Piše: Jože Biščak
Pisalo se je leto 1941 in bil je predvečer 1. maja. Po Evropi je divjala vojna, nacionalsocialistična Nemčija in boljševistična Rusija sta bili še zaveznici, zato so slovenski komunisti in nacionalsocialisti praznovali skupaj, kar je logično; prvi maj je socialistični praznik, tako nacionalsocialisti kot komunisti pa imajo svoje korenine v marksistični ideologiji, ki prezira kapitalizem.
Zgodbe, ki so jih okoli 1. maja spletle vse tri totalitarne ideologije 20. stoletja, so mit. Gre za enega najbolj trdovratnih mitov, ki se je prijel predvsem s pomočjo socialističnih sindikatov, vanj pa z indoktrinacijo skozi izobraževalni sistem verjame celo večina desničarskih (konservativnih) intelektualcev. Resnica je kakopak drugačna.
Nastanek mita
Najprej o tem, o čem govori mit. Prvi maj je mednarodni praznik delavstva, ki ga praznujejo v večini držav (z izjemo ZDA), in spomin na demonstracije v ameriškem Chicagu leta 1886, ki so bolj znane kot Haymarketski izgredi. Sindikati so zahtevali 8-urni delavnik (ta se je uveljavil šele kasneje), v spomin na ta dogodek so prvi maj kot praznik dela prvi začeli praznovati v socialistični Sovjetski zvezi in idejo širiti po svetu.
Skozi desetletja so ustvarili mit, da so sindikati, ki so imeli zaledje v socialističnih delavskih strankah, ideološko pa so se napajali pri Karlu Marxu (ironično je, da ta človek nikoli v življenju ni delal in je živel na račun družine Engels, tudi umrl je zaradi preobjedenosti), pred 130 leti dosegli največjo zmago v zgodovini. Če takrat ne bi bilo sindikatov, tako so nas učili in nas še vedno prepričujejo, bi še danes delali 10 ali 12 ur vsak dan, ves teden, vse leto. To je seveda nesmisel. Takratni dogodki nimajo nič opraviti z 8-urnim delovnim časom, formulo 8-8-8 (osem ur dela, osem ur prostega časa in 8 ur počitka) je uveljavil kapitalizem (dogovor med delodajalcem in delojemalcem), in to brez posredovanja tretjega (sindikatov).
Krajši delovnik
Vsakoletno ploskanje ob kresu in pleskavici ter silovitih nagovorov radikalnih sindikalistov, ki svoj vrh doseže ob praznovanju na ljubljanskem Rožniku, je zato patetično. Tudi medijski mainstream nekritično in brez kakršnegakoli poznavanja zgodovine glorificira sindikate, češ kako super so, saj bi bili brez njih danes delavci brez kakršnihkoli pravic in bi za pohlepne kapitaliste delali dlje. Vsa stvar je tudi tragikomična, ker je tako praznovanje karikatura, ob kateri se zdravorazumski človek lahko samo nasmehne.
Pogajanja med lastnikom podjetja in delavci o 8-urnem delovnem času (40 ur na teden) so potekala že pred Haymarketskimi izgredi in tudi kasneje. Vlade so tak delovnik uzakonile, šele ko je bil ta na (prostem) trgu že prevladujoč, ker se je (predvsem v industriji) izkazal za najbolj učinkovitega in je, če že hočete, kapitalistu prinašal še večje dobičke, kot jih je daljši delovni čas. Zato si oglejmo dva primera, ki ju sindikalisti namenoma pozabljajo, sta pa v resnici bistveno vplivala na skrajšanje delovnega časa.
Zmaga prostega trga
Prvi dogodek se je zgodil v letih 1840 in 1841, zanj sta zaslužna George Hunter (takrat pomorski agent, kasneje župan) in Samuel Duncan Parnell. Ko sta z ladjo prišla v Wellington na Novi Zelandiji, je Hunter vprašal Parnella, ali bi mu zgradil trgovino na Lambton Quayu (nekoč znanem kot Beach Street, danes je to poslovna četrt). Parnell je sprejel, vendar je imel pogoj: delal bo samo osem ur na dan. Njegova filozofija je pač bila, da mora človek osem ur na dan delati, osem ur spati in imeti osem ur prostega časa. Čeprav je Hunter ponujal Parnellu več denarja, je Parnell vztrajal. Naročnik gaditve trgovine je bil sicer jezen, a ni imel izbire. V Wellingtonu so bili samo trije mizarji, zato je ponudbo sprejel. Ta delovnik se je na Novi Zelandiji hitro razširil. Zanj niso bili potrebni sindikati, zanj ni bila potrebna zakonodaja, ampak preprost dogovor med dvema. Šlo je za njuno svobodno odločitev. Oba, tako Hunter kot Parnell, sta bila kasneje uspešna: Hunter kot trgovec in župan, Parnell kot kmetovalec. To je bila zmaga prostega trga.
Drug primer je iz ZDA. Krajši delovnik še ni bil uzakonjen, ko se je industrialec Henry Ford leta 1914 svobodno in brez sindikatov odločil za 8-urni delovni čas, urno postavko je povečal z okoli 2,5 dolarja na okoli 5 dolarjev. Produktivnost se je povečala, dobiček je s 30 milijonov dolarjev na leto zrasel na 60 milijonov dolarjev. Sindikati pri tej njegovi odločitvi niso imeli prav nič, so mu pa sledili drugi industrialci. Brez prisile, brez uzakonitve, brez socialistov in komunistov in njihovih sindikatov.
Prvi maj je leva ikonografija
Zato je 1. maj kot zmaga sindikatov za 8-urni delovnik mit, je ena najbolj fundamentalnih laži levičarjev, ki se je tako razširila, da danes velja za resnico. Ta »zmaga« nima nič opraviti s sindikati, nič nima opraviti s socializmom in drugimi levičarskimi potegavščinami. To je bil dogovor win-win, 8-urni delovnik je bil preprosto stvar ponudbe in povpraševanja, predvsem povpraševanja po visoko kvalificirani delovni sili, kar je prinesla industrijska revolucija. Če bi bilo ustrezne in usposobljene delovne sile dovolj, kapitalista (v svobodnih državah) ne bi mogel nihče prisiliti, da skrajša delovni čas (kot se je kasneje zgodilo z uzakonitvijo 40-urnega delovnega tedna, ampak takrat so že skoraj vsi bili na takem delovnem urniku). Ker je ni bilo, je moral najboljši pač ponuditi ugodnejše delovne razmere, drugače bi svojo tovarno lahko zaprl.
Prvi maj danes
Danes je prvi maj uradni praznik v skoraj sedemdesetih državah, neuradno pa se praznuje še v mnogih drugih. Ironično je, da 1. maj ni praznik v ZDA, kjer naj bi se vse začelo. Čez lužo imajo praznik dela prvi ponedeljek v septembru, prvega maja praznujejo »dan prava«, pri čemer slavijo vlogo prava pri nastanku Združenih držav Amerike.
Drugje prvi maj spremljajo levičarski (socialistični) simboli. V nemalo državah izbruhnejo nemiri, ki jih podžgejo različna anarhistična gibanja in Antifa. V Sloveniji je bolj mirno. Poleg zastav socialistične internacionale, rdečih zvezd in druge komunistične ikonografije imajo ponekod še prvomajsko budnico, na predvečer prižgejo kresove. Širi se vonj po čevapčičih, v zraku so hlapi cenenega vina. Vrstijo se govorci, ansambli nažigajo partizanske pesmi, jugonostalgiki pridejo na svoj račun in mlajšim kolegom pripovedujejo svoja doživetja v socialistični državi. Kakopak ne pozabijo omeniti, kako je bilo nekoč dobro in vse super, da so vsi imeli redno delo in so si vsi lahko privoščili počitnice. Danes je po njihovo drugače, saj zlobni in pohlepni kapitalisti pehajo ljudi v revščino. Včasih se zdi, da so ti ljudje 1. maj zamenjali za 1. april.
Mitološko ozadje 1. maja
Prvi maj so častili že dolgo. Ker je približno na polovici poti med spomladanskim enakonočjem in poletnim solsticijem, je dolgo veljalo, da je primeren čas za označevanje prehoda v poletje. Dejansko je bil v večini srednjeveške severne Evrope (kar pomeni keltski koledar) 1. maj začetek poletja. Takrat so bila semena za poljščine šele posejana (tako da so si lahko kmetje in njihovi delavci privoščili kratek oddih), napočil je čas za odgon goveda in ovac na poletne pašnike. Tako vzklile poljščine kot živina na paši so potrebovale božansko zaščito pred nevarnostmi naravnega in nadnaravnega sveta, zato se je prvi maj razvil kot praznik in prevzel z njim povezane obrede in mitologijo. In boginja je bila dobra oseba za reševanje takšnih človeških skrbi.
Boginja današnjega prvega maja sega v starodavne čase, v Anatolijo, Grčijo in Rim. Pomladne boginje so začeli častiti na dveh rimskih praznikih, ki sta privedla do našega prvega maja.
Prva od teh boginj spomladanskih praznikov je bila Hilarija (v grščini pomeni veselo). Praznik so slavili med spomladanskim enakonočjem in 1. aprilom, ko se je končalo slavje. In morda je ravno ta 1. april, ki ga imamo za praznik norcev, izvor našega prvega aprila (ljudje so imeli »hecno« praznovanje). To ima očitne vzporednice s praznovanjem maja in prvega maja.
Druga od boginj je Flora. Bila je boginja rož in pomladi. Prvotno je bila morda sabinska boginja, o kateri ne vemo nič drugega kot to, da se je po njej poimenoval pomladni mesec na sabinskem koledarju (Flusalis) in da naj bi njen oltar v Rimu postavil sabinski kralj Tatius v legendarnem obdobju njegove skupne vladavine v Rimu z Romulom.
Ozadje praznovanja božanskega prvega maja je dobilo tudi krščanske dodatke. V Nemčiji naj bi se na prvomajski večer (30. aprila), imenovan Hexennacht (»noč čarovnic«), zbrale čarovnice na Brocknu, najvišjem vrhu v gorovju Harz, da bi uresničevale svoje zlobne načrte (po prihodu krščanstva naj bi se družile s hudičem). Njihove načrte so nato prekrižali zaščitni prvomajski obredi. Sčasoma je ta dan postal znan kot Valpurgina noč, poimenovana po opatinji sv. Walpurgi (približno 710–778), ki naj bi bila ključna pri prenosu krščanstva v Nemčijo. V 18. stoletju so prvi maj začeli častiti kot praznik Marije Device, leta 1955 je papež Pij XII. vpeljal 1. maj kot praznik Jožefa Delavca.
