Piše: Gašper Blažič
Od plebiscita, ki predstavlja temelj slovenske državnosti, mineva 34 let. V luči dogodkov v letošnjem letu se postavljajo številna vprašanja, kaj se je zgodilo v odnosu do dejanja, ki je prineslo glavni cilj Majniške deklaracije iz leta 1989: suvereno državo slovenskega naroda.
Praktično vsi politični akterji, zgodovinarji in politologi se strinjajo, da je bil plebiscit leta 1990 – 70 let po zloglasnem koroškem plebiscitu – epohalno dejanje. Predstavljal je legalno in legitimno podlago za vse, kar je sledilo pol leta kasneje. Ob obrambi samostojne Slovenije in že kar trmastih poskusih Zahoda, da bi iz tega naredili »operetno osamosvojitev« in nas po hitrem postopku vrnili nazaj v Jugoslavijo, je bil izid plebiscita tista varovalka, ki je pripomogla k veliki kljubovalnosti slovenske politike, še zlasti ko je šlo za interpretacijo zahtev t. i. evropske trojke ob dvakratnem obisku Beograda in Zagreba ter nato še Brionov – ali nas vrniti v stanje pred 25. junijem 1991 (za kar si je prizadeval zlasti tedanji jugoslovanski premier Ante Marković) ali pa samo zaradi prekinitve ognja sprejeti »suspenz izvrševanja samostojnosti /…/ za obdobje treh mesecev«, kot se je v Zagrebu v noči na 1. julij 1991 izrazil vodja delegacije Evropske skupnosti, tedanji nizozemski minister za zunanje zadeve Hans van den Broek.
Plebiscit je preprečeval škodljive kompromise
Čeprav je bilo v tistih dneh res precej ugibanj, ali je Slovenija kapitulirala pred pritiski iz Beograda in Bruslja, se je izkazalo, da je bil prav plebiscit tista sila, ki je preprečevala, da bi privolili v kakšen res škodljiv predlog, medtem ko se je kompromis z Brionov – trimesečna zamrznitev izvrševanja osamosvojitvenih dejanj sočasno z odločitvijo predsedstva SFRJ, da se JLA umakne iz Slovenije, s čimer je bila izpolnjena ena od točk iz deklaracije, da je treba do prvega avgusta 1991 začeti s pogajanji glede nadaljnjega odnosa s federacijo – pokazal kot koristen. Z njim je Slovenija še kot mednarodno nepriznana država prvič sodelovala v mednarodnem sporazumu, v katerem se je pokazala kot verodostojen partner. Ko je Badinterjeva arbitražna komisija izdala mnenje, da Jugoslavije ni več, je bila pot do mednarodnega priznanja Slovenije dokončno odprta. Točno leto dni po plebiscitu, 23. decembra 1991, ko je bila sprejeta nova ustava, se je že vedelo, da je Evropska skupnost svoje doslej trdo stališče, da ne bo podpirala nikakršnega separatizma in secesionizma, obrnila za 180 stopinj. Omehčal se je tudi tedanji ameriški vodja diplomacije James Baker, ki je že takoj po končani agresiji JLA menda izjavil, da kaže, da bo treba Slovenijo spustiti iz Jugoslavije. Navsezadnje je zaradi poloma JLA svoj dokončni »da« iz ozadja izrekel srbski »vožd« Slobodan Milošević, ki je dokončno začel uresničevati plan B – Veliko Srbijo.
Suverenost slovenskega naroda ni bila uresničena
Slovenski plebiscit, ki se je zgodil skoraj nenadejano – neformalno se je Demos zanj odločil, ko se je izkazalo, da nove ustave še ne bo, novembra 1990 na zaprtem zasedanju v Poljčah, teden dni po katastrofalnih poplavah, na katerih je JLA skušala rešiti nekaj izgubljene časti –, je bil dejansko realizacija točke iz Majniške deklaracije, ki jo je 8. maja 1989 na Kongresnem trgu v Ljubljani na t. i. javni seji ZSMS (s katero je bil legaliziran shod pred odhodom četverice JBTZ na prestajanje kazni, ki ga je ljubljanska SZDL sprva prepovedala) prebral literat in tedanji skupščinski delegat Tone Pavček. Ta sicer zelo kratka deklaracija ni omenjala niti socializma niti Jugoslavije, na neki način pa je povzela rdečo nit slovenskega nacionalnega programa (57. številka Nove revije, tematska številka Revije 2000 in prispevkov v Celovškem zvonu ter časopisov slovenske politične emigracije) ter gradiva za slovensko ustavo (bolj znanega kot pisateljska ustava, natančneje pisateljsko-sociološka ustava), ki je izšla leta 1988 v okviru številke Časopisa za kritiko znanosti (ČKZ). T. i. Kardeljeva ustava, sprejeta leta 1974, je v ustavni reformi SFRJ predvidela tudi to, da imajo republike in pokrajine poleg skupščine in izvršnega sveta tudi predsedstvo, republikam pa je ustava menda jamčila pravico do samoodločbe, ki jo je že na pariški mirovni konferenci leta 1919 omenjal tedanji ameriški predsednik Woodrow Wilson, pri nas pa je bila dejansko sprejeta Leninova »različica« te pravice. Majniška deklaracija je temeljila na dejstvu, da je mogoče resnično samobitnost in državotvornost slovenskega naroda graditi zunaj ideoloških projektov, kot je denimo samoupravni socializem, medtem ko je tedanja vladajoča elita pri predlogu svojih reform možnost razvoja državnosti videla le znotraj socializma in Jugoslavije (kar dokazuje tudi temeljna listina, s katero je republiška konferenca SZDL skušala zmanjšati učinek Majniške deklaracije 1989). Očitno je v spopadu zmagala režimska različica, sicer ne bi tri desetletja kasneje z vojaškimi častmi pokopavali političnih funkcionarjev izpred leta 1990 (kot sta npr. Janez Zemljarič in Dušan Šinigoj).
Nevarna obtožba iz urada predsednice republike
Iz tega pa tudi sledi, da je bila temeljna točka Majniške deklaracije 1989 o »suvereni državi slovenskega naroda« sicer potrjena na plebiscitu, vendar dejansko nerealizirana. Pomenila bi namreč, da narod v polnosti prevzame suverenost v državi, kar se ujema z ustavnim načelom demokratičnosti, da ima v naši državi oblast ljudstvo. Nedavna podelitev priznanja za človekove pravice predsednice Nataše Pirc Musar v roke t. i. izbrisanim bi še ne bila tako problematična, če ne bi predsednica izrekla zelo nevarne obtožbe, ki arhitekte slovenske državnosti tako rekoč direktno obtožuje nič manj kot »birokratskega genocida«, saj naj bi šlo pri izbrisu po interpretaciji urada predsednice republike za namerno in sistematično kršenje človekovih pravic – ne da bi urad upošteval vsa dejstva. Ker je s tem stališče urada postalo tudi uradno stališče Slovenije (to bi lahko preklicala le uspešno izglasovana ustavna obtožba, za kar pa žal ni nobene možnosti), to pomeni tudi izjemno nevarno diskvalifikacijo tistih političnih sil, ki so ta čas v opoziciji. V primerjavi s tem se zdi neposrečen »srbski« nastop evropskega poslanca Vladimirja Prebiliča v parlamentu le droben zdrs, a simbolično predstavlja stanje, v katerem se je znašla Slovenija, v kateri je eden najvplivnejših, a neizvoljenih »dvorjanov« prav Zoran Janković, ki ga sedaj snubijo za politično pomoč v njegovi rojstni Srbiji.
Tudi zato so alergični na »Budnico«
Dokaz za deficit suverenosti naroda – iz katerega niso izključeni neslovenski prebivalci Slovenije, ki pa se lojalno prištevajo k slovenski naciji – je tudi stanje slovenskega sodstva in dejstvo, kako je sedanji politični vrh z Robertom Golobom na čelu alergičen na knjigo Janeza Janše »Budnica«, v kateri Janša razgalja sprevrženost Popit-Bavconove logike v zadevi Patria, kar se nadaljuje v zadevi Trenta. Primerjava z nekaterimi sodnimi procesi je tu na mestu, saj so za huda oškodovanja na zelo mile kazni obsodili denimo Kučanovo bančnico Romano Pajenk, nato pa še nekdanjo članico propadlega Foruma 21 Tatjano Fink, medtem ko praktično isti tožilci terjajo precej višje kazni v zadevi Trenta, čeprav so številke domnevnega oškodovanja veliko nižje (dejansko sploh ne gre za kaznivo dejanje). Politika izvršenih dejstev pa se kaže tudi v tem, kako vladajoča večina denimo brani početje predsednice DZ Urške Klakočar Zupančič.
Premk in njegovo pravičništvo
A še preden se je črnilo na predlogu razrešitve predsednice DZ sploh dobro posušilo, je trojica poslancev Gibanja Svoboda v DZ vložila predlog zakona o zagotavljanju prostega dostopa do dokumentov o nedovoljeni trgovini z vojaškim orožjem in opremo v letih 1991−1994. »Tako kot je bila osamosvojitev Slovenije stvar vseh državljanov, tako imajo tudi vsi državljani pravico vedeti, kaj vse se je dogajalo v tem času,« je poudaril Martin Premk, tisti poslanec Gibanja Svoboda, ki ima sicer izobrazbo zgodovinarja, a bi predvsem preganjal vse kritike komunistične ideologije in sistema. No, ta »pravica vedeti«, o kateri govori, je bila dejansko že zdavnaj izkoriščena, saj so se dokumenti o orožju dobesedno »valjali« v vseh do sedaj izdanih knjigah, v katerih je kot glavni avtor najbolj izstopal Blaž Zgaga. No, Premk trdi, da je bil predlog zakona sicer vložen že leta 2011, a menda ni bil sprejet. Ob tem je navedel, da sicer po zakonu o dokumentarnem in arhivskem gradivu vse gradivo, starejše od 30 let, »tako ali tako sodi v Arhiv Republike Slovenije in seveda mora biti javno dostopno, ampak s tem zakonom bi omogočili za vse gradivo, tudi tista poročila komisij državnega zbora, ki so mlajša od 30 let, da so javno dostopna vsem državljanom«. Precej nenavadno stališče glede na to, da so se Premkovi ideološki somišljeniki še pred nekaj leti obupno prizadevali za to, da bi vse arhive SDV zaprli za javnost.
Sledi vodijo do Kučana
Seveda ni skrivnost, da je aktivacija teme »trgovina z orožjem« znova usmerjena v isto tarčo – v Janeza Janšo. Vendar ni mogoče prezreti, da po pošastni apodiktični obtožbi, ki je prišla iz urada predsednice republike (kar se ji je nato maščevalo tako, da je govorila v državnem zboru pred prazno dvorano), populistični predlog o nekakšni reviziji orožarske trgovine prihaja na dan predvsem iz več razlogov: najprej zaradi dviganja megle (ker premier Golob napoveduje nove davke, ljudem pa zaradi visokih računov za porabljeno elektriko popuščajo živci), nato zaradi diskreditacije najnevarnejšega nasprotnika. Vendar pa je v ozadju mogoče začutiti prav subverzivno delovanje paradržave in še zlasti Zorana Jankovića, saj gre v osnovi za stigmatizacijo projekta osamosvojitve na podoben način kot pri izbrisanih. Dejstvo je namreč, da so vse nabave orožja po znameniti škandalozni razorožitvi TO v maju 1990 (s tem je bil Milan Kučan kot šef republiškega predsedstva vsaj seznanjen) potekale mimo uradnih kanalov, saj je bil uvoz orožja že pred uradnim embargom Evropske skupnosti (julija 1991) in Združenih narodov (septembra 1991) izjemno otežen že zaradi tega, ker JLA ni smela zaznati, da v Slovenijo prihaja orožje za »republiško vojsko«. Toda vsi kasnejši tokovi orožja po osamosvojitvi – denimo za BiH, kjer so bile bošnjaške enote slabo oborožene – so za seboj pustile sledove, ki pa vodijo prav do – Milana Kučana. Ker so bili nekateri orožarski in finančni tokovi prekinjeni, denimo z orožjem, ki je bilo najdeno na mariborskem letališču, ki je bilo namenjeno v Bosno tako rekoč za hrbtom obrambnega ministrstva, se je paradržava maščevala Janezu Janši prav z afero Depala vas, kar je bilo razkrito tudi v knjigi Jožeta Biščaka in Janeza Janše »Zarota Depala vas«. Skratka, diverzija proti državi se nadaljuje z nadgrajevanjem države, ki je obstajala pred letom 1990.