Piše: C. R.
Ob breznu pod Krenom v Kočevskem Rogu je bila danes obletna sv. maša za pobite domobrance in druge žrtve revolucionarnega komunističnega nasilja. Daroval jo je ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore, osrednji nagovor na spominski slovesnosti pa je pripravil dr. Jože Rožanec, ki ga v celoti objavljamo.
Nešteta krščanska znamenja in kapele nam pričajo o veri naših prednikov – o njihovi ljubezni do Boga in Cerkve. Pričajo nam o tem kako je katoliška vera globoko prežela vso slovensko bit. Mnogi govori in reki se naslanjajo na krščansko izročilo. Mnogi dosežki našega naroda so povezani s krščanstvom: Brižinski spomeniki, ki so najstarejši znani ohranjeni zapisi v slovenščini in najstarejši latinični zapis v katerem koli slovanskem jeziku; prva slovenska knjiga, prevod Svetega pisma, opismejevanje naroda in široka dejavnost Mohorjeve družbe, ki je preko knjig povezovala Slovence po svetu. Naša domovina pa ni posejana le s krščanskimi znamenji in kapelami, ampak tudi z zamolčanimi in prikritimi kraji, kjer je bila prelita kri mučencev in kjer še ležijo njihovi posmrtni ostanki. Mučencev, ki so izpričali to ljubezen do konca – s svojim življenjem. Danes smo zbrani v Kočevskem Rogu, na enem od več kot sedemsto komunističnih povojnih morišč, ki težijo našo domovino Slovenijo. To so kraji sovraštva, trpljenja in smrti – a so tudi kraji ljubezni, odpuščanja, božje milosti in luči.
»V času največje stiske in najtežjih preizkušenj« (list Slovenska zaveza št. 1, 1942), ko se je naš narod boril za preživetje, in v nasprotju z navodili Kominterne, je komunistična partija Slovenije pričela revolucijo na Slovenskem. Po skoraj dveh letih sodelovanja komunistov z nacisti, vse od podpisa pakta Ribentropp-Molotov do napada Nemčije na Sovjetsko zvezo, so komunisti opustili retoriko proti-imperialističnega boja in privzeli masko in taktiko osvobodilne fronte. Z retoriko osvobajanja so slepili mnoge, ki so verjeli da se bojujejo proti okupatorju, ob tem pa uvedli krvavo revolucijo, katere namen je bil vzpostavitev komunističnega režima in tudi sprememba značaja slovenskega naroda. Z izvedbo niso odlašali. VOS-ove trojke likvidatorjev so načrtno pričele pobijati vodilne in javne osebnosti. Ubili so Fanouša Emmerja, ki je snoval Slovensko narodno gibanje, ilegalno, demokratično odporniško gibanje proti okupatorju (»Politični umor Fanouša Emmerja«, Revija Zaveza št. 66). Ubili so Franca Župca in Jaroslava Kiklja, ki sta si prizadevala ohraniti delovanje slovenske univerze v Ljubljani v času italijanske okupacije (»Jaroslav Kikelj – tarča komunističnega atentata«, Družina, 2022). Ubili so Iva Peršuha in Fortunata Majdiča iz Slovenske legije, prve skupine, ki se je ilegalno organizirala za boj proti okupatorju. Ubili so dr. Lamberta Ehrlicha, ki je predlagal samostojno državo Slovenijo, ki naj bi postala prava Švica Vzhodne Evrope (»Lambert Ehrlich«, e-enciklopedija slovenske osamosvojitve, državnosti in ustavnosti). Umorili so bana Marka Natlačena, ki je bil dal pred okupacijo uničiti vse zapise zaupnega značaja glede komunistov, da bi komuniste obvaroval pred fašisti, saj je upal, da se bodo borili za slovenski narod (»Pismo neznanemu prijatelju«, Revija Zaveza št. 35). Ubili so mnogo ljudi. Umori nad tisoč vplivnih Slovencev pa se niso končali z umorom telesa. Žrtvam so odvzeli tudi dobro ime, ko so širili lažne govorice. Nekaterim so tudi oskrunili ali onemogočili grobove – da še danes ne vemo kje čakajo na vstajenje. Vendar se morija ni končala z vojno: maliku revolucije so žrtvovali še na tisoče Slovencev, ki so jih pomorili po koncu vojne širom Slovenije. Za mnoge izmed teh, katerih morišča so znana, še ni možen dostojen pokop, kljub demokratični ureditvi Republike Slovenije.
A ob teh bolečih dogodkih velja pozornost usmeriti na Kristusovo svarilo: naj se ne bojimo tistih, ki so sposobni ubiti telo – ampak tistih, ki morijo dušo. Komunistična partija je načrtno delala na obeh področjih: morila je telo in dušo. Vztrajno je poskušala lomiti hrbtenice Slovencev, da bi res postal narod hlapcev partije. Da bi izginil lesk iz oči slovenskega svobodnjaka. Da bi izginila vsaka sled božjega in svetega v našem narodu. Sveto ni bilo več življenje. Sveta ni bila več družina. Nova družba ni bila več pojmovana kot občestvo. Svojo veljavo sta izgubili tudi strokovnost in pravni red – veljala je le arbitrarna in menjajoča se volja partije. Izvajali so vse mogoče odtenke nasilja. Vlili so teror in nezaupanje, ki je prodrlo do najožjih članov družine. Mnogi so za desetletja molčali o doživetih strahotah srpa, ki je žel življenja, in kladiva, ki je uklenil narod v okove totalitarizma.
Povojni poboji so se dogajali skoraj stoletje po izidu okrožnice Qui Pluribus Papeža Pija IX, ki je strogo obsodil komunizem – »tisto zloglasno doktrino […], ki je popolnoma v nasprotju s samim naravnim pravom in če bi bila enkrat sprejeta, bi popolnoma uničila zakone, lastnino in posesti vseh ljudi in celo družbo samo« (Qui Pluribus – člen 16). Preroške besede so že stoletje pred začetkom komunističnega režima na Slovenskem opozarjale na ta strup in kislino brezbožnega izvora, ki je razkrajala in še razkraja družbeno tkivo. Cerkev je po okrožnici Qui Pluribus iz leta 1846 večkrat obsodila komunizem in kazala na škodo, ki jo vnaša v svet. Papež Pij XI je v okrožnici Divini Redemptoris leta 1937 opozoril, kako si komunizem prizadeva »razgraditi krščansko civilizacijo, da ta revolucija po svoji širini in nasilju presega vsa dotedanja preganjanja Cerkve in grozi ljudstvom širom sveta, da zapadejo v barbarstvo, hujše od tistega, ki je zatiralo večji del sveta ob prihodu Odrešenika« (Divini Redemptoris – člen 2). Po besedah tedanjega papeža, so bili prvič priče hladno načrtovanemu spopadu med človekom in vsem, kar je božjega. Krščansko civilizacijo ljubezni in življenja naj bi zamenjala civilizacija sovraštva in smrti. Novega človeka, ki po Kristusovi odrešilni daritvi in s pomočjo božje milosti sodeluje v skladu z originalno božjo zamislijo, naj bi zamenjal novi komunistični človek, ki svojo poklicanost in danost zanika. Tako greši v svojem bistvu, ko sodelovanje s Stvarnikom podreja imanentnemu idealu in prijateljstvo z Bogom zamenja za sužnost maliku.
Škof Gregorij Rožman se je nevarnosti komunizma dobro zavedal. Leta 1948 se je v Clevelandu takole spominjal svojih odločitev in delovanja: »Kakor ni bilo nobene nevarnosti, da bi se ljudje navzeli nacizma in fašizma, tako je v partizanstvu največja nevarnost bila prav v tem, da se ljudje v tako imenovanem osvobodilnem gibanju navzamejo komunizma. Narodu ni moglo biti jasno, kakšno gorje pripravljajo komunisti, narod si ni mogel misliti, da bi kdo brezvestno izrabil osvobodilno gibanje za kaj drugega kot resnično osvobojenje« (Ameriška domovina, str. 2., 29. julij 1948). Zato je svaril in naročal dušnim pastirjem, naj odločno, brez ozira na težave in nevarnosti, opozarjajo ljudi na komunizem. V svetem letu 1950 je škof Gregorij Rožman na praznik Kristusa Kralja obiskal Kalistove katakombe in se spominjal obiska iz leta 1938: »Živo sem se spomnil zadnje svoje maše pri istem oltarju v poletju 1938. Tedaj je stala okrog oltarja četica mladih apostolov, članov dijaške Katoliške akcije. Tistih fantov ni več mnogo pri življenju. Ob komunistični revoluciji so bili pomorjeni, ostali so zvesti do smrti. Danes imamo tudi katoliški Slovenci svoje ‘katakombe’, kjer počivajo izmučene in strte kosti tisočev, ki so bili mučeni in pobiti predvsem zavoljo tega, ker niso hoteli služiti brezbožnim silam. Kraške jame na Kočevskem, zapuščeni jaški hudojamskih in hrastniških premogovnikov, protitankovski jarki teharski in še mnogokje so naše katakombe. Niso vsi, katerih kosti v teh jamah trohne, verski mučenci v cerkvenem smislu, a mnogi med njimi so […]. Kakor nekoč iz rimskih tako bo zažarel tudi iz naših katakomb svetel, svetel žarek bodočih božjih zmag. Christus vincit.« (Škof Rožman III, str. 557, Jakob Kolarič, 1977).
Komunistični režim kljub svoji sprevrženosti ni uspel predrugačiti in zlomiti vsega. Generacija, ki je trpela in se branila pred komunistično revolucijo, je tudi doživela propad režima in nastanek samostojne države Slovenije. Kot Mojzes so ugledali obljubljeno deželo. Osamosvojitev je uspela ob naporu Slovencev v Sloveniji in po svetu: tistih, ki so pretrpeli leta suženjstva v režimu in tistih, ki so bili prisiljeni zapustiti vse in so zaživeli v tujini. Tudi vseh, ki osamosvojitve niso doživeli, a so v srcu Slovenijo nosili do konca. Teh, ki so se vrnili, in onih, ki so zaspali na tujih tleh.
Pod rodno streho lastovka
se vsako leto vrne,
a mene tuja zemljica
za vekomaj zagrne.
Na križ nagrobni v tih spomin
takole mi zapiši:
Tu sredi pampe žalostne
naš dedek dotrpel je,
do zadnjega, do zadnjega
po domu hrepenel je…
(»Ded se poslavlja« – Mirko Kunčič)
Obljubljena dežela pa ni bila le dosežen cilj, ampak je novo izhodišče in naloga.
Iz preteklosti, ki je zakoreninjena v bolečini
izhajamo
Za seboj puščamo noči groze in strahu
prehajamo
V dan, ki je čudovito jasen
vstajamo
Prinašajoč izročila in darove naših prednikov,
Mi smo sanje in upanje naših predhodnikov.
Izhajamo
Prehajamo
Vstajamo.
(Prirejeno po »Still I Rise« – Maya Angelou)
Razpad komunističnega režima je hkrati pomenil razplod komunistične zmote, ki v mnogih oblikah še danes razkraja družbo. Filozof dr. Milan Komar je razplod marksizma povzel v dvanajstih točkah (»Razpad in razplod marksizma«, dr. Milan Komar, 1991), med njimi so (i) nezanimanje za objektivno resnico, (ii) pomankanje smisla za naravni red, saj kjer ni resnice ni morale, (iii) prvenstvo prakse, saj kjer ni naravnega reda kontemplacija ni potrebna in vredno je le človeško delo, ter (iv) zaton dostojanstva človeške osebe, vprašanja identitete in kvalitete.
Ljubezen do Boga in naroda med drugim terja odgovor na vprašanje, kako obnoviti vse, kar je bilo izbrisano, porušeno in pokvarjeno. »Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo.« (Mt 6, 33). Saj Bog »nalomljenega trsta ne bo zlomil in tlečega stenja ne ugasil, zvesto bo delil pravico.« (Iz. 42, 3) In nam zagotavlja: »Glej, vse delam novo!« (Raz. 21, 5).
Pred komunističnim zavzetjem Rusije nam je Bog poslal angele in njegovo Mater Marijo, ki so se prikazali pastirčkom v Fatimi. Prošnja spreobrnjenja, molitve, pokore, zadoščevanja za naše grehe in grehe sveta, posvetitve Brezmadežni za mir na svetu je veljala tedaj in velja tudi danes. Velja tudi Marijina obljuba, katere izpolnitev še čakamo: spreobrnjenje Rusije in obdobje miru na svetu (»Sporočilo iz Fatime«, 2000).
»Današnji svet za svojo rešitev […] potrebuje predvsem delavnih svetnikov,« je v svojem nagovoru članom Marijine kongregacije položil na srce bl. Lojze Grozde (»Nagovor članom Marijine kongregacije na dan Brezmadežne«, Lojze Grozde, 8. decembra 1942). Brezboštvu se lahko zoprstavimo samo s svetostjo. Kdo so svetniki? Navadni ljudje, ki si vsak dan prizadevajo slediti Bogu oz. živeti resnicoljubno in razdajajoč se iz ljubezni do Boga in drugih. Bog je Ljubezen, Resnica in Življenje. Vse kar se oddalji od Njega, ne bo imelo teh atributov in bo vodilo v Sovraštvo, Laž in Smrt. Zato si prizadevajmo za Ljubezen, Resnico in Življenje.
Ob zaključku okrožnice Divini Redemptoris, nas Papež Pij XI prosi, da se zoprstavimo brezboštvu z ljubeznijo – pečatom Kristusovih učencev -, ki se kaže v potrpežljivosti in prijaznosti, ki dobrohotno opozarja in popravlja tiste, ki se oddaljijo od božjih zapovedi – poti resnice in pravice -, ob tem pa se izogiba vsakega pokroviteljstva. Vabi nas, da opravljamo telesna in duševna dela usmiljenja (Divini Redemptoris – členi 46-48, 59, 62, 70). Pomagaj nam Bog, da to udejanjimo: mrliče pokopavati, žalostne tolažiti, žaljivcem od srca odpustiti, grešnike svariti, za žive in mrtve Boga prositi. Iz ljubezni širiti Kristusov nauk odrešenja: da ga vsi spoznajo in vzljubijo. Iz iste ljubezni pa še bolj goreče negovati odnos do vsega, kar je slovenskega: človeka, jezika, kulture, naroda in zemlje.
Ni ljubezni brez resnice: na tem svetem kraju prosimo Boga moči in pomoči, da bomo hoteli videti in znali povedati kaj se je zgodilo. Da bomo pričali za resnico. Da bomo prenesli svetli zgled naših mučencev bodočim rodovom. Predvsem pa, da nas trenutek smrti najde pripravljene, tako kot so bili oni: z izprašano vestjo, z rožnim vencem v roki, z molitvijo na ustih, v stanju posvečujoče milosti, odpuščajoč vsakršno krivico. Verujemo v občestvo svetnikov: na tem svetem prostoru niso samo posmrtni ostanki mučencev – mučenci sami so živo navzoči kot del poveličane Cerkve, ki nas spremlja in se z nami bori, da dosežemo nebesa. Slovenski mučenci, prosite za nas!
Bog je Življenje. Kjer sta kladivo in srp kosila smrt, je ostala praznina. Ne le tiste generacije, ampak vseh bodočih rodov – možnih potomcev, ki jih ni in jih nikdar ne bo. Lahko pa se borimo za življenje današnje generacije in za bodoče slovenske rodove – s kulturo življenja. Da bi se veselili otrok. Da bi si želeli družbe mladih in starih. Da bi vsakdo, ki je spočet bil rojen, in vsakdo, ki je rojen, umrl naravne smrti. Da bi nam ne bilo vseeno za dogajanja v naši družbi, saj, po besedah dr. Komarja, »z nezanimanjem potuje smrt incognito«. Kličimo Svetemu duhu, Duhu življenja: kar je súho, spet zalij in ozdrávi rane vse!
Slovenski narod se lahko ponaša z mnogimi dosežki. Vendar je najbolj dragoceni žrtev tisočih pričevalcev za vero. Ko je prišla ura žrtve, so krotko sprejeli kelih in palmo mučeništva, umirajoč z molitvijo na ustih. Pridružili so se Kristusu na Kalvariji. Umorjeno je bilo njihovo telo, a odrešena duša, ki čaka na dan vstajenja – ko bo v poveličanem telesu zablestela v vsej božji slavi.
Kako obnoviti vse, kar je bilo izbrisano, porušeno in pokvarjeno?
»V mislih – jasnost,
v načrtih – zahtevnost,
v dejanjih – kakovost,
v skupnosti – vzajemnost,
v vsem – odgovornost,
v dušah – svetost!«
(Govor na zaključnem zborovanju II. katoliškega shoda Slovencev v Argentini. Dr. Marko Kremžar. 1987.)
Prizadevajmo si za svetost – za narod svetnikov – z molitvijo in zavestjo, da je naša moč v Gospodu, ki je ustvaril nebo in zemljo.
