»Policija bi morala biti nepolitična. Težko je govoriti o tem, da je nekdo podvržen levičarstvu. To čutiš, ko si na položaju. Nekdo, ki se bo izkazal, da je blizu pomladnikom, bo zagotovo odrezan: ne bo napredoval, dobil bo slabe delovne ocene, ker je vrh strogo voden,« pravi Jože Svetina, upokojeni policijski inšpektor za mejne zadeve in tujce v Kopru.
Kako ocenjujete stanje, v katerem se je znašla Slovenija? Ste razočarani? Je to, kar ste pričakovali, ko smo s osamosvojili?
Lahko bi rekel, da sem razočaran glede na čas po letu 1988, ko so se začeli osamosvojitveni procesi in se je narod začel prebujati. Takrat smo imeli vizijo, da bomo prišli iz tega balkanskega kotla, v katerem smo se počutili utesnjeni in ogroženi od srbske hegemonije, ki je prihajala od spodaj. Po končani vojni za Slovenijo smo upali ̶ vse do leta 2008 je raslo zadovoljstvo, kar je bila posledica gospodarske rasti, potem pa se je začelo rušiti. Danes ni več tistega entuziazma, zadovoljstva, ki nas je navdajalo v začetku devetdesetih.
Kot mi je znano, ste predsednik Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO) za to območje?
Drži. Sem predsednik VSO Območnega odbora za območje Sežane, Divače, Hrpelja in Kozine.
Zakaj ste se odločili za to funkcijo?
Veterani vojne za Slovenijo so se začeli »pajdašiti« z borci. Nam ta ideologija ni bila všeč. Počutili smo se užaljeni, saj smo se prav s to ideologijo konec osemdesetih let sprli. Zato je bil potreben razmislek, kaj storiti. Tudi Združenje Sever se je začelo »dičiti« z njimi. Sicer Združenje Sever samo kot tako ni imelo nobene zveze z osamosvojitvijo. Mi, veterani, pa smo bili vključeni v Zvezo veteranov vojne za Slovenijo, ki jo je potem prevzel Lipič. Slednji pa so se vključili tudi v Zvezo združenj borcev za vrednote NOB Slovenije. Tako nismo imeli več istih ciljev kot ob ustanovitvi združenja, to je ciljev iz Majniške deklaracije. Ni bilo več vrednot slovenske osamosvojitve, ni bilo več zanosa in ponosa, da smo ta prostor ubranili, da smo bili zanj pripravljeni žrtvovati tudi lastna življenja. Začele so se veteranske proslave, na katerih so nosili borčevske prapore, kar pa nam ni bilo všeč. Tudi teritorialci so nas začeli malce drugače gledati … Kar nenadoma ni bilo več slovenskega zanosa. Na srečo so organizirali Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve. Bil sem med prvimi, ki sem se mu priključil in začel zastopati stališče in cilje VSO. Sam sem na terenu ljudem predstavljal in predaval o tem, saj narod še danes ne ve, zakaj se delimo in grdo gledamo. Spomnim se primera, ko smo na cerkvenem objektu odkrili ploščo, kjer so za časa osamosvojitvene vojne skrivali orožje. Na ta dogodek smo prišli s praporom VSO, oficir pa nam reče: »Vi pa niste naši, vi ste ‘janševci’. Vi tukaj ne boste, saj mi odkrivamo ploščo.« Ta sovražnost je začela rasti. Mi smo še vedno isti, oni so začeli drugače razmišljati.
No, saj so v bistvu tudi oni isti, kot so bili takrat.
Niti ne. Saj je bil teritorialec eden tistih, ki je oddajal orožje TO.
Zakaj pa je prišlo do obujanja simbolov nekdanje komunistične Jugoslavije?
Tako bom rekel. Vsi oficirji in podoficirji, ki so se šolali po vojaških šolah v Beogradu in drugje, so imeli jugoslovanski cep in premalo domoljubnega cepa. Premalo so se zavedali, da smo Slovenci. Tudi sam sem služil vojsko v Jugoslaviji in vem, da če si rekel, da si Slovenec, si bil že nacionalist in predmet različnih pritiskov. Slovenci smo bili Janezi. Oni so bili nekaj več. Slovenci smo pridni, pa »neka rade« (naj delajo, op. p.). To smo čutili. Tudi slovenske glasbe nismo smeli vrteti v vojašnicah, saj so to imeli za nekakšen izpad. Kot je bil izpad, če so se Šiptarji malo preveč družili. Nas so kar malo podcenjevali, in to do situacije, ko sta Savka Dabčević-Kučar in Franjo Tuđman začela razmišljati o osamosvojitvi. Takrat je nastala težava, saj so se oficirji bali, kaj bo.
