Piše: dr. Andrej Umek
Že v času vlade dr. Goloba je bilo očitno, da njegova ekipa ne želi svobodnega tržnega gospodarstva in da ga vodi v popolno odvisnost od – seveda leve – politike. Sam sem to odvisnost razumel kot uvod v poznejšo nacionalizacijo.
Za to obstaja več dokazov. Naj na prvem mestu omenim padanje indeksa ekonomske svobode (Heritage Foundation) skozi ves mandat te vlade. Večina ukrepov prejšnje vlade pa je tako ali tako govorila sama zase. Tako je vlada, da bi dosegla prevlado javnega sektorja nad privatnim gospodarstvom, prvemu zviševala plače, kar je pripeljalo do neskladja predvsem z drugimi članicami EU. Če vzamemo npr. Nemčijo, potem vidimo, da so tam plače v javnem sektorju občutno nižje kot v privatnem, na nekaterih področjih celo do 30 odstotkov. Izjema so le tisti deli javnega sektorja, ki odločilno prispevajo h konkurenčnosti in ekonomski uspešnosti gospodarstva, kot so raziskave, šolstvu in zdravstvo. Da bi vlada dr. Goloba svoji naslednici odmik od svoje, na skrajno levi ideologiji oblikovane gospodarske politike, če že ne onemogočila, pa ga vsaj zavrla, je ustvarila še ogromno proračunsko luknjo. Ni namen te kolumne vprašanje, ali bi za to namerno in ob nespoštovanju proračuna ustvarjeno proračunsko luknjo moral kdo odgovarjati, temveč kako slovensko gospodarstvo vrniti na pot napredka in dohitevanja najrazvitejših evropskih gospodarstev.
Moje mnenje je, da je nova vlada ta preobrat dobro začela s tako imenovanim interventnim zakonom. Vendar bo treba ta zakon še dopolnjevati in ga širiti na nova področja, da bi dosegli osnovni cilj, to je uspešno in svobodno gospodarstvo. Področij, na katerih bo sedanja vlada morala definirati cilje in jih seveda realizirati, je več kot preveč za to kolumno. Zato bom pozornost usmeril samo na en steber, na katerem sloni gospodarstvo, to je infrastruktura. Ker infrastrukturo sestavljajo materialna infrastruktura in človeški viri, se bom tukaj omejil na materialno. In še pri materialni infrastrukturi, da bi ohranil predvideni obseg kolumne, je potrebno nadaljnje omejevanje. V tej kolumni bom obravnaval samo logistiko.
Slovenija kot relativno majhna država je za uspeh svojega gospodarstva vezana na enakopravno sodelovanje z drugimi državami EU, predvsem z našimi najbolj izrazitimi partnerji. To gospodarsko sodelovanje pa predpostavlja tudi medsebojne sodobne logistične povezave. Pri ocenjevanju zdajšnjih logističnih povezav in načrtovanju novih ne moremo mimo osnovnega koncepta povezovanja EU. To so hitre železnice. Že zdaj velja cilj, da naj bi se opustili vsi letalski poleti, krajši od 500 km. Seveda lahko ali moramo v prihodnosti pričakovati, da se bo ta razdalja povečala na 700 ali celo na 1000 km. Pri slednji številki se čas potovanja po železnici in zraku približno izenači. Po moji oceni se tehtnica še vedno rahlo nagiba v korist hitre železnice. Druga zadeva, ki jo je treba upoštevati, je, da so naši glavni gospodarski partnerji – Nemčija, Francija in Italija – na svojem ozemlju že dodobra razvili omrežje hitrih železnic in se tudi medsebojno povezali. Nekatere druge države svoj zaostanek hitro zmanjšujejo, denimo Španija in Madžarska. Slednja gradi hitro železnico Budimpešta–Dunaj, sodeluje pa tudi pri projektu Solun–Beograd–Budimpešta.
Iz vsega povedanega, vsaj po mojem mnenju, sledi, da se mora Slovenija, da si zagotovi razvoj in mednarodno konkurenčnost svojega gospodarstva, vključiti v omrežje evropskih hitrih železnic. Jasno je, da je to drag in dolgoročen projekt, vendar sem prepričan, da je vreden vsakega evra, ki ga bomo vanj vložili. Da pa bi tak projekt lahko racionalno vodili, je treba jasno definirati tako končni cilj kot tudi etapne cilje. Prvo leto mandata je pravi čas, da se ti cilji definirajo. Ta kolumna naj bi bila spodbuda ravno k temu.
