Zgodbe ljudi, ki se na trgu borijo za svoj vsakdanji kruh, so sicer redkokdaj zapisane v medijih. Eden od njih je Peter Hrastelj, ki je poklic mizarja zamenjal za ponudnika turističnih storitev na svojem posestvu. To je njegova zgodba.
Peter Hrastelj je predstavnik srednje generacije, po rodu je iz Laškega, kjer je odraščal in precej časa tudi živel skupaj z ženo Valerijo in tremi otroki. Pri tem pove, da najstarejša hči že živi na svojem, sin in mlajša hči pa sta še doma. Zadnja štiri leta družina živi na posestvu nekje »Bogu za hrbtom«. To posestvo je naša novinarska ekipa obiskala in tu se zgodba začne.
Gostje tudi iz Brazilije
Pot do posestva Na Škaluc ni prav enostavna. Posestvo sodi pod krajevno pristojnost Šentruperta nad Laškim, do njega pa lahko pridete iz več smeri, iz Šentjurja, Svetine, Jurkloštra in Laškega. Pot iz Laškega se zdi morda še najbolj primerna, vendar zdaj tam potekajo gradbena dela, saj gradijo cesto in nov most čez Savinjo, ki naj bi razbremenil središče Laškega. Od tam se nato dokaj ozka podeželska cesta dvigne in nas pripelje do Trobnega Dola. Posestvo leži na griču okoli 650 metrov nad morjem in zato ponuja odličen razgled na okolico. Gospodar Peter, ki nas sprejme, nam najprej ponudi kavo. Ob prihodu srečamo tudi Valerijo, ki se odpravlja po nakupih, saj je treba sproti polniti zaloge. Na griču stojijo tri srednje velike zgradbe – ena je stanovanjska hiša, obnovljena v starem slogu, s frčadami na strehi, kar daje pridih pristnega podeželja. Na sredini je nekdanji hlev, ki je predelan v turistični objekt. Na vrhu so sobe, spodaj pa sta bar in jedilnica, v kateri je tudi čisto pravi kamin. Na steni zunaj je zemljevid sveta z označenimi lokacijami dosedanjih gostov. Ne boste verjeli, prišli so tudi iz Brazilije, Avstralije, ZDA … Kot nam je povedal gospodar Peter, v poletni sezoni prevladujejo tujci, zlasti z zahoda in severa Evrope, zunaj sezone pa je veliko domačih gostov in Hrvatov. V primeru kakšnega svetovnega prvenstva (npr. nogometnega) si lahko prenose tekem ogledate kar zunaj. Sicer pa so v neposredni bližini tudi posebej priročni ležalniki za sončenje in – bazen. A tega nismo preskusili. V neposredni bližini je tudi gugalnica, ki ponuja namesto enega sedeža kar posteljo. Okolica posestva pa je dejansko pašnik za konje. Ta čas so pri hiši štirje.
Tretja zgradba je nekdanji kozolec, ki ga je družina Hrastelj predelala v prostor za masažne bazene in savne. V zgornjem delu sta še dve manjši sobi. Vendar je največja atrakcija za turiste, ki obiščejo posestvo za več dni, hišica na drevesu, ki je za kozolcem. To je zagotovo precej eksotičen način prenočevanja. Zraven je še manjša hišica, v kateri je prostor za tradicionalno finsko savno. Tradicionalno zato, ker ni na elektriko, ampak si zakurite na drva in uživate. Na zadnji strani je balkon. Zadaj za osrednjo zgradbo sta tudi zunanja oz. letna jedilnica in letna kuhinja. Kot nam je zaupal gospodar Peter, mu dela nikoli ne zmanjka. Vedno je kaj novega. Tudi živalski svet: na posestvu so tako konji, mufloni, gosji par, ovce in tudi velik mačkon z imenom Izi, ki je prava maskota posestva.
Gostinec po sili razmer
Zakaj se je sploh zgodilo, da je šel Peter skupaj z družino v projekt turistične ponudbe kmetije odprtih vrat? Po poklicu namreč ni gostinec, pač pa mizar. Po končani osnovni šoli je odšel na lesno šolo v Ljubljano (na Aškerčevi cesti), nato pa v Škofjo Loko. Na pripombo, da ima enak poklic kot predsednik vlade, se pošali, da je imel samo en popravni izpit. Kasneje je doma odprl svojo delavnico in registriral status samostojnega podjetnika, kar bi lahko še danes nadaljeval, če ne bi delavnica postala žrtev sodelovanja s propadlimi gradbenimi podjetji. Sliši se kot klasična slovenska zgodba: za opravljeno delo nič plačil. Mizarstvo je tako končalo v stečaju, nova priložnost pa se je ponudila s preureditvijo kmetije na Škaluc, ki je stara okoli 130 let. Hrastljevi so sedaj tretji lastniki tega posestva. Med zanimivostmi, ki jih omeni naš gostitelj, je denimo tudi ta, da jim pogled na okolico nekoliko moti manjši daljnovod, za katerega so se že pogovarjali, da bi ga podrli na lastne stroške in kabel položili v zemljo. Vendar je prišlo do preobrata, saj je zaradi večjih potreb podjetje Elektro Celje kar samo začelo s projektom, ker je sedaj več odjemalcev elektrike in daljnovod ni več zadostoval potrebam.
(Celoten članek si preberite v novi številki revije Demokracija!)
