Piše: Simona Š. Kalanj, predsednica Društva Izgubljeni otroci Slovenije
Spoštovana mag. Urška Klakočar Zupančič,
spoštovane poslanke in poslanci Poslanske skupine Gibanje Svoboda,
spoštovane poslanke in poslanci vseh poslanskih skupin,
spoštovane urednice in uredniki, novinarke in novinarji slovenskih medijev,
pišemo vam kot mamice, očetje, sorojenci in sorodniki ukradenih otrok iz porodnišnic. Nekaterim med nami so pred desetletji rekli, da naših novorojenčkov “ni več”. Drugim so povedali zgodbo, ki se ni nikoli ujemala z življenjsko logiko in osnovnimi dejstvi – in predvsem ne z občutkom, ki ga ima mama, ko ve, da nekaj ni prav.
Vsem pa je skupno nekaj: ostali smo brez resnice – in ostali smo brez otroka. V nekaterih primerih ne le brez enega, temveč brez dveh ali celo treh otrok. Ostali smo brez možnosti slovesa. Pogosto brez groba. Brez jasnih, preverljivih odgovorov – o čemer nam nihče noče povedati resnice. To je naša realnost. In nič od tega s časom ne izgine.
Nismo se najprej obrnili na politiko in poslance. Najprej smo šli tja, kjer nas je nekdo sploh prvič poslušal kot ljudi, ne kot “primer”. Obrnili smo se na Društvo Izgubljeni otroci Slovenije. In tukaj želimo povedati pošteno: veliko mamic ni imelo v rokah skoraj ničesar. Pogosto niti osnovne dokumentacije, ki bi morala obstajati. Imeli smo samo bolečino in vprašanje: kaj se je zgodilo?
Prav zato je bilo delo društva odločilno. Društvo je z znanjem, vztrajnostjo in neštetimi urami prostovoljnega dela – peščice prostovoljk z različnih področij – začelo odpirati vrata, vlagati zahtevke, iskati sledi, pridobivati podatke, povezovati primere in usmerjati družine. Vztrajalo je tudi takrat, ko so se vrata zapirala. Brez tega dela bi bili številni primeri še vedno zamolčani.
Ob tem pa ne moremo mimo še ene resnice: številne mamice so podale prijave na policijo in/ali tožilstvo, vendar se je – po našem mnenju in izkušnjah – vse skupaj odvijalo zelo počasi. Leta tečejo, priče odhajajo, dokumenti izginjajo, mame pa ostajajo v istem položaju: brez odgovora. V takšnih zadevah čas nikoli ni “nevtralen” – čas pomeni izgubljeno možnost resnice.
In tu je treba povedati jasno: rodile smo v državnih porodnišnicah, v javnih ustanovah, pod okriljem države. Nismo rodile doma. Nismo rodile “na skrivaj”. Zaupale smo sistemu v najbolj ranljivem trenutku življenja.
Zato je država dolžna povedati: kje so naši otroci. Če so umrli – kdaj, kako in predvsem kje so pokopani. Če so živi – kje so. To ni prošnja. To je dolžnost.
Sčasoma se je iz zgodb izrisalo nekaj, kar bi moralo strezniti vsakogar: pri različnih družinah, v različnih letih in krajih, se ponavlja isti model. Enake fraze. Enaki “postopki”. Enaka naglica. Enaka nedostopnost dokazov tam, kjer bi morali obstajati. Enaka zmeda v evidencah in dokumentih. Ko se isti vzorec ponavlja znova in znova, to ni več naključje. To je sistemski problem. In ko govorimo o državnih porodnišnicah, javnih evidencah, postopkih pokopa, posvojitvah in arhivih, je jasno: brez vloge institucij se to ne more dogajati “mimo sistema”.
Potem se je začelo dogajati še nekaj: začeli so se nam javljati posvojeni otroci – danes odrasle osebe – ki iščejo resnico o svojem izvoru. V posameznih primerih se je pokazalo, da pri posvojitvah niso bile stvari čiste, da so se pojavljale nepravilnosti, prekinjene sledi in izmišljene zgodbe, ki se ne ujemajo z dokumenti ali življenjskimi dejstvi. Ne govorimo na pamet. Govorimo o tem, kar se nam nalaga kot vzorec – in kar zahteva resno preverjanje.
Ko smo razumeli razsežnost problema, smo se obrnili na Komisijo za peticije, človekove pravice in enake možnosti. Takrat je problematiki prisluhnila Eva Irgl skupaj s člani in članicami komisije in omogočila, da se je tema sploh začela resno odpirati. Za ta prvi premik iz tišine v javno obravnavo jim priznamo pomembno vlogo.
Spoštovana predsednica Državnega zbora! Bili smo tudi pri vas. Na zaprosilo Društva Izgubljeni otroci Slovenije ste sprejeli predstavnico društva. Ob tem ste izrekli, da boste kolikor je v vaši moči pomagali pri iskanju rešitev in pri težavah, s katerimi se srečujemo pri dostopu do gradiv in odgovorov državnih institucij. Družine smo to vzele resno. Zato smo bili še toliko bolj razočarani ob vašem govoru ob sprejemu vmesnega poročila, ko smo dobili občutek, da se je teža naših zgodb znova potisnila v okvir politične razlage, namesto da bi bila obravnavana kot vprašanje človeškega dostojanstva in odgovornosti države.
Posebej moramo reagirati na trditev, da je komisija “oskrunila grob”. Ta trditev nas je šokirala. Resnica je drugačna: sestra pokojne deklice in starši so bili tisti, ki so prosili komisijo, da se preveri, ali je v grobu res njihova deklica. Komisija je temu sledila, izkop pa je odredil preiskovalni sodnik. Verjetno si ne predstavljate, kaj pomeni 43 let negotovosti in dvomov za mamo in očeta v zvezi z njuno hčerko. Starši in svojci bodo tako po 43 letih morda izvedeli resnico, saj jim takrat niso dovolili videti pokojne deklice, se od nje posloviti; pokazali so jim le zapečateno krsto. Trenutno poteka analiza DNK – če jo bo iz skeleta oziroma najdenih kosti sploh mogoče zanesljivo opraviti. To ni oskrunitev. To je zadnja možnost, da se negotovost, ki je trajala desetletja, zaključi z dejstvom.
V nadaljevanju je bila ustanovljena parlamentarna preiskovalna komisija, ki jo vodi Alenka Jeraj. Ob tem želimo jasno povedati: ne omenjamo samo ene osebe. Poudarjamo in pohvalimo tudi člane in članice komisije, ki so sodelovali pri zaslišanjih, pri delu z dokumentacijo in pri odpiranju vprašanj, ki so bila desetletja potisnjena v temo. Vsak resen korak, ki je bil narejen v smeri ugotavljanja dejstev, šteje.
Komisija je 3. februarja 2026 predstavila vmesno poročilo. In potem je Državni zbor poročila ni sprejel. Za nas to ni “procedura”. To je udarec. Sporočilo, da se našo bolečino lahko preglasi. Da se vprašanje o usodi otrok lahko zavrne, kot da gre za nepomembno točko. Zato vam povemo jasno: to je nedopustno. In zdaj bistvo: to ni samo politično vprašanje. To je moralno vprašanje. Spoštovana predsednica Državnega zbora – od vas pričakujemo, da ne presojate samo kot funkcionarka, temveč tudi kot človek. In da, tudi kot mama. Enako velja za vse poslanke in poslance. Mnogi med vami ste starši. Zato vam to pišemo neposredno: o tej temi bi morali odločati kot mame in očetje, ne kot stranke. Ker če bi se to zgodilo vam, bi tudi vi zahtevali resnico. Zato ne prosimo več.
Zahtevamo. Zahtevamo, da se ta tema ne potiska več v politične manevre. Zahtevamo nadaljevanje ugotavljanja dejstev, dostop do dokumentacije, sledljivost in odgovornost. Zahtevamo, da se vzorec “ne vemo /nimamo/ne najdemo” konča. Zahtevamo, da se nepravilnosti pri posvojitvah obravnavajo resno in sistemsko. In predvsem: zahtevamo, da država pove osnovno resnico, ki jo dolguje družinam – če je otrok mrtev, kje je pokopan; če je živ, kje je.
Pričakujemo javno opredelitev predsednice Državnega zbora, vseh poslanskih skupin in vseh odgovornih institucij do tega, kar se je zgodilo z vmesnim poročilom, in do vprašanja ukradenih otrok nasploh. Pričakujemo jasen odgovor, ali boste omogočili nadaljevanje ugotavljanja dejstev – in kako. Ne sprejemamo več splošnih izjav, prelaganja ali tišine. To ni tema za politične taktike. To je tema, kjer so na drugi strani otroci, matere in družine. Pričakujemo dejanja.
Medije prosimo – in od njih tudi pričakujemo – da temu ne pustijo umreti. Ne prosimo za senzacionalizem. Prosimo za resno, vztrajno poročanje in pritisk javnosti. Ker ko ni javnosti, se stvari potopijo v temo. In ko mine dovolj časa, izginejo priče. Odidejo mamice. In resnica ostane zakopana.
Mi ne bomo odnehali. Ne iz trme. Ne iz politike. Ampak iz ljubezni in odgovornosti do naših otrok. In ker je to, v resnici, preizkus države: ali zna biti človeška tam, kjer je najbolj potrebno.
S spoštovanjem,
mamice, očetje, sorojenci in sorodniki ukradenih otrok iz porodnišnic
v povezavi z Društvom Izgubljeni otroci Slovenije
