Piše: Vida Kocjan
S prof. dr. Vitom Bobkom smo se pogovarjali o energetskih politikah in z njimi povezanem zelenem prehodu, zeleni energiji, primeru, če se odpovemo fosilnim gorivom, ali je to sploh mogoče in predvsem ekonomsko sprejemljivo, pa tudi o realnosti t. i. groženj o podnebnih spremembah.
Spoštovani profesor dr. Bobek. Predstavniki 198 držav so na podnebni konferenci Združenih narodov v Dubaju sredi decembra potrdili dogovor, ki prvič v zgodovini vključuje fosilna goriva oz. poziv k odmiku od njih, ne omenja pa njihove popolne odprave. Odzivi so različni, eni zahtevajo razogljičenje do leta 2050, zeleni prehod, drugi so previdnejši. Kako vi gledate na to slavno razogljičenje?
Prepričan sem, ker mi vsi empirični podatki govorijo v to smer, da je razogljičenje do leta 2050 prevara in uničujoče škodljivo za civilizacijo tako za razvite države, še bolj pa za revne, ki si tega nikakor ne morejo privoščiti. Poleg tega je celoten koncept tudi neizvedljiv. Pravzaprav gre za precej staro zgodbo, ki je dobila pospešek v okviru Združenih narodov od začetka 90. let prejšnjega stoletja. Ključni trenutek je bil ustanovitev Medvladnega odbora za podnebne spremembe (Intergovernmental Panel on Climate Change – IPCC) leta 1988, ki sta ga skupaj ustanovila Svetovna meteorološka organizacija (WMO) in Program Združenih narodov za okolje (UNEP). Odbor je bil ustanovljen z namenom ocenjevanja znanstvenih informacij o podnebnih spremembah in njihovih vplivih. Pomembna mejnica je tudi Konvencija Združenih narodov o podnebnih spremembah (United Nations Framework Convention on Climate Change – UNFCCC), ki je bila sprejeta leta 1992 na Konferenci Združenih narodov o okolju in razvoju (Earth Summit) v Riu de Janeiru. Ta konvencija predstavlja osnovni okvir za globalno ukrepanje proti podnebnim spremembam in je privedla do številnih konferenc, vključno s Konferenco pogodbenic (Conference of the Parties – COP), kjer se zbirajo voditelji držav, da bi razpravljali o podnebnih vprašanjih in iskali rešitve.
Združeni narodi so torej promotor tega. Na ta vlak je pospešeno stopila Evropska unija, in sicer v času covida-19, kjer je pravzaprav servirala ta zeleni prehod kot rešilno bilko za izhod iz pandemije covida-19. Oboje poleg osnovnega proračunskega okvira v 7-letnem obdobju (2021−2027), ki znaša zaokroženo 1.074 milijard evrov, uvaja še popolnoma nov instrument, to je t. i. instrument za okrevanje in odpornost oz. EU naslednje generacije v višini 750 milijard evrov. Ta sredstva so namenjena spodbujanju okrevanja evropskih držav po posledicah pandemije covida-19 ter krepitvi njihove odpornosti na prihodnje krize. Sredstva iz tega instrumenta so namenjena za podporo nacionalnih načrtov za okrevanje in odpornost, ki jih pripravljajo in izvajajo posamezne države članice EU. Gre torej za doslej nevidno rast izdatkov na ravni EU in približno tretjino teh noro visokih izdatkov v višini 1800 milijard je predvidenih za financiranje evropskega zelenega dogovora. Tekst zelenega prehoda je na ravni pravljic in večini ta pravljica lepo zveni.
Se pravi, da se je EU zavezala za nič emisij toplogrednih plinov?
Tako je. EU se je zavezala, da se bo preoblikovala v sodobno, gospodarno in konkurenčno gospodarstvo – kar pomeni, naj bi do takrat gospodarstvo proizvedlo le toliko emisij, kolikor jih je mogoče odstraniti iz ozračja ali kompenzirati z drugimi ukrepi za zmanjšanje emisij. Gospodarska rast pa bo ločena od rabe virov in noben človek, nihče ne bo prezrt. To je ta čas besednjak Evropske unije.
Kakor hitro pa preidemo od splošnih floskul, kot je npr. trditev, da »noben človek ne bo prezrt«, kar je sicer politično všečno, na podatke, dokaze, pa ugotovimo, da nič od tega ne drži.
Lahko pogledamo, recimo, podatke Mednarodne agencije za energijo, pa tudi Svetovne banke in vidimo, da obstaja zelo močna povezava, tj. zelo močna statistična korelacija med BDP na prebivalca in rabo energije, zlasti električne energije. To se pravi, da nikjer na svetu ne obstaja bogata država, ki bi porabila malo energije. Obratno je. Čim bogatejša je država, čim bolj je razvita, večja je poraba električne energije.
Osnovni problem pa je, da je NetZero ali ničelna neto emisija postala prvi kulturni in tudi politični cilj na svetu. Temu se je zavezala večina svetovnih vlad, tudi Evropska komisija, zlasti pod vplivom podpredsednika Fransa Timmermansa, ki je bil gonilna sila tega načina razmišljanja. Hkrati so ta koncept podprli tudi vodilne korporacije, finančne institucije in mediji. Na področju klimatskih študij se po nekaterih ocenah vrti 200 milijard dolarjev in ta denar je namenjen za promoviranje študij, ki dajo določene rezultate. To se hkrati navezuje tudi na manipulirane informacije, informacijsko popolnoma manipuliran svet torej, v katerem živimo, kjer je pravzaprav 90 odstotkov vsega pod nadzorom peščice ljudi. Za ZDA recimo imam podatke, da 90 odstotkov vsega, kar ljudje preberejo, vidijo ali poslušajo, nadzoruje šest družb. Ključni ljudje iz teh šestih družb so dejavni v treh komisijah in izredno medsebojno koordinirani. Lahko rečemo, da ta svetovni medijski imperij, ki je sicer videti razpršen v stotinah in tisočih televizijskih hiš, časopisov, spletnih medijev itd., pravzaprav v veliki meri nadzoruje peščica ljudi. Ko se ta peščica ljudi odloči za določene povedi, določene zgodbe, narative, kot je recimo ta, je seveda potem vse preplavljeno s tem.
Celoten intervju si lahko preberete v novi številki Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
