Piše: PAP, C. R.
Slovenski premier Janez Janša v intervjuju za PAP (Polska agencja prasowa, Poljska tiskovna agencija) spregovoril o komunistični dediščini pravosodnega sistema svoje države. Kot je dejal, nobena institucija EU nima pravice nalagati predpisov državam članicam, ki so v nasprotju z njihovo ustavo. Njegov intervju je objavil portal Wpolityce.pl.
PAP: Politiki EU vas kritizirajo zaradi vaših izjav o položaju sodstva v vaši državi. Kaj mislite, da je bistvo problema?
Janša: Moje izkušnje s pravosodnim sistemom so drugačne od izkušenj mnogih evropskih politikov, ki me kritizirajo zaradi mojih izjav, vendar ne poznajo razmer v Sloveniji. Dvakrat sem bil politični zapornik. Ne le v nedemokratičnem režimu, ampak tudi leta 2014 – v demokraciji, ko me je malo pred parlamentarnimi volitvami na podlagi lažnega političnega procesa zaprlo slovensko sodstvo. Obtožili so me, da sem ob neznanem času in na neznan način vplival na neznane ljudi in prejel neznano obljubo finančnega dobička. Ustavno sodišče je kasneje ta nameščen politični proces soglasno razveljavilo.
Pred 32 leti, ko so me po enotedenski gladovni stavki obsodili na vojaškem sodišču in me zaprli, so mi v celico prinesli Zakon o kazenskem postopku in Kazenski zakonik Socialistične federativne republike Jugoslavije ter Socialistične republike Slovenije. V uvodu ene izmed njih sem prebral, da je pravosodni sistem orodje za izvajanje programa komunistične partije in da je kazensko pravo orodje za uničevanje razrednega sovražnika. Da je kazensko pravo instrument za uničevanje razrednega sovražnika, ni bilo le zapisano, ampak je bilo to načelo, ki se je takrat dejansko izvajalo v nekdanji Jugoslaviji in vseh njenih republikah. Na ta način se je komunistični režim spopadel s svojimi nasprotniki in ustrahoval ljudi. Tisočim ljudem je uničil življenja, družine in kariero. To niso bile napake sodstva – to je bil sistem uničevanja političnih nasprotnikov.
Priznati je treba, da je slovensko ustavno sodišče v prvih letih po osamosvojitvi teoretično in de iure bistveno preoblikovalo pogled na vlogo kazenskega prava in sodstva v enopartijskem sistemu. Večina škode, ki je bila storjena skupinam in posameznikom, seveda preživelim, je bila odpravljena. V tem času je slovensko ustavno sodišče naredilo veliko, saj je nekdanjo tajno politično policijo prepoznalo kot kriminalno organizacijo in razveljavilo številne politične procese. Zdelo se je, da Slovenija postaja de facto država, ki spoštuje tristransko delitev oblasti in dejansko izpolnjuje københavnska merila za vstop v EU.
Potem pa so začeli odkrivati množične grobišča – doslej so jih odkrili več kot 700 – z neposrednimi dokazi, da je po drugi svetovni vojni umrlo več deset tisoč ljudi. Komunistične oblasti so te zločine prikrivale domačemu in tujemu javnemu mnenju. Čeprav so ljudje vedeli zanje, so se bali govoriti. Tudi med seboj, kaj šele v javnosti. Strah je bil vedno orodje zatiranja, ki ga je nekdanja komunistična elita uporabljala za ohranitev svojih privilegijev in vladanja. Kljub grozljivim dejstvom in množici odkritih morišč, v katerih so desetletja ležali ostanki brutalno pomorjenih mladih in starih ljudi, moških in žensk ter celo otrok, slovenska sodišča in tožilstvo niso obtožili niti enega zločinca.
Med našimi prizadevanji za osamosvojitev je nekdanja Služba družbenega knjigovodstva vložila več kot 700 kazenskih ovadb zaradi nenadzorovane privatizacije, ki je takrat potekala v velikem obsegu. Vendar slovensko tožilstvo in sodišča nikogar niso spravili za rešetke, tiste, ki so slišali kazni, pa je predsednik kasneje pomilostil. In vladajoči dediči nekdanjih komunističnih oblasti so urad preprosto likvidirali. Zdelo se jim je, da jih moti in je preveč učinkovito.
Približno sredi prehodnega obdobja so se stvari obrnile v nasprotno smer od obetavnih začetkov osamosvojitve. Ker ni bilo lustracije, so v sistemu ostali vsi sodniki prejšnjega režima, ki so hudo kršili človekove pravice. Kriminalci, ki bi morali odgovarjati za svoja kazniva dejanja, so še vedno na prostosti. Marsikdo zaradi dolgih sodnih postopkov ne dočaka poprave krivic.
Čeprav ima Slovenija med državami članicami EU največ sodnikov glede na število prebivalcev, ima sodstvo slab ugled, zaupanje ljudi v sodstvo je nizko. Drugje lahko vidimo sodbe, ki izrečene javno. Do nedavnega je bilo snemanje in fotografiranje sodnikov v Sloveniji prepovedano. Zdaj je dovoljeno, vendar je strogo urejeno – družba nima dostopa do pravnomočnih sodb, sodni procesi trajajo leta, sodstvo pa je polno birokracije. Težko je govoriti o nepristranskih sojenjih ali pojavu nepristranskosti, ko vidimo, da se sodniki ponašajo s totalitarnimi simboli – tudi na dogodkih, ki so odkrito naklonjeni ideologiji starega režima.
Menim, da je moja dolžnost in odgovornost opozoriti na nesprejemljiva odstopanja od tega, kar je demokratična država dolžna zagotoviti svojim državljanom. Pravna država, spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter človekovo dostojanstvo so temelji vsake demokratične družbe. Lahko se pretvarjamo, da je vse v redu. Odstopanja na teh področjih pa bodo sčasoma privedla do situacije, ko bodo vse družbene in sistemske anomalije ter kršitve pravic imele svojo ceno. Dlje ko ostanemo v virtualnem svetu, kjer se zdi, da je vse v redu, višjo ceno bomo morali plačati.
PAP: Ali je bilo po padcu komunizma kaj preverjanja v slovenskem sodstvu?
J.J.: Ne. Vendar je bil leta 1994 sprejet nov zakon o sodniški službi, ki določa, da osebe, ki so kršile človekove pravice kot sodniki v prejšnjem sistemu, ne morejo biti imenovani na stalna delovna mesta. Sodni svet je ta odstavek uporabil le enkrat. V vseh drugih primerih je izjavil, da ne zazna kršitve tega člena zakona s strani kandidatov, ki jih je predlagala za stalna delovna mesta. To se je zgodilo kljub dejstvu, da so bile javno objavljene kazni ali obtožnice, ki so dokazovale nasprotno. O tem so pisali knjige in snemali dokumentarce.
PAP: Ali ima še danes kakšen pomen?
J.J.: Seveda. Glavna težava je v tem, da je sistemska preobrazba ustvarila sistem državljanov prvega in drugega razreda ter sistem, ki ščiti privilegije elite, v katerem ima na žalost pomembno vlogo sodstvo. Vzpostavitev enakosti pred zakonom je nujna za normalno delovanje demokratične države. Ko bodo slovenska družba, tožilstvo in sodišča z nekaterimi ljudmi, ki jih pozna slovenska družba in ki veljajo za nedotakljive, začeli obravnavati enako kot vse ostale, to je drugorazredne državljane, bomo lahko rekli, da smo naredili pomemben korak k pravni državi.
Žal mi je, da se nekateri evropski politiki zanašajo na zmaličene informacije, namesto da bi sami preverili stanje sodstva v Sloveniji. Evropsko sodišče za človekove pravice je ugotovilo, da je slovensko pravosodje kršilo človekove pravice in izreklo nepravične kazni; nekatere so celo izrekli sodniki, ki jih je zaradi tega isto sodstvo pozneje preganjalo. Drugi problem je ideološka kontinuiteta komunističnega režima, ki se je s kadrovanjem ohranila do danes v sodstvu. Tako se lahko sodniki na primer na partijskih kongresih fotografirajo s totalitarnim simbolom, to je rdečo zvezdo, in se niti ne poskušajo prikazati kot nepristranski. Do nedavnega je bil predsednik vrhovnega sodišča oseba (Branko Masleša), ki je izrekla zadnjo smrtno obsodbo v komunistični Sloveniji. Vsaj v enem primeru je isti sodnik preprečil kazenski pregon tistega, ki je streljal vzhodnoevropskega begunca.
Slovensko pravosodje nima težav pri nominiranju ljudi, ki nikoli niso delali v sodstvu, na najvišja sodniška mesta. Zato je težko poslušati sodnike, ki se pritožujejo nad kritikami, ko je na drugi strani večja verjetnost, da bodo žrtve sodnih napak prej umrle kot pa bodo prejeli sodbo, ki napako potrjuje. Družine, kariera in sredstva za preživetje se zaradi takšnega pravosodnega sistema uničujejo ne le v nekdanji Jugoslaviji, ampak tudi v samostojni Republiki Sloveniji.
PAP: Kakšna je vaša zamisel o reformi?
J.J.: Pravica do neodvisnega sojenja je zagotovljena s slovensko ustavo in Listino EU o temeljnih pravicah, zato spoštovanje te univerzalne procesne človekove pravice ne bi smelo biti odvisno od zgodovine ali družbenega sistema določene države. Vendar ta pravica ni sama sebi namen, ampak naj bi učinkovito zagotovila dve drugi človekovi pravici: pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in pravico do učinkovitega pravnega sredstva. To pomeni, da je utemeljitev zaščite formalne neodvisnosti sodnikov odvisna od tega, ali lahko pravosodje določene države zagotovi zaščito teh dveh pravic. V skladu z načelom subsidiarnosti lahko to ugotovi le ustrezna država članica, ki na podlagi konkretnih primerov izvede celovito analizo delovanja sodstva. Če sodstvo določene države ne more zagotoviti osnovnih ustavnih procesnih jamstev, je po ustavi zakonodajalec celo dolžan sprejeti ustrezne reforme za izboljšanje delovanja sodstva. Slovensko ustavno sodišče sledi zgledu nemškega ustavnega sodišča v Karlsruheju, ki priznava, da ni absolutne delitve oblasti in da lahko pooblastilo kot celota deluje le, če med njegovimi vejami obstaja sistem obvladovanja in uravnoteženja podružnica lahko vpliva na drugo v obsegu, ki je potreben za učinkovito izvajanje njenih ustavnih pravic in varstvo individualne svobode.
V koalicijski pogodbi je bila reforma sodstva opredeljena kot prioriteta sedanje slovenske vlade. Cilj reforme je izboljšati delovanje in učinkovitost sodišč ter osebje sodstva in sodnih sistemov.
Pravosodne reforme pa ni mogoče izvajati le na pravni, formalni, izvršilni in zakonodajni ravni. Predvsem bi moralo slovensko pravosodje razviti zmogljivosti za resen razmislek in samopopravljanje. Objavljanje ali celo predvajanje predstavitev neposredno po internetu bi povečalo zaupanje v sodstvo in izboljšalo ugled. Javna objava sodnih zapisov in zagotovitev, da so sodniki dosledno odgovorni za svoje odločitve, bi uvedli preglednost in javnosti omogočili spremljanje sistema. Sodstvo bi moralo resno analizirati slovaški zakonodajni sveženj, ki je reformiral slovaški pravosodni sistem, in v zvezi s tem predložiti predloge. Slovenski izzivi v smislu reforme pravosodja so precej podobni slovaškim izkušnjam.
PAP: Ali je pristop formalnega zagovarjanja neodvisnosti sodnikov v nekdanjih komunističnih državah – kot to počne Evropska komisija – brez temeljitega proučevanja razmer, primeren? Hkrati Komisija ne kritizira na primer Španije, ker se je zavzela za reformo sodstva.
J.J.: Generacija, ki ji pripadam, ve, kakšno je bilo življenje na prikrajšani strani železne zavese. Večina kolegov, s katerimi govorim v EU, je rojenih v tradicionalno demokratičnih državah, zato težko razumejo, kakšno je bilo življenje pri nas. Trajalo je nekaj časa, da sem jim razložil, kako je deloval komunistični režim v nekdanji Jugoslaviji in da svobode, demokracije in poštenih sodišč ne bi smeli jemati kot samoumevne. Ljudje se morajo boriti zanje. Težko razumejo tudi, da so trideset let po uvedbi demokratičnih sprememb ostanki nekdanjega komunističnega režima v Sloveniji zelo živi in resnični. Zato vedno pravim, da se morate za svobodo in demokracijo boriti vsak dan. Podobne izkušnje imajo tudi drugi kolegi iz držav nekdanjega komunističnega bloka.
Mnogi v Bruslju in drugod nimajo zgodovinskega spomina na totalitarno dobo in takratni sodni sistem. Toda to ne pomeni, da totalitarizem ni obstajal in da se ne soočamo s pomembnimi posebnimi izzivi. Resolucija 1096, ki jo je sprejela Parlamentarna skupščina Sveta Evrope, kaže, da je treba stare strukture in vzorce razmišljanja razstaviti in premagati. Mnogi ne razumejo, nekateri pa niti ne vidijo potrebe po razumevanju zgodovine, kulturne in politične posebnosti držav, ki so se pridružile EU po letu 2004. To jim preprečuje resnično razumevanje resničnega stanja. Kaj je potrebno za premagovanje totalitarizma in s kakšnimi izzivi se soočamo. EU mora razumeti, da pristop, ki ustreza vsem, ne deluje in ne more delovati. Imamo skupen cilj, vendar morajo biti poti do njega različne, če želimo, da tja pridejo vsi, ker so izhodišča različna.
PAP: Trenutno smo priča sporom med institucijami EU in državami članicami glede prvenstva prava EU. Kako bi opisali bistvo te težave in kako bi jo rešili?
J.J.: Pravo EU je nad nacionalno zakonodajo, vendar ne presega ustave države članice. Nobena institucija EU nima pravice vsiliti ničesar državi članici, kar je v nasprotju z njeno ustavo. V primeru težav z zakonodajo ali razmerami v kateri koli državi članici lahko Evropska komisija sproži pravne mehanizme in postopke. Vedno je bilo tako. Navsezadnje vedno obstaja pravna odločitev, ki jo moramo vsi upoštevati in spoštovati.
Nedavni razvoj v zvezi z napetostmi zaradi spoštovanja zakonodaje EU je zaskrbljujoč in zahteva resen in odgovoren odziv voditeljev vseh držav članic. Naša skupna odgovornost je, da vodimo poglobljen pogovor, za katerega moramo vedno najti čas, razumeti zgodovinske razmere in izhodiščna stališča posameznih držav članic, da sprejmemo najboljše rešitve za Evropejce, zlasti za prihodnost EU. Slovenija kot država, ki predseduje Svetu EU, ne želi biti del novih delitev v Evropi, ne glede na to, kaj jih je povzročilo. Menim, da se s tem strinja večina držav članic EU. V zgodovini je bilo preveč takšnih delitev. Kot odgovor je bila prvotno ustanovljena Evropska unija j enotnost in kohezija evropskih držav proti nesoglasjem in delitvam, ki so že privedle do uničujočih posledic v zgodovini celine. V času izzivov in iskanja odgovorov na prihodnost Unije se morajo njene države članice vedno znati vrniti k tem izvirnim in temeljnim vrednotam.
Naš cilj je Evropa – združena, svobodna in pomirjena sama s sabo. Evropa, ki lahko to območje svobode in visoke standarde varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin razširi na sosedstvo. Večji ko je ta prostor, varnejši bomo in večja bo tudi naša bl
