Piše: Katedrala svobode
Nagovor dr. Petra Jambreka ob predstavitvi zbornika Soglasje za zgodovinski trenutek.
A. OD NOVE REVIJE 1987 DO SOGLASJA ZA ZGODOVINSKI TRENUTEK 2025
Na svojem izvodu 57. številke Nove revije imam na plačilnici napisan datum 16.2.87 – verjetno dan, ko je knjiga prišla iz tiskarne v roke urednikov in avtorjev. Ima podnaslov »prispevki za slovenski nacionalni program«. Napisalo jo je 16 piscev prispevkov, na skupno 246 stranih mehko vezanih publikacij, ki jo je za revijo Nove revije izdala Cankarjeva založba, in katere vsebina je razdeljena na 9 naslednjih poglavij:
O slovenski naciji. Zgodovinski vidiki demokracije. O civilni družbi. O pravnih načelih slovenske nacije. O slovenski univerzi. O generacijskih nasprotjih. O liberalizmu in nacionalizmu. OP narodu in religiji. O narodni eroziji.
Današno knjigo, v digitalni in v mehko vezani tiskani obliki, je založila Založba Katedrala svobode v sodelovanju z Založbo Družina za tri izdajatelje, med katerimi je tudi naslednik Nove revije – Inštitut Nove revije – zavod za humanistiko. Današnja knjiga z naslovom »Soglasje za zgodovinski trenutek – novi prispevki za slovenski pomladni program« je izšla na 862 straneh. Napisalo jo je 74 avtorjev, katerih prispevki so razporejeni po naslednjih 12 po vsebini različnih poglavij, ki jih v celoti povezuje uvodno in sklepno besedilo, s podpisi vseh 7 urednikov:
Uvod. Slovenija v prelomnem času. Mednarodne zadeve in globalizacija. Kriza Evrope in Unije. Revolucija in sprava. Gospodarstvo in razvoj. Zdravstvo in socialna pravičnost. Izobraževanje in znanost. Kultura, umetnost in etika. Identiteta in civilna družba. Demokracija in ustava. Zgodovinske perspektive. Nacionalni program. Srečanje misli za odločilne trenutke.
B. SLOVENSKI KRIZNI V RAZVOJNI CIKLUSI: 1945 – 2025
Slovenci smo imeli in imamo na razpolago za odločanje o svoji usodi tri zgodovinske trenutke – 1945, 1987 in 2025. V dveh vmesnih zgodovinskih približno 40-letnih obdobjih, vsako z okoli 20-letnim razvojno-kriznim ciklusom:
1945–1987
1945 – 1969 : Revolucionarni prevzem oblasti KPJ in povojna izgradnja;
1969 – 1987 : Svinčena sedemdeseta leta; razkroj sistema in podsistemov:
1987–2025
1987 – 1992 : Osamosvojitev, osvoboditev in ustanovitev nacionalne države
1992 – 2008 : Tranzicija, EU, Nato
2008 – 2025 : Razkroj sistema in podsistemov
2025–2045
2025 – 2026 : Novo soglasje za nov zgodovinski trenutek
2027 – 2045 : Razvojno-krizni ciklus
Na slovenskem kriznem ciklu so ves čas, recimo od leta 1945, vplivali notranji dejavniki – cikli gospodarske rasti, recesije in krize, politična, socialna in ekonomska protestna gibanja, informacijske in tehnološke revolucije in drugi. Součinkovanje in časovno sovpadanje omenjenih faktorjev je sprožilo radikalne sistemske spremembe na nacionalni ravni samo v trenutnem zgoščenega zgodovinskega časa v mednarodnem okolju Slovenije, v bivši Jugoslaviji.
Na pozna 60-ta leta je vplivala recesija 1961-62, gospodarska kriza 1967, afera Rankovič, češkoslovaška kriza 1968, upor beograjskih študentov, in kulminacija teh vzvodov na ravni srbskega, hrvaškega in slovenskega nacionalnega upora proti jugoslovanskemu etatizmu. V Sloveniji je v okviru izvršilne veje oblasti prevladovala Kavčičeva nacionalna in ekonomsko liberalna linija.
Če damo v oklepaj smrtonosni prevzem oblasti takoj po vojni z represijo vseh oblik svobode združevanja, zlasti političnega, izražanja in podjetništva, bi konec koncev lahko rekli, da je bila slovenska »osvoboditev« leta 1945 in njena integracija v jugoslovanski federalni komunizem razvojno in varnostno delno uspešna kakih 20 let, do začetka svinčenih sedemdesetih let : Titu je uspelo pobegniti iz sovjetske komunistične internacionale v ameriško tolerirano neuvrščenost, sovjetske odpovedane kredite so nadomestili dolarsko, gradile so se cestne, železniške in letalske infrastrukture, slovensko gospodarstvo in bančništvo je zavzemalo balkanska tržišča. To je trajalo nekako dvajset let – do padca Kavčičeve vlade.
Se pravi, da se je Slovenija znotraj Jugoslavije leta 1969, več kot dvajset let po revolucionarnem prevzemu oblasti KPJ, znašla v sistemski krizi, ki bi se v najboljšem primeru lahko razrešila v obliki radikalne vrednostne, ekonomske, politične in ustavno-sistemske prenove. Vendar pa je bil v taistem času svet ujet v mednarodno stabilni sistem hladne vojne med Sovjetsko zvezo in Ameriko. Češko in Madžarsko si je dogovorno podredila Sovjetska zveza. Josip Broz Tito je še enkrat uspel obdržati oblast na ekvilibriju neuvrščenosti med velesilami. Jugoslavija in v njej Slovenija sta bili pod grožnjami posredovanja JNA prisiljeni zaustaviti reforme in se sprijazniti s svinčenimi sedemdesetimi leti. Takrat je Koča Popović objavil »Tito je mrtev, le da tega še ne ve.« France Bučar pa je napisal »Živimo v svetu, katerega zgodovinski ciklus se izteka.« In tako je Jugoslavija in v njej Slovenija še 20 let – recimo od 1969 do 1987 živela brez reform, z inflacijo, padanjem življenjske ravni, in diktati nesposobne partijske in armadne klike na oblasti.
C. OSAMOSVOJITEV, OSVOBODITEV IN TRANZICIJA: 1987 – 2008
Šele leta 1989 je napočila nova zgodovinska priložnost v času svetovnega preurejanja razmerij moči. Pučnikova zasluga je, da je to jasno in natančno predvidel: Da so vrata zgodovine za male narode nepredvideno in začasno odprta, sedaj ali nikoli. In tako smo vsi skupaj dosegli in izvedli tedanje soglasje v in za zgodovinski trenutek plebiscitne ustnanovitve države leta 1991.
V prelomnem in zgoščenem zgodovinskem času 1987 – 1992 je izšlo tudi Gradivo za slovensko ustavo, bolj znano pod naslovom Pisateljska ustava – aprila 1988. Maja 1989 je bila objavljena Majniška deklaracija. Marca 1990 pa tematska in predvolilna 95 številka Nove revije pod naslovom Samostojna Slovenija, ki je na uvodnem mestu objavila Deklaracijo o slovenski samoodločbi, pod katero je podpisan DEMOS – Združena opozicija Slovenije in njegovih pet strank – Slovenska demokratska zveza, Zeleni Slovenije, Slovenski krščanski demokrati, Socialdemokratska zveza Slovenije in Slovenska kmečka zveza. Objavi Deklaracije je sledilo pojasnilo besedilo sedanjega avtorja in Dimitrija Rupla pod naslovom Realizem izjave o slovenski samoodločbi. V isti osamosvojitveni lok avtorskih dokumentov sodi še knjiga z naslovom Slovenci in prihodnost, tudi v izdaji Nove revije, objavljena leta 1993, ki je že v času po pridobljeni ustavni in mednarodni suverenosti ponudila v premislek položaj Slovencev po osamosvojitvi – v jeziku pesnika razmislek o nebesu pod Slovenci, o čaru osamosvojitve in o odčarani Sloveniji. Danes bi za nazaj lahko rekli tudi – razočarane Slovenije.
Isti miselni lok je proti koncu devetdesetih let ubesedil novo knjigo Nove revije pod naslovom Sproščena Slovenija – obračun za prihodnost, ki jo označujejo ideje kot tako »pot se pričenja, potovanje je končano«, »čigava je slovenska država«, »nezmožna lahkost tranzicije«, »somrak demokracije«, »konec nacionalne države?« in »tujega nočemo, svojega ne damo«. Knjiga je podala sklepni Obračun za prihodnost, in »v uri evropske resnice za Slovenijo« – odgovore v obliki programskih točk.)
Skepso z osamosvojitvijo očarane, kmalu zatem odčarane in nato razočarane Slovenije je zaključilo zadnje slovensko državotvorno, natrančneje evropotvorno dejanje, ki je 1. maja 2004 postala članica Evropske unije, malo prej, 29. marca 2004 tudi članica NATO, in ko je 1. januarja 2007 poštno EURO plačilno sredstvo v državi. Lahko bi rekli, da se je zgoščeni petletni zgodovinski čas osamosvojitve, osvoboditve in ustanovitve nacionalne države od 1987 do 1992 iztekel v nadaljnjem obdobju potovanja v zahodno, zlasti evropsko civilizacijo. To je bil čas preurejanja ostankov Demosa, koaliranja novih s starimi strankami, težavnega ustavno-sodnega nadzora prehoda iz diktature v ustavno demokracijo, naporne kohabitacije Kučana, Drnovška in Janša. V knjižni obliki je sklenil obdobje Zbora za republiko, ki je avgusta 2004 izdal publikacijo s prispevki 24 avtorjev na 156 straneh z naslovom Slovenci v zadnji državi enakih možnosti – novi prispevki za slovenski nacionalni program. Če beseda »tranzicija« označuje čas, ko se je v Sloveniji in za Slovenijo vendarle nekaj zgodilo – potem gre v tem primeru za tistih 20 let od 1987-1991 do 2004-2008.
Č. SLOVENIJA 2008 – 2025: ZAOSTALA, NEUGLEDNA IN OSAMLJENA
Lahko bi rekli, da je od takrat naprej, vse do danes slovenski nacionalni – politični, ekonomski, vrednostni in socialni sistem trohnel in razpadal. Gre za pat položaj med ideološko zaostalimi dediči Titove, Mačkove in Dolančeve partije, v objemu z »levimi privatizerji« na eni strani, in med narodovim telesom, kršno se je ohranilo skozi stoletja – s slovenskim jezikom, katoliškim poštenjem, pridnostjo in ubogljivostjo, kmečko in obrtniško iznajdljivostjo, ter nastavki uspešnega slovenskega mednarodnega podjetništva.
Česa se od tedaj dalje spominjamo spet vseh dosedanjih približno 20 let? Afere Patrija in Zadeve Trente? Pandemija Covida? Novih levih političnih obrazov? Dobrodošlice azijskim in afriškim nezakonitim migracijam? Zanikovalstva slovenske narodne istovetnosti in slovenske pravice do samoodloćbe? Oboževanja revolucije in njenega prevzema oblasti leta 1945? Propagandno oblastnega prevzema in falzifikacije sicer pristnih vrednot človekovih pravic, temeljnih svoboščin, vladavine prava in ustavne demokracije? Prevoda in zlorabe omenjenih temeljev zahodne pravne civilizacije v kaotični liberalizem, demokratizem brez demokracije in prebujenski – wake totalitarizem?
Failed state in immobilismo sta iz podobnih žalostnih zgodovinskih situacij privzeta atributa. V tem pogledu je Slovenija v evropskem in evroatlantskem okolju odlična. Vidno zaostala in osamljena je že v svojem srednjeevropskem okolju – obkrožena z gospodarsko uspešnimi Hrvaško, Madžarsko, Avstrijo in Italijo, še bolj v primerjavi s Češko in Slovaško, Poljsko, Litvo, Estonijo in Latvijo. Tolažbo pa je slovenska tranzicijska birokracija našla v zavezništvu s Hamasom in v sovraštvu do edine zahodno demokratične države Bližnjega vzhoda – do Izraela. Ki so ga ustanovili Združeni narodi, da bi postal in ostal po grozi nacističnega nasilja zanesljivi save-heaven za stoletja preganjane Jude. Današnjim državljanom Izraela – Judom in Palestincem – pa grozijo z novim holokavstom civilizacijsko najbolj zaostale diktature in teroristične organizacije iz arabskega in perzijskega bližnjega in srednje vzhodnega okolja.
Končuje se še eno dvajsetletno krizno obdobje brez rešitev, ko je Slovenija ponovno živela in še živi v svinčenih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v podobnem času vsakršnega zaostajanja, razpadanja in trohnjenja institucionalnih, ekonomskih, vrednostnih in življenjskih pogojev. Spet je postala aktualna krilatica »dost’ mam’ » Vena Tauferja izpred štirideset let, ki je ponarodela po njegovem vzkliku med dogodkom v ljubljanskih Križankah.
Avtorji in uredniki knjige »Soglasje za zgodovinski trenutek« mislimo, da so ti naši prispevki za slovenski program padli v nek nov za Slovenijo zgoščen čas, celo v nov, s svetovnim dogajanjem pogojen zgodovinski trenutek – ko aktualna kriza lahko postane zdravilna, z rezultatom radikalne sistemske razvojne rešitve. In da naj teh naših v štirinajstih vsebinskih poglavjih povezanih 74 študijskih in razvojnih esejev pomaga ustvariti tisto miselno soglasje, ki je pogoj vsakega za ljudi sprejemljivega, končno tudi novega začetka na novi poti. Ali če parafraziram Nika Grafenauerja iz Sproščene Slovenije – če je neko naše potovanje res končano, moramo vedeti, da se začne nova pot, na katero nočemo in ne smemo izgubiti tal pod nogami. Torej nekega soglasja o tem, kam gremo.
D. OD PRISPEVKOV DO ZAKONOV IN UKREPOV
Primeri, kako na splošni način odprte težave ter rešitve dopolniti s konkretnimi zakonodajnimi in vladnimi ukrepi, na primer:
– zakon o univerzi
– zakon o volitvah
– pobude za ustavne dopolnitve
– prioritete mednarodne in evropske politike
– javne finance
– oblikovanje vlade
