Piše: dr. Andreja Valič Zver
K primeru »Kos«, ki odmeva v slovenskem in evropskem prostoru pa tudi širše, je poleg neizpodbitnih dejstev o delovanju vseh sort sodelavcev Službe državne varnosti (SDV), popularno imenovane kar Udba, treba dodati nekaj razmislekov.
Po več kot tridesetih letih od zloma komunističnih režimov v Vzhodni in Srednji Evropi namreč ugotavljamo, da ostaja totalitarna preteklost eno temeljnih vprašanj demokratičnega razvoja. Ključni element razčiščevanja s totalitarno preteklostjo je dostopnost gradiva tajnih političnih policij, ki so bile najpomembnejši instrument dominacije in represije v rokah vladajočih komunistov. Arhivsko gradivo, ki je ohranjeno in ni bilo uničeno ali odtujeno, je neprecenljiv vir podatkov za soočanje s totalitarno preteklostjo. Še posebej dragoceno je za žrtve, njihovo rehabilitacijo in raziskovanje njihovih usod. V množici listin se skrivajo tudi podatki o odporu proti totalitarnim režimom, ki naj bi bili mladim generacijam zgled pokončnosti in zvestobe idealom.
V Sloveniji, kjer so se zgodili najhujši množični in sistematični zunajsodni umori Slovencev in pripadnikov drugih narodov, močno zaostajamo. Naj naštejem nekaj argumentov v prid tej trditvi. Med drugim bi nujno potrebovali dostop do arhivov Udbe in arhivov drugih nekdanjih jugoslovanskih totalitarnih institucij, ki so z veliko verjetnostjo še v Beogradu. Več kot 80 odstotkov arhivskega gradiva tajne politične policije je bilo uničenega konec 80. in v začetku 90. let prejšnjega stoletja. Za to uničevanje skupne dediščine nihče ni odgovarjal. Kljub določbam zakona o arhivskem gradivu iz leta 2006 obveščevalna agencija Sova ni izročila celotnega ohranjenega arhivskega gradiva tajne politične policije. Arhivska referenduma leta 2011 in leta 2014 sta v precejšnji meri otežila dostop do ohranjenega gradiva. Zakon o zdravstvenih podatkih iz leta 2016 je praktično zapečatil znanstveno raziskovalni dostop do (morebitnih) podatkov, ki naj bi jih o množičnih in hudih kršitvah človekovih pravic in temeljnih svoboščin hranile zdravstvene ustanove.
Skrivnosti tajne politične policije je torej treba skrivati za vsako ceno ne glede na zakone, resolucije, deklaracije in politične izjave, ne glede na trpljenje žrtev, ne glede na razčiščevanje preteklih travm, ki zastrupljajo naš vsakdanjik. Zdi se, kot da je za vsako ceno treba zaščititi storilce dejanj, ljudi torej, ki bi jih v vsaki normalni državi postavili pred sodišče. Zagovorniki zapiranja arhivov so nas strašili z mogočimi posledicami za ljudi, ki so bili – tako ali drugače – vpeti v delovanje tajne politične policije. Kljub jasnim sodbam ustavnega sodišča so razlagali celo domnevno kontinuiteto te službe, ki naj bi se vlekla še iz svinčenih jugoslovanskih časov. A poročila s konca osemdesetih let, ko je imela SDV odprtih približno 100.000 dosjejev, se berejo kot opomin, česa vse so bili današnji »demokrati in zagovorniki človekovih pravic« sposobni v ustreznem okolju. Seveda ni dvoma, da se nekateri od teh ljudi upravičeno sramujejo in bojijo razkritja zavrženih dejanj. Primer češkega pisatelja Kundere nas tako opominja, da temne skrivnosti prej ali slej planejo na dan.
Naj dodam, da se zdi precej nehigienično ščititi ljudi, ki so – iz kakršnihkoli razlogov – sodelovali v kolesju SDV ali Udbe. Skupaj z nemško Stasi, romunsko Securitate in drugimi tajnimi političnimi policijami sodi v plejado totalitarnih institucij, ki so delovale po sovjetskem vzoru. Njihov cilj je bil zaščititi moč vladajoče partije. Kljub razlikam med državami je tajnim političnim policijam skupna podobna struktura, med seboj pa so tudi tvorno sodelovale. Vdirale so v vse dejavnosti, nadzirale družbene sfere, opazovale prebivalstvo, ga kontrolirale, ustvarjale ozračje strahu in nemoči. Število žrtev ostaja neprešteto, znanstveno raziskovanje pa je še vedno na začetku. Ne nazadnje zato, ker je večina arhivov sovjetske KGB in jugoslovanske Udbe še vedno zaprta. Žal pa smo bili v zadnjih dneh priče, da se je v primeru »Kos« pokazala dvoličnost evropskega vrha, ki po eni strani sprejema resolucije proti totalitarizmu, po drugi pa pristaja na komisarsko kandidatko, ki ima nemalo težav s pojasnjevanjem svoje vloge v totalitarni mašini.
