Piše: Tomaž Kladnik, M. B.
December 1991 je Sloveniji »prinesel« novo ustavo in mednarodno priznanje Nemčije ter nato s časovnim zamikom še drugih držav Evropske skupnosti. S tem je Slovenija zaokrožila svojo pot k demokratični in mednarodno priznani državi.
Le-ta se je začela s prvimi demokratičnimi volitvami v njeni zgodovini aprila 1990, nadaljevala s plebiscitom decembra istega leta, svojo preizkušnjo doživela v vojni za obrambo suverenosti ter jo naposled kronala z novo ustavo in mednarodnim priznanjem.
Preoblikovanje slovenskih oboroženih sil
Z odhodom zadnjega okupatorskega vojaka z ozemlja Slovenije se je začelo preoblikovanje slovenskih obrambnih sil oziroma slovenske vojske, ki se je uradno še zmeraj imenovala Teritorialna obramba (TO) Republike Slovenije, iz vojnega v mirnodobno stanje ter iz rezervne v naborniško vojsko s profesionalnim jedrom, katerega začetek je pomenilo oblikovanje učno-bojnega bataljona, ki je deloval v vojašnici Ljubljana-Šentvid.
Edina popolnoma profesionalna enota pa je bila 1. specialna brigada MORiS. Ta je v začetku julija 1991 dobila nalogo, da začne usposabljati profesionalne vojake. Kandidati za profesionalne vojake so morali najprej opraviti enotedensko urjenje s preverjanjem predvsem psihofizičnih lastnosti, kar je pomenilo začetek profesionalizacije TO oziroma slovenske vojske.
Predsedstvo RS je sprejelo Splošni načrt organizacije, opremljanja in oboroževanja ter usposabljanja TO, na podlagi katerega je Republiški štab za Teritorialno obrambo (RŠTO) izdelal projekt organizacije TO. Predlagana struktura TO je temeljila na izkušnjah organiziranosti TO, izkušnjah, pridobljenih v vojni, upoštevala je značilnosti oboroženih sil sodobnih armad in je v smislu priprav na oborožen spopad izhajala iz ocene, da bi bil v morebitnem napadu na državo Slovenijo napad voden po načelih zračno-kopenske bitke. Razmerje med manevrskim in prostorskim delom je bilo 1:2, TO pa naj bi štela okrog 45.000 mož. Temeljna opredelitev obrambe države je bila možnost vojaškega povezovanja v obrambnih pripravah in načrtovanju skupne obrambe, predvsem pa v skupnem vodenju obrambne vojne v primeru agresije na Slovenijo. O tem so se v državi kresala različna stališča, da vojaško oziroma obrambno povezovanje RS ni potrebno, saj se z razglasitvijo oborožene nevtralnosti zagotavlja spoštovanje ozemeljske celovitosti države ter da se s primernim angažiranjem vseh mogočih lastnih sil in s podporo mednarodnega javnega mnenja ter OZN lahko uspešno vodi dolgotrajna obrambna vojna kljub popolni zasedbi celotnega ozemlja. Vendar je prevladalo mnenje, da je uspešna in učinkovita obramba države mogoča samo s tesnim povezovanjem s tedaj najmočnejšo obrambno zvezo – Natom ter da naj bo vojaško povezovanje in usklajevanje obrambnih načrtov podrejeno gospodarskemu in političnemu vključevanju države v sodobne integracijske procese.
Nova slovenska ustava
S 179 glasovi za je republiška skupščina 23. 12. 1991, na prvo obletnico plebiscita o samostojnosti Slovenije, sprejela novo ustavo. S tem je Slovenija dobila najpomembnejši akt za konstituiranje svoje državnosti, s katerim se je odpravila tudi velika ustavna in splošna normativna nepreglednost.
Skupščina Republike Slovenije se je odločila za spoštovanje načela kontinuitete ustavnorevizijskega postopka. Novo ustavo je sprejela na podlagi določb ustave iz leta 1974 o postopku za spremembo ustave, ki so bile deloma spremenjene s šestimi točkami amandmaja LXVIII k tej ustavi. Prehodne in končne določbe te ustave so uredile njeno uveljavitev, izvedbo in uporabo. Ustava kot celota je bila uveljavljena z dnem razglasitve. Na ta dan so vse določbe ustave začele veljati in so se tudi začele uporabljati, razen če v ustavnem zakonu za izvedbo te ustave ni bilo določeno drugače. Ustava je torej razlikovala med pravno veljavo ustavnih določb ter njihovo izvedbo in dejansko uporabo. Prehod med obema je zagotavljal ustavni zakon za izvedbo te ustave, ki je med drugim urejal, da:
- predpisi in drugi splošni akti, ki so veljali na dan razglasitve te ustave, ostanejo v veljavi. Določbe predpisov, ki niso v skladu s to ustavo, je treba z njo uskladiti najpozneje do 31. 12. 1993;
- do uskladitve z ustavo oziroma do izteka uskladitvenega roka ni mogoče začeti postopka za presojo ustavnosti predpisov in drugih splošnih aktov, sprejetih do razglasitve Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije oziroma prevzetih z ustavnim zakonom za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, razen če ti predpisi in drugi splošni akti posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine;
- se prve volitve v državni zbor in državni svet opravijo najpozneje eno leto po sprejetju te ustave;
- do izvolitve predsednika Republike Slovenije opravlja njegove funkcije, kakor jih določa ta ustava, Predsedstvo Republike Slovenije;
- prve volitve predsednika republike se opravijo hkrati z volitvami v državni zbor;
- Izvršni svet Skupščine Republike Slovenije nadaljuje delo kot vlada po določbah te ustave;
- sodniki ustavnega sodišča, sodišč in javni tožilci opravljajo funkcijo do izteka mandatne dobe, za katero so bili izvoljeni ali imenovani;
- do sprejetja zakona iz 68. člena te ustave tujci ne morejo pridobiti lastninske pravice do nepremičnin.
Zgodovinske dimenzije sprejetja ustave
Kot je zapisal prof. dr. Peter Jambrek, je bila posebnost socialno-politične dinamike druge polovice leta 1990 in 1991 vzajemna pogojenost ustavnega, oblastnega in osamosvojitvenega procesa. Demosova predvolilna prioriteta je bila »ustavna pot do samostojne države«, se pravi ljudsko glasovanje (referendum) o novi ustavi, ki naj v končni osamosvojitveni določbi uredi izstop iz Jugoslavije. Vzporedna je bila strategija suspenza celotnega jugoslovanskega zveznega pravnega reda na podlagi posebne deklaracije novo izvoljenega parlamenta (skupščine) o neodvisnosti. Kmalu po konstituiranju je novi slovenski parlament sredi poletja 1990 sprejel Deklaracijo o suverenosti države Republike Slovenije, ki je imela pomembne, vendar od pričakovanih precej manj korenite učinke pretežno politične narave. Zato je tudi po njenem sprejetju ohranila prednost državna osamosvojitev na podlagi ustavnega referenduma. Vendar pa je ta strategija vsebovala za tedanjo Demosovo oblast nenačrtovano, čeprav ne povsem nepredvideno past, lahko bi rekli kolateralno škodo. Z razglasitvijo nove ustave bi Demos izpolnil obe svoji glavni obljubi Slovencem, ustavno demokracijo in neodvisno državo. Celovita izpolnitev te dvojne obljube bi verjetno zahtevala tudi predčasne volitve v nove ustavne organe – in s tem samoukinitev Demosove oblasti. To se je tudi v resnici zgodilo, čeprav leto in pol pozneje, po sprejetju ustave decembra 1991, tako da je bil mandat prve Demosove parlamentarne večine in s tem vlade prepolovljen. V to past sta bili od poletja 1990 dalje ujeti obe strani. Demos bi lahko dosegel svoje ustavne – in do novembrske plebiscitne odločitve v Poljčah tudi nacionalne – cilje le tako, da bi se odpovedal trenutni oblasti, opozicija pa je lahko upala na vnovično zavzetje oblasti le, če bi privolila v ponujeno ustavo v paketu z državno osamosvojitvijo. Ta past je od razglasitve neodvisnosti države dalje opozicijo v resnici silila v sklenitev celovitega in hitrega ustavnega kompromisa, Demos pa v predčasne volitve. Vložki v tedanjo politično trgovino so bili veliki, in ko sta si Kučan in Bučar na slavnostni seji ob razglasitvi nove ustave segla v roke, vsak tudi v imenu svojega političnega bloka, je bilo jasno, da sta oba nekaj dobila in nekaj izgubila: Kučan je za svoje tovariše pridobil možnost predčasne vnovične osvojitve oblasti, Bučar pa uresničitev Demosovega ustavnega in nacionalnega programa. Sprejetje korenito nove ustavne ureditve v poldrugem koledarskem letu je pomenilo izjemen državotvorni dosežek. Hkrati je bil leta 1990 hiter odhod iz Jugoslavije utemeljen in nujen. Plebiscitna zahteva je presekala ta vozel in omogočila naslednje: prvič, da je bil izveden Demosov nacionalni program v približno najbolj ugodnem roku; drugič, da je dobil predsednik tedanje skupščine France Bučar dovolj časa za uveljavitev programa ustavne demokracije, kakršnega je vsebovala že pisateljsko-sociološka ustava; in tretjič, da je opoziciji lahko dovolj učinkovito ponujal korenček predčasnih volitev v zameno za liberalno ustavno zasnovo.
Odprta vrata za Republiko Slovenijo
Vsekakor pa je bil to čas, ko se je naša država hitro približevala mednarodnemu priznanju; o tem je med drugim 9. in 10. decembra 1991 razpravljal tudi Evropski svet; o tem so govorili tudi zunanji ministri ES v tistih dneh. Slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel je 19. decembra 1991 v pismu zaprosil predsednika Sveta ministrov Evropske skupnosti Hansa van den Broeka za priznanje Slovenije kot samostojne in suverene države. Slovenija je namreč v prednovoletnem času izpolnila vse naloge, ki jih je kandidatkam za priznanje postavila Deklaracija o Jugoslaviji. 30. decembra pa so bili dokončno pripravljeni še odgovori na vprašanja, ki jih je bilo treba poslati Badinterjevi komisiji skupaj s številnimi prilogami – od ustave, ustavnega zakona in nekaterih drugih zakonov do dodatnih zapisov in pojasnil o politični in upravni ureditvi Slovenije. Badinterjeva komisija je 11. januarja 1992 pripravila mnenja o mednarodnem priznanju za štiri države, ki so poslale prijave, in sicer za Bosno in Hercegovino, Hrvaško, Makedonijo in Slovenijo. Komisija je za Hrvaško ter Bosno in Hercegovino menila, da še ne izpolnjujeta vseh pogojev za priznanje, preostali dve državi pa sta dobili pozitivno oceno. S tem so bila odprta vrata za mednarodno priznanje. Nemčija je sicer uradno priznala Slovenijo že 23. decembra 1991, preostale članice ES pa z zamikom 15. januarja 1992.
