Piše: Gašper Blažič
V petdesetih letih prejšnjega stoletja je v Indoneziji potekala prva konferenca držav »tretjega sveta«, ki se je je udeležil tudi jugoslovanski diktator Josip Broz Tito, potem ko je nekaj let prej prelomil s Stalinovo Sovjetsko zvezo. Konferenca je malo kasneje prerasla v t. i. gibanje neuvrščenih, nekakšen tretji blok med Zahodom in Sovjetsko zvezo.
Seveda je kasneje gibanje, ki je v začetku imelo manj kot 30 članic, začelo naraščati, ko so k njemu pristopile številne države iz Afrike, Latinske Amerike in arabskega sveta. Glavna pobudnika sta bila poleg Tita še indijski premier Džavaharlal Nehru in egiptovski voditelj Gamal Abdel Naser. Tudi po Titovi smrti je Jugoslavija gostila konferenco neuvrščenih, in sicer leta 1989. Konferenci je načeloval tedanji predsednik jugoslovanskega predsedstva Janez Drnovšek, ki je priznal, da je bil to zanj zelo naporen opravek predvsem zaradi toge jugoslovanske diplomacije in nesmiselnih protokolarnih pravil.
Prve razpoke je sprožil Türk
Skupna država je takrat že pokala po šivih, dve leti kasneje pa je ni bilo več. Samostojna Slovenija h gibanju neuvrščenih ni pristopila niti kot opazovalka, saj se je zavzela za vključitev v Evropsko unijo in Nato. Temu cilju so sledile tudi vlade po padcu Demosove vlade, te vlade pa je večinoma tudi vodil Janez Drnovšek. Čeprav je bilo zaznati kar nekaj nasprotnih glasov, zlasti proti članstvu v Natu, pa je referendum leta 2003 potrdil slovensko vključitev (o čemer smo podrobneje pisali že v eni od prejšnjih številk Demokracije). Ves ta čas in tudi kasneje je bila slovenska zunanja politika razmeroma stabilna, čeprav pretirano popustljiva denimo do ruskega avtokrata Vladimirja Putina. Vendar je ne glede na notranjepolitična valovanja ohranila svojo temeljno prozahodno usmeritev. So se pa že v času predsednika republike Danila Türka pokazale prve razpoke v odnosu z Zahodom, saj je tedanji predsednik precej nediplomatsko napadel tako tedanjega ameriškega veleposlanika Josepha A. Mussomelija kot tudi tedanjega apostolskega nuncija (takrat je bil to Santos Abryl y Castello).
Celoten članek si lahko preberete v novi številki Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