Ste služili JLA kot policist oziroma miličnik?
Ne. Vojsko sem služil normalno, 18 mesecev polnega staža. V Sisku in Petrinji. V takratno milico sem vstopil po opravljeni vojaščini. Že med služenjem vojaščine sem dal prošnjo in opravil nekakšne teste.
Ste bili policijski inšpektor?
Ne. Takrat sem bil vojak. Končal sem Obrtno šolo v Kranju, začel dobro delati in tudi dobro služiti. Za primerjavo. Takrat sem delal mozaike kot freskoslikar v hotelih na Hrvaškem in dobro zaslužil, nekaj več kot 400 takratnih dinarjev. Ko sem šel v službo Milice, sem prejel prvo plačo v znesku 95 dinarjev. Danes bi rekli, da sem bil na ‘minimalcu’. Jaz sem šel v to službo iz želje, da nosim uniformo in nekaj dobrega naredim. In tako sem začel delati. Prvo delovno mesto je bilo na prometni milici v Celju, potem sem šel v Vojnik, nato v Medvode, kjer sem naredil neko neumnost: po nesreči sem zaprl pomočnika komandirja, ker ga nisem poznal. Nato sem odšel na Železniško postajo v Ljubljano, kjer so potrebovali kader, saj so bili takrat vlaki problematični: veliko je bilo žeparjenja, nasilja, pijančevanja. Vagoni so bili polni delavcev z juga, ki so jih vozili na delo v Nemčijo. Tam sem bil dve leti ̶ samo nočna izmena je bila. Potem sem šel na spremstvo vlakov. Vlake smo spremljali do Jesenic, Maribora ali Sežane. Slednji je bil najbolj problematičen del zaradi bližine Italije in različnih lumpov, ki so tihotapili vse mogoče. Tu smo se kar namučili. Ena najtežjih služb pa je bila na meji z Italijo, saj je ves jug hodil tja po kavbojke in druge artikle; to tihotapstvo se je tako razpaslo, da je bila groza. Praktično nisi več mogel dobiti poštenega človeka. Doživeli smo veliko sramote. Tisti čas je bil zanimiv tudi za nakupovanje orožja. Jugoslavija se je začela bati prihodnosti, ljudje pa so se začeli posledično množično oboroževati: to je bil naval na kupovanje pištol, pušk v Trstu in okolici. V enem letu sem posameznikom zasegel več kot 300 pištol in več kot 30 pušk.
Se zdaj zaradi situacije in prihoda ilegalnih migrantov ljudje znova oborožujejo?
Ne verjamem, da se ljudje oborožujejo zaradi migrantov. Čeprav je na tem območju vedno več ilegalcev. Če bi vas zapeljal tu po kraškem robu, bi videli nekakšna začasna taborišča, kjer se preoblačijo, malce uredijo, da se laže skrivajo, ko gredo v mesta, kot je Trst. Pred leti smo tu imeli že Romune in Turke, sedaj so pa ljudje iz Pakistana, Afganistana …
In ti gredo vsi naprej v Italijo?
Ja. Množično.
Pridejo pa iz Hrvaške?
Ja, prek žive meje s Hrvaško. Veliko primerov imamo, ko jih pripeljejo z vozili. Skrivajo se v prtljažnikih, kombijih, po 15, 17 ljudi. To smo poznali sicer že v času Jugoslavije, ko so ilegalce množično vozili v cisternah tovornjakov. Iz Brčkega je bil celo neki zasebnik, ki je cisterne prirejal samo za prevoz ljudi. V cisterne je strpal do 80 ljudi. Imeli so poseben dovod zraka, z vrha pa je bil prostor, kot da je notri gorivo. Sam sem enkrat v cisterni našel 80 Kitajcev.
(Celoten intervju si preberite v novi številki revije Demokracija.)
