15.5 C
Ljubljana
sreda, 17 avgusta, 2022

V Golobovi stranki so politično podreditev RTV marketinško poimenovali “depolitizacija medija”

Piše: Sara Bertoncelj (Nova24tv)

Nova koalicija je v svojem predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o radioteleviziji Slovenija zapisala, da sedanja ureditev omogoča razmere, v katerih lahko prihaja do oviranja izvajanja ustavno zagotovljene svobode izražanja, saj omogoča državno oziroma politično obvladovanje kar dveh ključnih organov RTVS. “Zato so poglavitni razlogi za predlagano spremembo 26. člena ZRTVS-1 depolitizacija odločevalskih organov, zaradi pomembnosti javnega zavoda in specifik vodenja takega sistema pa tudi višja raven usposobljenosti ter povečanje odgovornosti članov,” so med drugim poudarili. Prvopodpisana nekdanja “neodvisna” novinarka Mojca Šetinc Pašek je pravzaprav živ dokaz, da je RTV polna družbenopolitičnih delavcev, ki pa so stanje v tridesetih letih uspeli znormalizirati že do te meje, da je vsak odklon od levega diskurza predstavljen kot politični prevzem. “Politika ne more depolitizirati tistega, kar je v osnovi in v izhodišču politično,” se je odzval Jože Biščak, Peter Jančič pa je pojasnil, da so v Gibanju Svoboda operacijo politične podreditve marketinško preimenovali v depolitizacijo medija –  saj se to, da si skušajo politično podrediti medij, ki ga plačujemo vsi, ne sliši lepo.

V stranki Gibanje Svoboda so že pred volitvami kot enega prvih ukrepov nove vlade napovedali spremembo zakona o RTV Slovenija. S svojo novelo zakona naj bi depolitizirali oziroma normalizirali stanje na javni radioteleviziji – prvič po več kot desetih letih se je namreč zgodilo, da tranzicijska levica v programskem in nadzornem svetu nima večine. Predsednik Nove socialdemokracije Andrej Magajna je opozoril, da se ponavlja zgodovina – tudi leta 2010 je vladna koalicija želela imeti nov zakon o RTV, ki pa se je takratnemu poslancu SD zdel slab – med drugim je namreč vnašal tudi javno-zasebno partnerstvo.  Majda Potrata je Magajno takrat prepričevala, da ne gre za dober ali slab zakon, pač pa za to, da ima Janez Janša na RTV-ju večino, kar je bilo seveda treba po hitrem postopku spremeniti. Možno bi bilo sicer počakati, da potečejo mandati določenim članom programskega sveta, vendar se jim je zdel tak način prepočasen. In točno to se dogaja tudi danes. Pred dvanajstimi leti je šlo tudi za to, da jim ni uspelo z reformo javnih zavodov, zato so nameravali tudi to “popraviti” s pomočjo zakona o RTV. Imeli bi avtonomne uprave, nadzorne svete bi dali na obrobje in po svoje gospodarili – kar je po besedah Magajne kazalo tudi na določeno nevarnost nekih privatizacijskih kanalov ter korupcije. Magajna sluti, da bi v podobno smer lahko skušali iti tudi tokrat.

“Po zakonu, ki velja, so desetletje na javni RTVS z leve sredine imeli večino v programskem in nadzornem svetu in kadrovali generalne direktorje, nižje direktorje, voditelje in urednike,” je opozoril odgovorni urednik Siola Peter Jančič in pripomnil, da se je zaradi rezultata prejšnjih volitev pred tokratnimi volitvami to spremenilo, večino v programskem in nadzornem svetu RTVS imajo zdaj bolj desne stranke. “Ker levim strankam, ki so na volitvah dobile večino, ni všeč to, da v medijih še več let ne bi imeli možnosti nastavljati svojih direktorjev, urednikov, novinarjev in čistilk, poskušajo zakon hitro spremeniti,” je poudaril in pojasnil, da so operacijo marketinško iz politične podreditve poimenovali v depolitizacijo medija, saj se to, da si skušajo politično podrediti medij, ki ga plačujemo vsi, ne sliši lepo.

Jože Biščak in Peter Jančič (Foto: Demokracija/Siol)

Jože Biščak, glavni in odgovorni urednik revije Demokracija, pa je povedal, da je novela zakona o RTV Slovenija, s katero naj bi Gibanje Svoboda ob pomoči levih strank domnevno depolitizirala javni zavod, tipičen primer, ko (z jezikovnimi akrobacijami) pojmi na levici dobijo povsem nov pomen. “RTV Slovenija je v lasti države, z državnim premoženjem upravlja vsakokratna vlada, zato politika ne more depolitizirati tistega, kar je v osnovi in v izhodišču politično,” je Biščak razkril dejstvo, da so trditve vlagateljev omenjene novele zakona že v sami osnovi kontradiktorne – takoj, ko je zraven politika, je zadeva avtomatično politična. “Tudi zaposleni na Kolodvorski niso primarno novinarji in uredniki, ampak so javni uslužbenci (družbenopolitični delavci), ki se pretvarjajo, da opravljajo novinarski poklic,” je še poudaril in ocenil, da bo RTV Slovenija depolitizirana takrat, ko bo privatizirana in ne bo več treba prisilno plačevati prispevka. “V obrazložitvi novele zakona je pravilno zapisano, da denimo člani nadzornega sveta razen politične ne nosijo nobene odgovornosti, kot jo v delniških družbah. Bolj se ne bi mogel strinjati. RTV Slovenija naj postane delniška družba, delnice naj se razdelijo med plačnike prisilnega RTV prispevka, ki se hkrati ukine,” je urednik Demokracije predlagal najelegantnejšo rešitev.

Reporterju je Igor Krišnar zgroženo zapisal, da je ta “akcija SDS in NSi spremembe zakona o RTV podaljšala za 15 dni, namesto v enem mesecu naj bi bile sprejete v 45 dneh, seveda pa obstaja še možnost, da opozicija zbere 40 tisoč podpisov volivcev in nato zahteva referendum. To bi sprejem novega zakona podaljšalo za nekaj mesecev, lahko celo za pol leta.” Krišnarjeva navedba se bere kot prava grozljivka, sploh če se bralec zaveda, da je bila javna RTVS v rokah tranzicijske levice praktično vseh trideset let samostojne Slovenije. Je pa Krišnar nehote naredil tudi zgledno analizo predloga novele zakona – pojasnil je, da je nova koalicija predlagala konkretne spremembe, tudi organov: “Namesto 29-članskega programskega sveta le 17-članski svet, v katerem bi parlament imenoval le dva člana, namesto nadzornega sveta finančni odbor, vodenje zavoda pa bi prevzela štiričlanska uprava, s čimer bi avtomatično ugasnil mandat sedanjemu vodstvu,” je zapisal in s tem razkril tudi bistvo, torej prekinitev mandata sedanjemu vodstvu. “Toda dokler novi zakon ni sprejet, lahko generalni direktor Andrej Grah Whatmough počne karkoli. Tudi izbere (kmalu odhajajočega) direktorja Ukoma Uroša Urbanijo za novega direktorja televizije, saj bi ga skoraj zagotovo podprl programski svet z ogromno desno večino, novinarji pa bodo lahko samo še stavkali,” je še v grozi napisal novinar, ki je do alternativnega  predloga zakona stranke SDS kritičen, češ da naj bi SDS v zakonu o RTV spremenila le to, da bi bilo plačevanje prispevka prostovoljno.

Pri pripravi predloga zakona so bili upoštevani predlogi strokovne javnosti in civilne družbe, kakor so bili predstavljeni na novinarski konferenci ob svetovnem dnevu svobode medijev, ki jo je 3. maja organizirala Pravna mreža za varstvo demokracije. Vlagatelji predlagajo obravnavo po skrajšanem postopku, saj gre za manj zahtevno spremembo zakona, po drugi strani pa bi radi čim prej dosegli “depolitizacijo in profesionalizacijo” javnega zavoda ter njenih odločevalskih organov. “Izrazita politizacija javnega servisa, ki se dogaja danes, ogroža ne le ustavni položaj javne RTV, temveč tudi njen obstoj,” so zatrdili in dodali, da za podrejanjem javne RTV stojijo tisti, ki bojkotirajo plačevanje naročnine. Po njihovem mnenju razmere – s tem ciljajo predvsem na ukinjanje najbolj gledanih programov, terjajo takojšnje zakonske spremembe, brez katerih je ogrožen obstoj javne RTVSLO. In Marcela Štefančiča, so pozabili dodati. Ob vsem tem se sklicujejo na Ustavno sodišče, ki je leta 1998 zapisalo, da da majhnost slovenskega prostora nalaga državi odgovornost za ohranjanje slovenske kulturne in nacionalne identitete – očitno pa pri tem upoštevajo zgolj identiteto oziroma kulturo levega političnega pola.

Zanimiva pa je še ena referenca na odločbo Ustavnega sodišča, v kateri naj bi leta 2004 (torej še pred sprejetjem trenutnega zakona o RTV) zapisali, da ni samo država tista, ki lahko ogroža svobodo izražanja. “Nanjo lahko še v večji meri vplivajo posamezne družbene skupine. /…/ Svobodo izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave zahteva od države sprejem ustreznih predpisov, ki naj zagotovijo, da bodo lahko javni mediji samostojno izvrševali svoje funkcije pri svobodnem oblikovanju javnega mnenja.” Jasno je torej zapisano, da morajo biti javni mediji svobodni pri oblikovanju javnega mnenja – kar le še pritrjuje temu, da ima oblast tisti, ki obvladuje medije – saj s tem oblikuje tudi javno mnenje. Malo za šalo malo zares,  če bi naš medijski prostor želeli uravnotežiti, bi se po tridesetletnem monopolu tranzicijske levice nad javno RTV spodobilo, da vajeti prevzame desnica – za naslednjih trideset let.

 

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine