»Dejstva o razpadu Jugoslavije so jasna in mednarodno priznana, zato ne vidimo potrebe po komentiranju ali polemiziranju s posameznimi izjavami.« Tako se glasi odgovor, ki smo ga dobili s strani Ministrstva za zunanje zadeve RS v zvezi s trditvami srbskega zunanjega ministra Ivice Dačića, ki je nedavno dejal, da sta se Slovenija in Hrvaška nelegalno odcepili od Jugoslavije.
Za kaj gre? Hrvaška je nedavno obeležila obletnico akcije Nevihta, s katero je osvobodila okupirana ozemlja, ki so sodila v okvir t. i. Republike Srbske krajine. Šlo je za približno tretjino ozemlja Republike Hrvaške na območju Like, severne Dalmacije, Banije, Korduna, Slavonije, Baranje in Zahodnega Srema. Ravno ta mesec mineva 28 let od začetka srbske vstaje v Kninu, ko sta tedanji kninski župan Milan Babić ter šef kninske milice Milan Martić sprožila srbski upor proti »ustaški« oblasti v Zagrebu. Češ, če se Hrvaška odcepi, mi ostajamo v Jugoslaviji.
Kako se je začelo
Že leta 1989, ko so se nakazovale spremembe v tedanji Jugoslaviji, so se Srbi na Hrvaškem začeli zbirati na nekaterih množičnih shodih (najbolj znan je bil na Petrovi gori), razmere pa so se zaostrile po prevzemu oblasti spomladi 1990, ko je oblast na Hrvaškem prevzel novi predsednik dr. Franjo Tudjman. Poleti 1990 so se na območju nekaterih občin v Liki in severni Dalmaciji (Knin, Benkovac, Obrovac, Gračac, Korenica, itd.) začele diverzantske akcije lokalnih Srbov, ki so na ceste nastavljali ovire, blokirali železnice in začeli z orožjem sejati strah. To je bil začetek t. i. balvan-revolucije, ki je nato prerasla v oboroženo agresijo na Hrvaško. Referendum v Kninu ter razglasitev obsedenega stanja v tej občini, ki še danes predstavlja pomembno prometno vozlišče (čez Knin vodi osrednja državna cesta, ki notranjost Hrvaške povezuje z Dalmacijo), je sprožil veliko krizo, ki jo je zagrebška oblast hotela rešiti s poletom policijskih helikopterjev proti Kninu, vendar je akcijo ustavilo vojno letalstvo JLA pod pretvezo preprečevanja oboroženih spopadov.
Na veliko noč konec marca 1991 pa je prišlo tudi do prvega oboroženega spopada – tisti dan je namreč več avtobusov s pripadniki Zbora narodne garde (zametka hrvaške vojske, ki je sprva nastal kot posebna enota v okviru policije) sredi noči krenilo na pot od Zagreba čez Karlovac proti občinam t. i. SAO Krajine, v Plitvicah pa jih je pričakala srbska zaseda, ki je na enega od avtobusov izstrelila tromblonsko mino. Padle so prve smrtne žrtve, verjetno bi jih bilo veliko več, če bi (nezastraženi) avtobusi prišli do te točke nekoliko kasneje, tako pa so Srbe s svojim (pre)zgodnjim prihodom celo presenetili.
V začetku maja je prišlo do novih incidentov, saj so Srbi iz Krajine postali vse bolj drzni in so se lotili celo odkritih napadov na večja mesta na območju Dalmacije. V Zadru je v spopadu z njimi umrl hrvaški policist in pripadnik specialne enote Franko Lisica, isti dan pa je v Borovem selu pri Vukovarju v zahrbtnem napadu umrlo kar dvanajst hrvaških policistov. Nekaj dni zatem je v Splitu prišlo do množičnih demonstracij pred zgradbo pomorskega poveljstva JLA ter do spopada med JLA in hrvaško policijsko enoto. Tam je kot smrtna žrtev padel makedonski vojak JLA Saško Gešovski. Tedanji polkovnik, naduti poveljnik kninske garnizije, kasneje pa najbolj razvpiti vojni zločinec v BiH Ratko Mladić je začel z oboroženim napadom na Kijevo in Vrliko, torej na dva kraja na cesti med Kninom in Splitom, kjer so živeli zgolj Hrvati in so predstavljali motečo točko na območju Kninske krajine. Razmere so se začele zaostrovati tudi v Bosni in Hercegovini, kjer so se nekateri župani mejnih občin z večinskim srbskim prebivalstvom začele pridruževati navezi s Srbsko krajino. Na pomoč v Split pa so svoje tanke in oklepnike poslale hercegovske vojašnice, vendar je oklepno kolono pri Širokem Brijegu (Lištica) ustavilo lokalno prebivalstvo. Razmere so se zaostrovale po celotni Hrvaški, tudi na njenem severu. Pakrac, Osijek, Vukovar, Vinkovci – na vsem tem širšem območju je prihajalo do incidentov in streljanja.
Konec marca 1991 je prišlo do prvega večjega oboroženega spopada na Hrvaškem in sicer na velikonočno jutro pri Plitvicah. (foto: Wikipedia)
Od balvan-revolucije do domovinske vojne
Razumljivo je, da so vsi ti dogodki močno vznemirjali tudi Slovence in da je to samo povečevalo željo po čimprejšnji osamosvojitvi. Ker je beograjski vojaški vrh želel do tedaj že večkrat izsiliti vojaško intervencijo s podporo zveznega predsedstva (januarja 1991, torej v času ameriške intervencije z imenom »Puščavski vihar« na območju Perzijskega zaliva, predvsem z namenom razorožitve hrvaške policije), je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo JLA pokazala povsem odkrito agresijo proti Sloveniji in Hrvaški. V Sloveniji je prva žrtev JLA padla že 24. maja ob incidentu v Pekrah, ko je oklepnik JLA praktično že po koncu najbolj kritičnih trenutkov do smrti povozil domačina Josefa Šimčika. 25. junija 1991 sta Slovenija in Hrvaška razglasili samostojnost, Slovenija pa je za razliko od Hrvaške tudi prevzela efektivno oblast. Sledila je oborožena agresija na podlagi sklepov zveznega izvršnega sveta o neposrednem izvajanju zveznih predpisov o prehodu državne meje ter gibanju v obmejnem pasu (predvsem glede carin, ki so bile prihodek, pomemben za zvezno blagajno). Oblast v Zagrebu je zaradi lažnih obljub, da jo JLA ne bo napadla, minirala obrambni sporazum s Slovenijo in celo ukazala odstranitev fizičnih ovir (barikad), tako da so tanki iz Varaždina, Reke in Karlovca nemoteno prodirali na slovensko ozemlje, čemur so se goloroki uprli prebivalci nekaterih krajev (Mursko Središče, Čakovec, Novi Zagreb). Prišlo je tudi do tankovskih incidentov v Osijeku (27. junija) in v Zagrebu (2. julija).
Tudjmanova pogojna kolaboracija z JLA se torej ni izplačala. Če so se po podpisani brionski deklaraciji 8. julija 1991 oboroženi spopadi v Sloveniji končali, so se na Hrvaškem šele dobro začeli. Jeseni 1991 je JLA, ki se je umikala iz Slovenije, svoj bes stresla nad Hrvaško in nato še nad BiH. Na Hrvaškem so se po najtežjih mesecih, ko so agresorji topovsko obstreljevali celo Dubrovnik, Vukovar pa do tal porušili, leta 1993 vendarle nekoliko bolj sproščeno zadihali, vendar je bila Hrvaška več let delno okupirana. Šele akcija Nevihta je ponovno vzpostavila celovito državo. Vendar je Hrvaška vseeno plačala visoko ceno za vse to.
Vučić akcijo Nevihta primerjal s holokavstom
23 let po tej veliki akciji, ki velja za enega osrednjih hrvaških državnih praznikov, je srbski predsednik Aleksandar Vučić v soboto zvečer sprožil veliko razburjenje z izjavo, da je Adolf Hitler hotel svet brez Judov, »Hrvaška, njena politika, pa je hotela Hrvaško brez Srbov«. S tem je akcijo Nevihta primerjal s holokavstom in sprožil veliko ogorčenje na Hrvaškem. Po besedah Vučića je bila Nevihta uperjena proti hrvaškim Srbom zgolj zato, ker so bili Srbi, zato “ni naključje”, da se je operacija Nevihta začela na isti dan – 4. avgusta 1995, ko so 51 let pred tem nacisti vdrli v hišo Ane Frank in jo odpeljali v koncentracijsko taborišče.
A sedaj pozor – v zvezi z akcijo Nevihta se je oglasil tudi srbski zunanji minister Ivica Dačić, ki je v ponedeljek izrazil podporo Vučiću in pri tem dejal, da »do vojne na Hrvaškem ni prišlo tako, da je Srbija izvršila agresijo, temveč sta Slovenija in Hrvaška izvedli nelegalno secesijo, potem pa je sledil odgovor zvezne vlade, ki jo je vodil Ante Marković, torej Hrvat«. Zanimivo – uradni predstavnik srbske diplomacije se je vsaj posredno dotaknil tudi Slovenije in pred mednarodno javnostjo negiral tudi slovensko državnost. S tem je dejansko ponovil besede tedanjega srbskega člana jugoslovanskega predsedstva dr. Borisava Jovića iz junija 1991, da so politični organi Slovenije in Hrvaške sprejeli nelegalne akte odcepitve, kar vodi h grobemu razbijanju jugoslovanske državne skupnosti, posledično pa to vodi narode Jugoslavije na rob katastrofe. Ergo: Srbija ohranja stališče, da je slovenska državnost – nelegalna. S tem tudi oporeka ugotovitvi Badinterjeve komisije konec leta 1991, da je SFRJ razpadla, prav ta ugotovitev pa je bila tudi ključen pogoj za mednarodno priznanje Slovenije. Države Evropske unije so Slovenijo priznale 15. januarja 1992, Vatikan jih je prehitel za en dan. Zanimivo je, da je preostanek SFRJ, takrat znan kot Zvezna republika Jugoslavija, Slovenijo priznal 13. avgusta 1992, kot je to takrat napovedal tedanji premier ZRJ Milan Panić.
Vojna na Hrvaškem je bila krvava. (foto: HVO / Wikipedia)
Pravica do samoodločbe – za narode ali za republike?
Glede nelegalnosti osamosvojitve pa še to: ustava SFRJ iz leta 1974 je vsebovala tudi pravico narodov do samoodločbe, kar je priznaval celo srbski »vožd« Slobodan Milošević, le da je poudarjal, da se to tiče narodov in ne republik – s tem je utemeljeval pravico Srbov na Hrvaškem, da ostanejo na svoji zemlji in da so še naprej del Jugoslavije. V času med slovenskim plebiscitom ter osamosvojitvijo pa se je šesterica predsednikov jugoslovanskih republik večkrat sestala na temo prihodnosti Jugoslavije, njene razdružitve ter morebitnega preoblikovanja v konfederacijo. Vendar do sporazuma ni prišlo, ker mu je nasprotoval Milošević.
Slovenska stran je samostojnost potrdila že s plebiscitom, ki je pokazal prepričljivo podporo samostojnosti, vsem ostalim partnerjem v federaciji pa je ponudila možnost mirne razdružitve. Srbska stran pa je tedaj pragmatično računala na reprizo scenarija iz časa pred drugo svetovno vojno, ko so v Beogradu razmišljali o amputaciji majhnega dela hrvaškega ozemlja od tedanje kraljevine, vendar je ta načrt padel v vodo zaradi sporazuma Cvetković-Maček. Slovenska skupščina pa je plebiscitno odločitev legalizirala v okviru tedaj veljavne republiške ustave s številnimi že prej sprejetimi amandmaji (od 1989 do 1991) ter predvsem s Temeljno ustavno listino, h kateri je seveda sodil tudi ustavni zakon za njeno izvedbo. Agresorska akcija JLA pa je bila povsem nelegalna, saj je ni odobrilo predsedstvo SFRJ, kot je to velevala tedaj veljavna ustava, ampak sklepi zveznega izvršnega sveta, ki v nobenem primeru niso mogli nadomestiti sklepa predsedstva. Ki, mimogrede, junija 1991 ni bilo v funkciji, saj je srbski blok znotraj predsedstva blokiral izvolitev hrvaškega predstavnika Stipeta Mesića, ki bi moral sicer avtomatsko prevzeti predsedovanje 15. maja 1991. Predsedstvo, torej vrhovno poveljstvo JLA, torej tisti čas sploh ni delovalo. Govorjenje o nelegalni odcepitvi torej pomeni odobravanje vojaške agresije in pomeni nevaren precedens v evropski diplomaciji.
Strahopetno zunanje ministrstvo – vsi v Gučo!
In kaj zdaj? Medtem ko je Hrvaška že dala vedeti Srbiji, da ne bo dopustila izražanja takšnih stališč (hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović je celo odpovedala obisk v Srbiji!), se je slovenska diplomacija, ki jo še vedno vodi »tihi« Karl Erjavec, potuhnila. Češ, s posameznimi izjavami ne bodo polemizirali, saj je tako ali tako vse znano. Res nenavadno glede na nekatere škandalozne odločbe slovenskih sodišč, ki so agresorjem iz leta 1991 dosodili celo odškodnine na račun slovenskih davkoplačevalcev. Z drugimi besedami: slovenska brezjajčna diplomacija je tako kot nekajkrat doslej stisnila rep med noge in bo še naprej podpirala balkanizacijo Slovenije. In veliko vprašanje je, če bo z novo vlado pod morebitnim vodstvom Marjana Šarca kaj drugače, saj se je domnevni bodoči zunanji minister Miro Cerar kot dosedanji premier izkazal za človeka, ki v zunanji politiki ni dosti boljši od dosedanjega zunanjega ministra Erjavca. Ki se verjetno sedaj hladi v Karigadorju, medtem ko njegovi somišljeniki še naprej obiskujejo Gučo, znano po srbskih trubačih. Sicer pa je že Jankovićeva Ljubljana dovolj balkanizirana, da ni potrebno na obisk Srbije za okušanje pristnega Balkana…
