Prvi maj so v zahodnem svetu pogani že tisočletja praznovali kot starodavni praznik pomladi. Tradicionalno so na ta dan evropska ljudstva plesala, pela, rajala in pila ter se tako zahvaljevala poganskim bogovom narave, da so jih ti zopet obdarili z dehtečim cvetjem in obilnimi plodovi na njivah.
Praznik je dobil komunistični prizvok komaj, ko so socialisti in komunisti druge internacionale prvi maj razglasili za svetovni dan delavcev. V tistem času so naivni francoski, nemški in angleški socialisti sanjali o uničenju sistema manufakturnega kapitalizma in si niti v najhujših sanjah niso bili sposobni predstavljati, da bodo njihovi sovjetski soborci – ki so kasneje ustanovili tretjo Socialistično internacionalo − v naslednjih desetletjih v imenu pravičnega proletarskega boja izstradali, poklali, zažgali, postrelili in pobesili več kot 100 milijonov ljudi, v revščino pa prek svojih surogatov pahnili vsaj tretjino človeštva. Prvi maj je bil tedaj še dokaj nedolžen simbol antropoloških teoretikov in filozofsko navdahnjenih proto-ekonomistov.
Začetki praznika segajo v Chicago
Komunisti in socialisti druge internacionale so hoteli s praznikom zgodovinsko zacementirati pokol na trgu Haymarket v Chicagu leta 1886. Na tamkajšnjem protestu delavcev, ki so zahtevali 8-urni delovnik, so življenje izgubili štirje protestniki in sedem policistov. Do tragedije je prišlo, ko je neznanec v policiste, ki so prišli mirit situacijo, vrgel dinamit, ki je nato eksplodiral. Sedem anarhistov je bilo obtoženih zarote − od tega so jih nekaj obesili, preostale pa pomilostili do leta 1893. Socialisti so ta dogodek izbrali kot nekakšno protosocialistično gibanje. Dan so uradno razglasili za praznik dela na kongresu Socialistične internacionale v Amsterdamu leta 1904. Delavskim organizacijam v vseh deželah, kjer so aktivni socialisti, so zapovedali, da delavcem za prvi maj omogočijo dela prost dan. Manever je bil praoblika pojava, ki ga danes poznamo pod imenom virtue signaling, češ, »poglejte nas, borce za proletariat, kako nam je mar za delavce, čeprav smo sami aristokrati in uradniški pomembneži«.
(Celoten članek si preberite v novi številki revije Demokracija.)
