Piše: Ž. K.
Romska problematika je večplastna. Poleg varnostne plasti, ki je vsem na očeh, jo spremlja tudi socialna. Nekdanja učiteljica, ki je preživela veliko časa v romskih naseljih, je v svojem zapisu osvetlila obe plati. Kako je videti življenje za romskega mladostnika/co, je osvetlila na primeru mlade talentirane Romkinje, ki ji člani njene skupnosti niso pustili, da bi se izkopala iz bede. Pri svojem delu pa je bila priča tudi organiziranemu kriminalu.
Svojo zgodbo je delila na družbenem omrežju Instagram, na profilu »Vsi smo Aco«, poimenovanem po umorjenem Novomeščanu, nad katerega je roko dvignil predstavnik romske skupnosti. Profil ima danes skoraj 35 tisoč sledilcev.
Kot je zapisala v anonimnem sporočilu, se je svoje razmišljanje odločila deliti, da bi pomagala osvetliti vsaj majhen delček “dogajanja v ozadju” med Romi samimi, ki lahko na koncu pripelje tudi do tako tragičnih dogodkov, kot se je nedavno zgodil v Novem mestu. V romskih naseljih je delala med letoma 2016 in 2021. Kot navaja, je dobrih pet let preživela po sedem ur dnevno med prebivalci naselja.
Njena izpoved, ki jo boste lahko prebrali v nadaljevanju, pa ne opisuje zgolj toksične kulture znotraj romske skupnosti, pač pa tudi način, kako lahko zataji državni aparat.
“V teh zgodbah bi lahko zaznali in prepoznali vzorce za nepredstavljiva in grozovita dejanja posameznih Romov. V zadnjih letih se tudi med njimi stopnjuje nasilje, tudi tako hudo, da se konča s smrtnim izidom. Lahko trdim, da še posebej v večjih romskih naseljih že leta vre in da je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo vse to izbruhnilo in doletelo ostale prebivalce,” zapiše v uvodu.
Piše, da je svojo pot med Romi začela v naselju Šmihel v Novem mestu, kjer je s sodelavko izvajala aktivnosti za šolske in predšolske otroke. Že na samem začetku je videla, kako se prebivalci naselja med seboj redno prepirajo, obmetavajo z žaljivkami, tudi s kamni. Policija je bila v naselju približno enkrat tedensko in je morala intervenirati zaradi takšnega ali drugačnega nasilja. Tega sta bili deležni tudi s sodelavko, predvsem groženj, “saj so mislili, da sva jih prišli opazovati pri njihovih poslih”. Kljub temu sta vztrajali in svojim nadrejenim redno poročali o videnem in situaciji v naselju.
Bili sta priča delovanju organiziranega kriminala
“Med svojim delom sta med drugim opazile jasne znake organiziranega kriminala. Piše, da so neromi pogosto prihajali v naselje, da bi kupili orožje, “ki ga imajo skritega pod gromozanskim kupom starega železja, ter tudi drogo, s katero gromozansko zaslužijo”.
“
Po njenih besedah nekateri prebivalci naselja zelo dobro govorijo italijansko, kar je opazila pri nekaterih udeležencih, ko je bila zaposlena še na RIC v Novem mestu. Eden izmed teh italijansko govorečih udeležencev naj bi bil letos zaradi umora iz ljubosumja in maščevanja obsojen na 30 let zapora.
Tragični cikel nasilja in maščevanja
V času, ko je delala v naselju, se je zgodil tudi uboj. Spori so nekega večera pripeljali do streljanja, v katerem je bil ubit moški, streli pa so poškodovali tudi njegovega sina. Sledilo je maščevanje. “Sledili so maščevanje, grožnje in požig hiše, v kateri je prebival strelec. Ko sva s sodelavko prišli v to razdejanje po vsem dogajanju, da bi pobrali svoje stvari iz prostora, kjer sva delali, je bila tam enota specialne policije z neprebojnimi vozili in zadevo preiskovala,” se spominja. Po umoru so ju nadrejeni prestavili v drugo romsko naselje.
Sodelavka je pristala v Dobruški vasi, o kateri smo v preteklosti že pisali na tem mediju – TUKAJ. Tam se je morala soočiti z neprimernimi sanitarnimi razmerami in napadalnimi psi. Zaradi teh je v službo hodila s solzivcem. Avtorico zapisa pa so premestili v Kerinov Grm, legalizirano romsko naselje v občini Krško. Tam je bila priča novim tragičnim epizodam. Eni izmed teh je bila priča njena sodelavka. Temu je bila priča njena takratna sodelavka, ki je med obiskom ene izmed romskih družin v naselju pred barako opazila predšolskega otroka, kako z grabljami udarja po pasjem mladiču.
“Temu otroku je namreč nedolgo pred tem umrl oče in ker je mlada mama ostala sama z otroki in nezaščitena, so jo drugi moški iz naselja spolno zlorabljali, kar naj bi bil sin prisiljen gledati,” zapiše.
Ta otrok se je po smrti očeta in dogodkih, ki so sledili, povsem spremenil. Pred omenjenimi dogodki je bil živahen otrok, rad je obiskoval vrtec, pri čemer ga je njegov pokojni oče podpiral. Po njegovi smrti pa je kazal znake hudih čustvenih in vedenjskih motenj.
Bila je perspektivna deklica, a so jo zatrli znotraj lastne skupnosti
Opisala je tudi zgodbo umetniško talentirane Romkinje, katere risbe so bile v preteklosti razstavljene na razstavah, objavljene so bile tudi v zborniku, ki ga je izdal CŠOD. Med drugim je s svojo recitacijo nastopila tudi v Državnem zboru. Osnovno šolo je zaključila brez ponavljanja razreda. Ko je prišel čas, da bi nadaljevala svoje šolanje, jo je avtorica zapisa spodbujala, da nadaljuje šolanje. Romkinjo je zanimal vpis na slaščičarsko šolo.
“Ko je prišel dan, da bi s sodelavko deklico odpeljali na ogled njene bodoče srednje šole v Novem mestu, jo je babica namenoma odpeljala iz naselja oz. umaknila. Vsi njeni sorodniki so se obrnili proti nam, zaposlenim, ki smo jo spodbujali k vpisu v srednjo šolo in ji ponujali podporo, in sicer z grožnjami, da bomo mi krivi, če bo na srednji šoli spoznala kakšnega fanta in zato odšla od doma. Zadevo smo prijavili na CSD, na zaslišanjih na sodišču pa se je deklica zlomila ter izjavila, da ne želi obiskovati srednje šole. Družine ni bilo mogoče prepričati, da bo imela s končano srednjo šolo boljše možnosti za življenje,” opisuje. Med razlogi, zakaj so ji preprečili pridobitev izobrazbe, med drugim navede tudi prejemanje socialne podpore ob brezposelnosti. Z omenjeno deklico se občasno še sliši. Pravi, da so njene ambicije danes omejene na zanositev in rojevanje.
“Samo na tak način bo lahko sprejeta v svoji skupnosti ter bo zadostila njihovim pričakovanjem. Ter seveda z vsakim rojenim otrokom in pripadajočim otroškim dodatkom zagotovila boljši finančni položaj družine.”
