9 C
Ljubljana
petek, 29 marca, 2024

V novi številki Demokracije preberite: Kako intimna je bila opcija komunistov glede samostojnosti? Ni je bilo!

Za temo tega članka smo izbrali leto 1990, ker so bile takrat v Sloveniji prve demokratične volitve, konec leta je bil plebiscit, hkrati pa kronološko podajanje izjav kaže tudi na spremembe v stališčih vidnih politikov. Jasno pa je, da se je ljudstvo odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo.

V letu 1990 so se za Slovenijo zgodili tektonski premiki. Pregledali smo takratne časopise in ugotovili, da so se tako Delo kot Dnevnik ter tudi Večer in Mladina v obdobju pred prvimi parlamentarnimi volitvami veliko ukvarjali z odhodom slovenskih komunistov s 14. izrednega kongresa Zveze komunistov Jugoslavije in s preoblikovanjem stranke komunistov v demokratično stranko komunistov, če je to sploh mogoče. Prav vsi omenjeni mediji so se neverjetno trudili v prepričevanju, kako so se komunisti čez noč spreobrnili v prave demokrate. Ni medija, ki ne bi bil takrat naredil prijaznega pogovora z zadnjim partijskim šefom Milanom Kučanom, kar je nedvomno vplivalo na kasnejši volilni izid, bolje rečeno največjo prevaro v zgodovini samostojne Slovenije. Ali kot je v enem od svojih aforizmov, objavljenih v Delu, zapisal Žarko Petan: »Tovariši komunisti, jaz sem že pred tridesetimi leti hotel oditi v Evropo, ampak mi niste dali potnega lista.«

Leto 1990 se je začelo …

Leto 1990 je čas, ko so v bankah začeli kupovati in prodajati devize, mogoče pa je bilo že tudi devizno varčevanje. To je leto, ko so bili Kraigherjevi nagrajenci Franc Bevc, direktor delovne organizacije LIP Bled, Silvo Gorenc, glavni direktor podjetja Videm iz Krškega, Aleksander Lovec, direktor delovne organizacije Primex iz Nove Gorice, Edvard Svetlik, glavni direktor podjetja Iskra Rotomatika iz Spodnje Idrije in Janez Kocijančič, glavni direktor podjetja Adria Airways. To je čas, ko se je začelo govoriti o preobrazbi gospodarstva iz socialističnega v kapitalističnega, čas, ko sta se v medijih veliko pojavljala Jože Mencinger in Ante Marković ter tekmovala v svojih tranzicijskih pogledih. To je čas, ko je Igor Omerza predstavljal knjigo z naslovom Cestna afera, ki so jo promovirali v tedniku Mladina. In čas, ko je omenjeni tednik začel objavljati članke o grozljivih povojnih pobojih z naslovom »Na sledi zločinov«. Čas, ko je Mladina odpirala temo dopustnosti splava, čas, ko sta bila Pavel Gantar in Dimitrij Rupel bolj kot ne na nasprotnih bregovih glede odcepitve Slovenije od Jugoslavije, in čas, ko je Vinko Vasle v Mladini razkrival, kako je propadla Iskra Delta. Čas, ko je Milan Kučan za Mladino dejal, da je nedolžen revolucionar, a še vedno komunist. To je čas, ko je na ljubljanskih ulicah en džoint stal 2 do 3 nemške marke, hašiš 12 do 20, hašiševo olje 100 do 200, LSD 10 do 15, heroin pa 200 do 300 mark.

(Celoten članek si preberite v novi številki revije Demokracija.)

(

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine