Piše: Petra Janša
O psihoanalitičnem pristopu k samomoru v obliki terorizma, islamskem ekstremizmu, levičarski politiki, ki še vedno racionalizira posilstva z izgovorom, da so ilegalni migranti le begunci, ter drugih težavah z ilegalnimi migracijami v Evropi smo se pogovarjali z Romanom Vodebom, magistrom kinezioloških znanosti in sociologije kulture.
Ko sva se dogovarjala za intervju, ste mi omenili, naj si preberem zapis na spletni strani varensvet.si, kjer odgovarjate na vprašanja glede samomorilskih napadov, ki so se pred leti dogajali po Evropi. Verjetno veste, da samomor v islamu ni dovoljen in je obravnavan kot znak nevere. »Samomor v obliki terorizma se v islamu uveljavlja kot zločin, hujši od navadnega, tega pa uporabljajo le islamski ekstremisti, katerih je pa glede na ostale muslimane izredno malo,« lahko beremo v eni izmed razlag. Lahko za naše bralce kot psihoanalitik razložite, kaj vodi človeka, da se kar razstreli v imenu Alaha? Kakšni so njegovi motivi?
Islam oz. muslimanska kultura s Koranom in šeriatskim pravom se, tako kot vsaka vera, širi z verjetjem, torej s sugeriranjem. Vernikom se nekaj – kar koli že – sugerira, torej vsiljuje oz. zapoveduje, vsa ta vera pa je zavita v dokaj intelegibilno formo neke domnevne resnice. Tega, ali Bog, torej tudi Alah, obstaja ali ne, v resnici ne moremo vedeti. Imamo pa lahko bolj ali manj močno prepričanje. Verski fanatizem se v psihodiagnostiki pogosto diagnosticira v okviru shizotipske motnje. Muslimanska kultura pa ima verski fanatizem tako rekoč zapovedan. Ravno v islamu se da tistim najbolj sugestibilnim sugerirati, torej subtilno vsiliti, celo idejo o samomorilnem napadu. Pri nas pa si je neko dekle s strani psihopatskega moškega pustilo sugerirati in si odžagalo roko. Človeška psiha je tako kompleksna in zapletena, da je vse mogoče. Tudi to, da se nekemu mlademu, seksualno nepotešenemu muslimanu sugerira, da ga v raju čaka ducat devic – le samomorilni napad mora pred tem izvršiti. Človeka se da prepričati v najbolj destruktivne norosti.
Verjetno se s psihoanalitičnim pristopom ne bi dalo zdraviti domnevnih islamskih ekstremistov? Ali pač?
Sam imam idejo, da bi se dalo vernike »ozdraviti« pretiranega verjetja v nekega stvarnika, in to skozi znameniti (psihoanalitični) uvid. Freud je bil – kot žid – ne nazadnje ateist. Mogoče se je ravno zaradi uvida osvobodil ideje, da Bog obstaja, ker je skozi Leonarda da Vincija – najbolj slavnega srednjeveškega ateista – spoznal, torej prišel do uvida, da ljudje zgolj in samo verjamemo, da Bog obstaja, in to zato, ker s(m)o bili kot otroci deležni močnega ojdipskega očeta, torej »prvega boga«. Problem »ozdravljenja od vere« bi bil po mojem videnju sicer družbeno škodljiv ali vsaj neproduktiven. Muslimanska kultura bi bila sicer res bistveno bolj »umirjena« in manj militantna, če bi verniki dojeli, da je bil prerok Mohamed v resnici psihotik, ki je haluciniral o angelu Gabrielu, in da je Alah v resnici Mohamedova izmišljotina. Ampak nič drugače ni z drugimi verami. Tudi Mojzesovo videnje Jahveja bi lahko hitro postalo psihotična halucinacija. Brezboštvo pa bi lahko zelo negativno vplivalo na družbeni red, na celotno človeško kulturo. Če bi bil islam vendarle razkrinkan, pa bi se vsaj muslimanskim ženskam bolje godilo. Ampak po mojem videnju pretežni del človeštva (še) ni zrel, da bi se odrekel verjetju v Boga. Če pa Bog vendarle obstaja, pa bo tako ali tako poskrbel za človeštvo tako, kot si je zamislil, mimo Cerkve, mimo duhovščine in mimo vernikov (in nevernikov).
Celoten intervju je objavljen v novi številki Demokracija Magazina, ki je že v prodaji!
