
Ljubljana
sobota, 24 februarja, 2024

V tiskani izdaji Demokracije preberite intervju z Boštjanom Lesjakom, veteranom vojne za Slovenijo: »V skladišču Zaloška Gorica sem dal intervju vojnemu dopisniku BBC Martinu Bellu in povedal, za kaj v Sloveniji gre«

Piše: Metod Berlec, P. J.

O vojni za obrambo slovenske suverenosti leta 1991 smo se pogovarjali s podpolkovnikom Slovenske vojske Boštjanom Lesjakom. Širši slovenski javnosti je postal znan lani zgodaj spomladi, v začetni fazi ruske vojaške agresije na Ukrajino, ko ga je ministrstvo za zunanje zadeve poslalo kot odpravnika poslov na slovensko veleposlaništvo v Kijev.

DEMOKRACIJA: Gospod Lesjak, mineva 32 let od vojaške agresije jugoslovanske zvezne armade na komaj nastalo Slovenijo. Vi ste veteran vojne za Slovenijo. Za začetek bi vas vprašal, ali ste vojaško kariero začeli v Jugoslovanski ljudski armadi?

Lesjak: Moja zgodba s Teritorialno obrambo Republike Slovenije (TO RS) sega v leto 1985, ko sem se ji pridružil kot mladinec prostovoljec v enoti prostovoljcev pri taktnem 81. občinskem štabu TO Žalec (81. OšTO). Informacijo o takšni enoti smo dobili ob obisku pripadnikov TO na osnovni šoli v Žalcu, kjer so nam predstavili ustroj in delovanje takratne TO v sodelovanju z občinskim sekretariatom za obrambo, ki nam je predstavil možnost šolanja na vojaški gimnaziji ter kasneje na vojaški akademiji takratne JLA. Očitno so ti obiski name naredili določen vtis in sem v pogovoru s starši dobil soglasje, da se pridružim prostovoljcem. Po pogovoru na štabu TO sem bil sprejet in zadolžili so me s prvo uniformo takratne TO. Prva usposabljanja iz določenih vojaških vsebin smo izvedli ob koncih tedna, da bi v letu 1986 odšli na prvo petdnevno usposabljanje v Dom Rdečega križa v Stopniku pri Vranskem. Na tem usposabljanju smo se seznanili z osnovami taktike in s takratnim lahkim pehotnim orožjem, ki ga je imela TO. Očitno sem se dobro odrezal, ker so me v sodelovanju s sekretariatom za obrambo napotili na služenje vojaškega roka v šolo rezervnih oficirjev pehote v Bilećo, kjer sem ostal eno leto in uspešno končal šolanje. Po prihodu iz JLA sem bil povišan v čin podporočnika v rezervi in razporejen v enoto TO.

DEMOKRACIJA: Kako ste doživljali vojno za Slovenijo?

Lesjak: Vojno za Slovenijo sem doživljal kot prelomni trenutek v naši zgodovini. Prihajam iz zavedne slovenske družine, kjer so moji predniki samo sanjali o tem, čeprav so se bojevali v obeh svetovnih vojnah. Odraščal sem ob teh zgodbah in spomnim se, kaj vse so moji stari starši preživeli – od zanosa, poguma, ponižanja do razočaranja, ker si niso izborili samostojnosti. Skoraj tako, kot da bi prebiral preambulo k slovenski ustavi. Vendar se niso vdali, negovali so posebno strast do petja in s ponosom prepevali slovenske pesmi, ne nazadnje je bil moj oče Milan Lesjak, po poklicu sicer veterinar, uspešen in znan zborovodja v Savinjski dolini. Tako so se upirali režimu – s pesmijo. Nikoli ne bom pozabil večera, ko sem kot sin edinec odšel od doma, in očetovih besed, ko mi je v joku dejal, da gre za zgodovinske dogodke in da poti nazaj ni več, gre za Slovenijo. Kar bo, pa bo. Te besede in slovenska zastava, ki jo je izobesil na balkon hiše, so me spremljal ves čas vojne. Vojna je vojna, vsaka ima svoje specifičnosti in akterje. Za nas je bila osamosvojitvena in vsi v enoti smo stremeli k temu cilju. Nikoli se nismo pogovarjali, kdo je kdo, katera stranka ti je bliže, si veren ali ne, cilj je bil samo eden – zmaga in samostojna Slovenija. Imeli smo različne variante delovanja, tudi v primeru, da se vojna zavleče, ne gre vse po načrtih, ampak cilj je bil samo eden, zavedajoč se, da imamo lahko tudi žrtve. K sreči se je vse končalo v desetih dneh in uresničili smo svoje stoletne sanje.

Celoten intervju si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!

Tednik Demokracija – pravica vedeti več!

 

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine