Piše: Petra Janša
O tem, kaj je skritega v zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja in kako nevaren je ta zakon za našo družbo, pa tudi o tem, kaj se dogaja v nekaj državah na svetu, kjer imajo podoben zakon o evtanaziji, ter zakaj moramo oditi na referendum in glasovati proti omenjenemu zakonu, smo se pogovarjali s prof. dr. Zvonko Zupanič Slavec, zdravnico, zgodovinarko medicine in medicinsko humanistko.
Gospa Zupanič Slavec, zdaj je dokazano, da ste žal imeli prav, ko ste dober mesec po nastopu Golobove vlade opozarjali, da se v medijski tišini pripravlja predlog zakona o evtanaziji. Se aktualni zakon, zaradi katerega bomo šli 23. novembra na referendum, zelo razlikuje od prvega predloga?
Sedanja različica zakona se le malo razlikuje od prve. Čeprav zakon formalno govori o pomoči pri samomoru, vključuje elemente, ki so po vsebini bliže evtanaziji, saj zahteva navzočnost zdravnika ali diplomirane medicinske sestre pri umirajočem do trenutka smrti. Navzočnost zdravstvenega osebja ni predvidena v nobenem podobnem zakonu v evropskih državah, saj se tudi po tem ta razlikuje od evtanazije. Navzočnost namreč pomeni pritisk na bolnika in malo je možnosti, da si bo premislil, ko pride na določeni datum zdravstvena ekipa k njemu na dom. Bistvo asistiranega samomora je ravno v tem, da ima dejanje povsem v rokah bolnik. V slovenskem zakonu pa ni tako. Iz zakona so sedaj izvzeti duševni bolniki, kar je pomembno. Iz preambule prejšnjega zakona so izbrisali tudi podatke o ceni postopka, okoli 1500 evrov po osebi, kot so zapisali v predlog zakona, za dolgotrajno oskrbo pa 3000 do 4500 evrov na mesec, kar jasno kaže na ekonomski interes zakona. Res je, da zakon sedaj zdravniku omogoča ugovor vesti, vendar ne v celoti – še vedno mu namreč nalaga administrativna opravila s prosilci za asistirani samomor. Zakon je v vseh pogledih slab, kar potrjuje tudi pravna stroka, ki jasno zapiše, da se ne da preprečiti zlorab (prof. dr. Franc Testen). Poleg tega je lahko nevaren, saj odpira možnost, da se za smrt odločijo tudi posamezniki po akutnih zdravstvenih dogodkih, ki jih sprva spremljajo prilagoditvene psihološke bolečine – te pa so pogosto prehodne. Zakon tudi za mrliški list omogoča, da na njem ne navedejo neposrednega vzroka smrti. Prav tako zakon zdravniku ne dovoljuje, da bi brez soglasja pacienta bližnjim povedal, da namerava iti v postopek prekinitve življenja. Vpeljava tega zakona v prakso bi pomenila tektonski premik v družbi, ko 25 stoletij po Hipokratu in 80 let po sodobnejših ženevskih konvencijah življenje šibkejših ne bi bilo več zaščiteno, ampak izpostavljeno pritiskom in zlorabam.
Meni namreč levičarski sledilci na omrežju X največkrat očitajo, da zavajam, češ da aktualni zakon ne govori o evtanaziji, ampak o pomoči pri samomoru. Pa naj ne govorim o zastrupljanju starejših, ker je to laž … Razložite, prosim, bralcem, kako bo postopek pomoči pri samomoru potekal, če bo zakon sprejet?
Predlog zakona je bil sprva jasno evtanazijski, nato preimenovan v asistirani samomor. A razlika je ključna: pri asistiranem samomoru bolnik sam sproži smrtni postopek, pri evtanaziji pa to stori nekdo drug. V predlogu zakona pa je predvideno aktivno sodelovanje zdravstvenega osebja – zdravnika ali medicinske sestre –, česar pa v evropskem prostoru ni nikjer. Zakon določa, da zdravnik iz lekarne prinese toksično substanco, bolniku nastavi venski kanal, bolnik pa jo sam vbrizga. Zdravstveno osebje mora ostati navzoče pri njem do smrti (člen 20). Oseba lahko substanco popije, a če pride do slabosti ali bruhanja, kar je pogosto, je potrebna druga oblika – postopek pa ni natančno opisan. Izkušnje iz Oregona (ZDA) kažejo, da vsak dvanajsti bolnik umira več ur ali dni, pogosto v hudem trpljenju. Uporaba mišičnih paralizatorjev (relaksantov) onemogoča gibanje in komunikacijo, pacient pa pri umiranju zelo trpi, saj se duši kot pri utapljanju. Obdukcije potrjujejo močno povečano težo pljuč. Zakon odpira možnost razširitve na bolnike, ki ne morejo sami sprožiti postopka, kar bi zahtevalo posredovanje druge osebe – to pa je že evtanazija. Takšna razširitev bi lahko bila utemeljena kot preprečevanje diskriminacije, kar bi zakon hitro spremenilo v evtanazijskega. Gre za kompleksno in občutljivo področje, ki zahteva natančno razpravo, jasno zakonodajo in predvsem zaščito najranljivejših.
Celoten intervju si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
