15.4 C
Ljubljana
nedelja, 16 junija, 2024

(TRIBUNA) Veljava Evrope v Sloveniji, Slovenije v Evropi

Piše: dr. Dimitrij Rupel, sociolog, politik, prvi zunanji minister Republike Slovenije

Ko smo si prizadevali za vstop v Evropsko skupnost oz. (po Maastrichtu) v Evropsko unijo, smo imeli pred očmi predvsem blagodejni učinek za slovensko miselnost, varnost in seveda blaginjo. Želja po članstvu v klubu uglednih in uspešnih držav je bila seveda povezana z določenimi napori in žrtvami.

Z evropsko zahtevnostjo smo se prvič srečali na Brionih (1991), evropske vaje in naloge pa so nas spremljale ves čas do leta 2002. Berlusconijeva vlada je na primer (leta 1994) podporo Italije slovenskemu pridruženemu članstvu (ki je prvi korak na poti k polnemu članstvu) pogojevala z revizijo Osimskih sporazumov oz. Rimskega sporazuma (1983) o nasledstvu jugoslovanskih obveznosti, kar je pripeljalo do »španskega kompromisa« in spremembe slovenske ustave. Članstvo v ES oz. EU je predpostavljalo preureditev gospodarske zakonodaje, in kar je bilo za nekdanjo komunistično državo posebej problematično, upoštevanje kopenhagenskih demokratičnih meril. Naj bo tako ali drugače, Slovenija se je leta 1997 (skupaj s Ciprom, Češko, z Estonijo, Madžarsko in s Poljsko) uvrstila v prvo šesterico kandidatk za širitev, leta 2002 pa je že sodelovala na konvenciji o prihodnosti Evropske unije. Seveda se mora Slovenija še naprej vesti in ravnati v skladu z evropskimi usmeritvami, kar tupatam − ko nekateri posebej pregnani slovenski politiki izvažajo svoje obračune z ljubljansko konkurenco v Bruselj, Strasbourg ali celo na Finsko − povzroča okvare slovenskega mednarodnega slovesa.

Po vstopu v EU maja 2004 naj bi se slovensko-evropski odnosi spremenili. Nič več naj ne bi šlo samo za poslušanje in poslušnost Slovenije, ampak naj bi šlo tudi za učinek in vpliv slovenske politike (gospodarstva, kulture …) na Evropo. V najnovejšem času se beseda Slovenija povezuje z vprašanjem soglasnega ali večinskega odločanja o zunanjepolitičnih in obrambnih vprašanjih. Kot vse kaže, se to vprašanje ne bo ustavilo pri preračunavanju števila prebivalcev in članic, ampak se bo razvilo in zaostrilo v zvezi s sožitjem in sodelovanjem med severom in jugom, med vzhodom in zahodom EU. (Mimogrede: v nekaterih državah Srednje Evrope računajo na razkol, celo razpad EU.) V evropskih pogodbah je govor o vse tesneje povezani EU; fantazije in politične domislice pa segajo vse do EU kot zvezne države. Francoski predsednik govori o nujnosti okrepitve neodvisnih evropskih vojaških zmogljivosti, in kar je posebej zanimivo, napoveduje udeležbo francoske vojske pri obrambi Ukrajine in ustavljanju Rusije. Nemčija in najbrž še katera članica nad takšno možnostjo ni navdušena, ob tem pa se seveda postavlja vprašanje, kaj misli in kako bo ravnala Slovenija.

Za Slovenijo bi prišla v poštev povezava z državami Višegrajske skupine, zunaj EU pa bi se morala prebiti v krog najtesnejših zaveznic ZDA.

Bolj ali manj jasno je, kaj v zvezi z Rusijo in njenim predsednikom mislijo v ZDA. Zanimiv odgovor vsebuje film ameriške javne TV-mreže PBS »Putin in predsedniki«. Toda ZDA so nekoliko bolj oddaljene od Rusije kot Evropska unija. Posamezne evropske države mejijo na Rusijo, nekatere celo objemajo rusko eksklavo Kaliningrad. Problemi, ki so bili videti srečno rešeni ob koncu hladne vojne, so se nenadoma vrnili in zbujajo vprašanja o evropski obrambni strategiji, o udobju, zasanjanosti in utrujenosti Zahodne Evrope, o brezplačni zavarovalnini Nata in ZDA … Konca hladne vojne je konec, povsod v Evropi in še posebej v Sloveniji bi morali s knjižnih polic, na katerih se je nabiral prah, izvleči knjige o življenju za železno zaveso.

Od začetka države se je postavljalo vprašanje, kako okrepiti glas Slovenije. Kako glasni in uspešni bomo, je odvisno od jezika, ki ga uporabljamo in ga Evropejci (ali Američani) razumejo. To ni jezik revolucij, rdečih zvezd, neuvrščenosti ali nevtralnosti, ampak jezik skrbnih zgodovinskih, znanstvenih in drugih strateških analiz, ki utemeljujejo zunanjepolitične poteze na Bližnjem vzhodu ali v Ukrajini. Seveda se članice EU ne morejo izogniti upoštevanju skupnega stališča, ko je enkrat oblikovano, pač pa lahko z določenimi notranjimi povezavami vplivajo na oblikovanje stališč, ki na koncu postanejo stališča celotne EU. Za Slovenijo bi prišla v poštev povezava z državami Višegrajske skupine, zunaj EU pa bi se morala prebiti v krog najtesnejših zaveznic ZDA.

Strateški izzivi za Slovenijo in njene predstavnike v EU so povezave s perspektivnimi podjetji in vlagatelji na področju proizvodnje in skladiščenja energije, umetne inteligence, vojaške in farmacevtske industrije … Največje pomanjkljivosti − v primeru nadaljevanja aktualne politike − pa nas čakajo na področju izobraževanja in še posebej zgodovinopisja, kjer primanjkuje analiz o učinku konca hladne vojne. Natančneje o tem, kaj nas čaka ob koncu konca hladne vojne.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine