10.8 C
Ljubljana
sobota, 15 junija, 2024

(TRIBUNA) Resnični razlogi za bedo podsaharske Afrike ali zakaj je kolonizacija rešila črno celino pred še večjo bedo

Piše: mag. Tadej Ian, politolog, družboslovec in publicist 

Na krilih prebujenske ideologije se v Evropi vse bolj vzbuja krivda zaradi kolonizacije podsaharske Afrike v preteklosti. Zahod naj bi tudi po dekolonizaciji izkoriščal t. i. črno Afriko, zaradi česar bi se evropski beli človek moral pokesati in Afričanom pomagati, med drugim s sprejemanjem afriških ekonomskih migrantov. V prispevku dokazujemo, da je ta narativ za lase privlečena pravljica.

Še danes med evropsko prebujensko populacijo odmeva berlinski govor TED »Afričanke« Mallence Bart Williams iz leta 2015. Ta govor je postal eno od orodij prebujenskega vseevropskega posipanja s pepelom in bele krivde, ki naj bi bila upravičena zaradi evropske kolonizacije oz. izkoriščanja Afrike, ki je svoj višek dosegla v poznem 19. stoletju. Narativ, ki ga v svojem znamenitem TED pranju možganov razvija Bart Williamsova, pravi, da je za bedo Afrike odgovoren Zahod, ki je Afriko najprej poškodoval s kolonizacijo in jo še naprej nepravično ekonomsko izkorišča tudi po dekolonizaciji. Poudariti je treba, da Bart Williamsova kljub svoji temni polti v resnici ni Afričanka, pač pa se je rodila v nemškem Kölnu nemški materi in očetu, ki je v Nemčijo migriral iz Sierre Leone. Bart Williamsova se je izobraževala na zahodnih univerzah in odrasla na Zahodu, zato v resnici črne Afrike niti ne more razumeti, čeprav ima afriškega očeta. Bart Williamsovo omenjamo kot karakteristično predstavnico zahodnih nergačev, ki uživajo vso blaginjo zahodnega življenja, a se hkrati zgražajo nad tradicijo, ki jim je to blaginjo omogočila. Nič nenavadnega ni, da se zahodni prebujenci pritožujejo nad zahodno »obravnavo« Afrike bolj kot Afričani sami. Resničnim Afričanom je namreč kristalno jasno, zakaj je Afrika danes v tako težkem položaju, saj vedo, da so v ozadju njihovi lastni, afriški vzroki torej in da je Zahod Afriki skozi kolonizacijo v resnici ogromno in neprecenljivo pomagal.

Kolonizacija je Afriko rešila pred še večjo bedo

V Afriki je železna doba trajala do leta 1000 našega štetja. Če ne bi bilo trgovanja z Zahodom v zahodni Afriki (in z islamsko civilizacijo na severu Afrike), bi bila Afrika danes najverjetneje še vedno v železni dobi, kar pomeni, da bi bil življenjski standard zdaj živečih Afričanov (brez Zahoda) v tem trenutku porazen. Trgovina z Zahodom na zahodnih obalah Afrike je omogočila t. i. afriško zlato dobo, ko je bil razvoj Afrike zaradi prihajajočega zahodnega bogastva skokovit in so se v Afriki oblikovala velika kraljestva. Trgovina z Zahodom je tedaj temeljila predvsem na zlatu in na sužnjih, ki jih je bilo v Afriki od nekdaj v izobilju, še preden so Zahodnjaki od temnopoltih Afričanov sploh kupili prvega sužnja. Po oceni Mednarodne organizacije dela je še danes največja gostota sužnjev prav v Afriki, in sicer 7,6 na 1000 prebivalcev, kar je dober pokazatelj enega spektra današnje afriške mentalitete.

Ko je bila podsaharska Afrika konec 19. stoletja dokončno razkosana med evropske kolonialne sile, se je stopnjevalo izkoriščanje afriških naravnih bogastev. Afričani so se upirali in so jih za to Evropejci tudi brutalno kaznovali. V belgijskem Kongu denimo so belgijski vojaki za kazen odsekali roke kar milijonu Afričanov. Toda kolonizacija je Afriki prinesla zahodno znanje v obliki infrastrukture, šolstva, sistema vladavine nacionalne države, ki po učinkovitosti močno presega afriško plemensko ureditev, tehnologije in medicine. Zaradi vsega tega je danes v Afriki sploh mogoča demografska eksplozija, saj je bila pred zahodno kolonizacijo smrtnost otrok v Afriki najvišja na svetu. Po dekolonizaciji oz. razglasitvi suverenosti posameznih podsaharskih držav je Afričanom vse to bogastvo Zahoda ostalo.

Brutalna afriška sodobna mentaliteta

Po dekolonizaciji se je standard Afričanov praviloma poslabšal. Sledile so vojne, ki so bile zaradi modernega zahodnega orožja uničujoče. Najboljši dokaz za to, da so z dekolonizacijo Afričani v resnici izgubili varnost in standard, ki ga je zagotavljal »red« zahodnih kolonialnih oblastnikov, je današnje dogajanje v Južni Afriki. V nedavnem intervjuju s Piersom Morganom je Slavoj Žižek razkril, da je govoril s pripadnico Afriškega nacionalnega kongresa, ki ima visok položaj v tej južnoafriški vladajoči stranki in ki mu je povedala, da je med črnimi Južnoafričani vse več nostalgije za časi vladavine apartheida! Razlog je v tem, da je standard črncev v Južni Afriki danes enak, če ne slabši, reda pa je bistveno manj kot tedaj, ko so Južnoafričanom vladali rasistični belci. Podoben občutek glede dekolonizacije imajo številni domačini bržkone skoraj povsod v podsaharski Afriki.

Druga informacija, ki jo je v intervjuju omenil Žižek, je to, da so v Ugandi pred nekaj meseci skoraj soglasno sprejeli zakonodajo, ki predvideva smrtno kazen za tiste, ki jih zalotijo pri homoseksualnem odnosu. Ugandski zakonodajalci so kruti zakon upravičili z idejo, da je v okviru dekolonizacije treba zavreči kulturo Zahoda (ki naj bi bila po njihovo očitno homoseksualna). Dogodki, kot sta sprejetje omenjenega ugandskega zakona in ruandski genocid, v katerem so Hutujci z mačetami posekali milijon tutsijevskih sodržavljanov, kažejo na to, da je sodobna mentaliteta Afričanov v splošnem brutalna. V takem okolju je nemogoče, da bi bila redistribucija bogastva takšna, kot je danes v okviru zahodne civilizacije, kjer imamo ljudje močan socialni čut in v skladu s tem delujejo tudi naše vlade. Če pa ustrezne redistribucije bogastva ni, je večina ljudi revna, neizobražena in ranljiva, saj se morajo ves čas ukvarjati s preživetjem. Nenadzorovana afriška demografska eksplozija, ki je povezana z neizobraženostjo prebivalstva, to bedo še povečuje. In to so resnični vzroki današnje afriške bede. Gre torej za izključno notranje vzroke, ki z domnevnim zunanjim izkoriščanjem Zahoda nimajo nikakršne povezave. Zato je prebujenska ideja, da bi moral Zahod kot del »odveze« sprejeti podsaharske afriške begunce, nezaslišana. Če je denimo v Evropi teh beguncev veliko, to pomeni uvoz afriških problemov in brutalne mentalitete v Evropo oz. na Zahod, kar pomeni grožnjo evropskemu načinu življenja in destabilizacijo posameznih evropskih držav, medtem ko Afričanom v Evropi, ki se prostovoljno zapirajo v gete, in doma v Afriki tovrstne migracije nič ne pomagajo. Na drugi strani bi bila tudi velika pomoč Zahoda podsaharski Afriki v denarju ali dobrinah brez učinka, saj bi denar in dobrine pristale v rokah vladajočih afriških korumpiranih politikov ali lokalnih vojskovodij, ki bi se v odnosu do revnega lokalnega prebivalstva le še bolj obogatili. Dokler se ne spremeni mentaliteta, je tovrstna pomoč z Zahoda, ki jo zahtevajo zahodni prebujenci, kot je Bart Williamsova, nesmiselna.

Kako pa lahko Zahod konstruktivno pomaga Afriki?

Učinkovita pomoč Zahoda podsaharski Afriki se lahko izvaja na načina, ki temeljita na zahodni kulturi humanosti in sočutja. Po eni strani lahko Zahod sprejema posamezne intelektualne migrante, jih izobrazi in nauči zahodnih delujočih načinov razvoja. Ti migranti se potem vrnejo v afriško okolje in pozitivne zahodne vzorce uveljavijo doma. Po drugi strani lahko Zahod financira visokošolsko izobraževanje Afričanov v Afriki, ki lahko po končanem študiju pomagajo svojim skupnostim. Drugi način pomoči pa je potovanje altruističnih Zahodnjakov v Afriko (zdravniki, inženirji, gradbeniki itd.), ki Afričanom pomagajo graditi skupnosti in s svojim delovanjem dajati zgled humanosti in višje civilizacijske ravni, ki jo Afrika šele mora doseči, da bodo lahko Afričani laže zaživeli.

 

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine