Piše: Gašper Blažič
Čeprav spomine na slovenski plebiscit obudimo tako rekoč vsako leto, se tokrat ne bomo ustavljali samo pri znanih dejstvih: udeležbi in rezultatu, ker vemo, kakšna sta bila. In tudi vemo, da enotnost politike ni izpričala enotnosti naroda, ki je glasoval.
Mnogi pravijo, da je bil plebiscit leta 1990 dejansko »slovenski božič stoletja«. Navdih je morda dala izjava tedanjega ljubljanskega nadškofa metropolita Alojzija Šuštarja, ki je na dan plebiscita zvečer v Cankarjevem domu za TV Slovenija, ko je bilo že znano, da je plebiscit uspel, dejal naslednje: »Slovenski božič bo imel danes, v teh razmerah, še prav poseben pomen. Božič pomeni zmeraj nov začetek. In če smo pred kratkim začeli zimo, mislim, da se je za slovenski narod že začela pomlad, in upam, da bo veliko raslo v tej pomladi in da bo ravno božič dal ljudem veliko novega upanja in novega življenja.«
Zakaj sploh plebiscit?
A pot do plebiscita je bila trnova. Kot je znano, je Demosova vlada, ki je oblast prevzela v skrajno negotovih okoliščinah sredi maja 1990, ko je JLA že razoroževala slovensko TO, medtem ko je vodenje jugoslovanskega predsedstva prevzemal »trdorokec« Borisav Jović, predvidevala, da bo parlamentarna strokovna skupina za pripravo ustave nadaljevala delo, ki je prej nastajalo v civilnodružbenih krogih, kjer so se prizadevanja za nastanek nove moderne ustave dejansko zbrala skupaj v okviru Zbora za ustavo, čeprav so bili prvi predlogi (denimo t. i. pisateljsko-sociološka ustava) predstavljeni že prej. Predvideno je bilo torej, da bi Republika Slovenija do konca leta 1990 sprejela novo ustavo, tako kot jo je 22. decembra 1990 (dan pred slovenskim plebiscitom) uspešno potrdila sosednja Hrvaška oz. njen parlament. Razmere pa so bile skrajno negotove: mednarodna politika za slovensko samoodločbo ni kazala razumevanja niti takrat niti kasneje, medtem ko so notranje težave hromile nastajanje nove ustave, po Kosovu pa so se v tedanji Jugoslaviji že odpirala nova krizna žarišča, denimo v Kninu, kjer je KOS JLA delal »dvesto na uro« in strašil Srbe na Hrvaškem pred »ustaši«, ki naj bi bili zavladali v Zagrebu. Že samo dejstvo, da je JLA ob tihi asistenci nasledstva rdečega režima v Sloveniji našo edino oboroženo silo tedaj skoraj »slekla do gat«, je bilo dovolj zgovorno – treba je bilo nemudoma vzpostaviti postopke za formiranje oborožene sile, ki bo Slovenijo branila v primeru agresije. Zato je tudi nastal sprva tajni projekt Manevrska struktura narodne zaščite, ki se je končal s sprejetjem amandmajev k stari republiški ustavi 27. septembra 1990 ter sprejetjem obrambne zakonodaje, s čimer je TO postala povsem slovenska vojska. Zato je JLA samo nekaj dni kasneje reagirala z dramatično zasedbo prostorov Republiškega štaba TO Slovenije. V začetku novembra pa so Slovenijo prizadele hude poplave. Že kako leto prej je huda rudarska nesreča prizadela Srbijo – v Aleksincu je umrlo kar 90 rudarjev! V takih trenutkih smo vsaj nekoliko pozabili na mednacionalne in medrepubliške napetosti. Vseeno pa to ni preprečilo mitingaškega rogoviljenja in končno uvedbe carin na slovensko blago. Za uvoz v Srbijo.
Usodna odločitev v Poljčah
V takšnih razmerah smo Slovenci dočakali plebiscit. Odločitev zanj je bila sprejeta 9. novembra 1990 na internem sestanku poslanskih skupin, ministrov in članov Demosovih strank v Centru za obrambno usposabljanje v Poljčah. Ob siceršnjem tehtanju argumentov za ali proti je prevladala močna volja Jožeta Pučnika, češ da zvezna država razpada na prafaktorje, kmalu bo vsaka republika imela svojo armado, zato ne smemo izgubljati časa. Jasno je bilo tudi, da je projekt sprejemanja ustave in naknadnega ustavodajnega referenduma obtičal. Še kakšen mesec prej so plebiscit predlagali opozicijski socialisti, že spomladi pa podmladek Socialdemokratske zveze Slovenije, a takrat brez učinka. Pučnik je tako že isti dan, ko je bil predlog z aklamacijo potrjen, v izjavi za TV Slovenija zvečer malce prehitro povedal, da bo plebiscit v nedeljo, 23. decembra. S tem le sprožil pravi vihar v Kučanovem krogu, ki je postavil ostre pogoje: plebiscit uspe, če se za samostojno Slovenijo izreče najmanj polovica vseh glasovalnih upravičencev ne glede na to, ali glasujejo ali ne. Negotovost je bila zato velika, prav tako je mnoge grizel zgodovinski dvom, saj je prav tistega leta minilo 70 let od razvpitega koroškega plebiscita. Mnogi so zaskrbljeno gledali v Bruselj, Washington, Moskvo in celo Peking, kjer se kri nedolžnih žrtev na Trgu nebeškega miru še ni posušila, medtem ko je sovjetska vojska skušala disciplinirati baltske republike.
Enotno na plebiscit
Slovenska politika je vsaj za kratek čas stopila skupaj: na miklavževo, 6. decembra 1990, so politične stranke podpisale sporazum in nato nagovarjale ljudi k udeležbi. Časa pa je bilo manj kot tri tedne. Toda entuziazem se je izplačal, praktično po vsej državi so viseli plakati, ki so delali reklamo za plebiscit, o njem se je pisalo v časopisih, govorilo na televiziji in radiu. Na plebiscit je vabil tudi nadškof Šuštar, čeprav je tu in tam dobival tudi pisma z drugačno vsebino, češ naj nikar ne ruši skupne države. A navsezadnje je že stara republiška ustava vsebovala pravico narodov do samoodločbe, vendar je nastal nesporazum, ali gre tu za narode ali za republike. Upor krajinskih Srbov je Slobodanu Miloševiću dajal argument, češ da se odločajo narodi tudi znotraj ene same občine. To je pomenilo, da se Hrvaška lahko osamosvoji, vendar bodo občine s srbskim prebivalstvom ostale del Jugoslavije. Iz tega je nastala t. i. balvanska revolucija, ki je nato prešla v vojno na Hrvaškem in nastanek Republike Srbske krajine – ki je ugasnila leta 1995 z operacijo Nevihta. Nič nenavadnega torej, da se je osamosvojitvena vlada odločila za javni postroj TO v Kočevski Reki v navzočnosti televizijskih kamer. Vse skupaj je potekalo brez Milana Kučana, Lojze Peterle pa je dejal, da je »zadišalo po slovenski vojski«. A slednja je bila takrat v resnici še vedno precej slabo oborožena, nabava orožja in opreme je bila zelo otežena.
Kučan je bil sit »cirkusa« …
Naposled je prišla nedelja, ko smo hrepeneč dočakali dan plebiscita. Najbolj znane javne osebe so se na volišča podale že v zgodnjih jutranjih urah, denimo nadškof Šuštar pa predsednik predsedstva Milan Kučan, ki je za nacionalno televizijo dejal: »Ta težko pričakovani dan plebiscita je napočil. Jaz seveda pričakujem zelo ugoden rezultat oziroma izid tega glasovanja, ne zaradi glasovanja samega in ne zato, ker bi do zdaj dvomil, da bomo Slovenci potrdili takšno svojo odločenost, ampak predvsem zato, da nam bo zdaj omogočeno živeti normalno, z vsakdanjimi problemi in se bomo lahko z izrazito političnih vprašanj začeli usmerjati na gospodarska in socialna vprašanja, od katerih je bistveno odvisno bolj prijazno življenje naših ljudi, in zaradi tega smo končno tudi šli na plebiscit.« Drugi politiki, denimo predsednik vlade Lojze Peterle in predsednik skupščine France Bučar, so na novinarska vprašanja odgovarjali precej bolj sproščeno. Dejansko so tisti dan po vsej Sloveniji potekali družabni dogodki, povezani s plebiscitom, nihče se ni kaj dosti oziral na referendumski molk. Po zaprtju volišč je v Ljubljani v mestnem starem jedru že vladalo praznično razpoloženje, politična in kulturna elita pa se je zbirala v Cankarjevem domu, kjer so že ves dan potekale tiskovne konference. Vmes so tako pričakali rezultate, ki so potrdili, da je število glasov ZA preseglo mejo 750 tisoč volivcev. No, skupina Demosovih politikov se je pozno zvečer iz Cankarjevega doma odpravila še na Sv. Jakob nad Medvodami, kjer je skupina krščanskih demokratov iz občine Ljubljana Šiška pripravila molitveno bedenje in kres.
Sledilo je vročih šest mesecev
Glavni problemi pa so se začeli šele po plebiscitu oz. po razglasitvi plebiscitnih rezultatov tri dni kasneje, na štefanovo. Takrat je začel teči zakonski rok za uresničitev plebiscitne odločitve, a očitno je nastal razdor glede interpretacije. Levičarski del politike je menil, da plebiscit sam po sebi ni izrazil ločitve Slovenije od Jugoslavije, prišlo je celo do podpisovanja razvpite Deklaracije za mir, JLA pa je začela stopnjevati pritisk in se pripravljati na morebiten vojaški puč ob pomoči partijskih dogmatikov iz Moskve. Miloševićev režim je vdrl v zvezno blagajno in poskrbel za pravcati institucionalni bančni rop. Stare režimske sile so močno ovirale Demosovo vlado, prišlo je tudi do kadrovskih zamenjav, še zlasti ob obisku mednarodnega ekonomskega svetovalca za države v razvoju Jeffreya Sachsa, ki je sprva na povabilo slovenskega člana v zveznem predsedstvu Janeza Drnovška obiskal jugoslovanskega premierja Anteja Markovića, kasneje pa še slovensko vlado. Marković je s projektom konvertibilnega (in denominiranega) dinarja dajal vtis, da misli resno s finančno in gospodarsko reformo Jugoslavije, toda stol mu je dejansko spodnesla Miloševićeva Srbija. Nazadnje pa je bil zvezni premier tisti, ki je grozil Sloveniji zaradi njenega upora glede pošiljanja nabornikov iz Slovenije v enote JLA, medtem ko je prvo generacijo nabornikov začela šolati na Igu in v Pekrah. Začela so se tudi naporna, a neuspešna pogajanja med predsedniki jugoslovanskih republik o razdružitvi Jugoslavije. Možnosti, da bi se Jugoslavija preoblikovala v konfederacijo oz. skupnost neodvisnih držav, je bilo vse manj, saj je to možnost blokiral Milošević, ki je bil z mislimi že pri Veliki Srbiji, potem ko mu je spodletel projekt »Srboslavije« (po Kučanu). JLA je udarila v Pekrah. Bolj ko se je torej bližal dan D, bolj je bilo jasno, da se Slovenija ne more zanesti na nikogar. Ostalo ji je le, da sprejme temeljne dokumente in razglasi samostojnost.
