Izraelski kirurg David Mishaly je brez licence kar štiri leta operiral v programu otroške srčne kirurgije, pa vendar se pričam na današnjem zaslišanju pred preiskovalno komisijo to ni zdelo problematično.
Težavam v programu otroške srčne kirurgije na UKC Ljubljana smo priča že več let, vrhunec pa so doživele v času vlade Mira Cerarja, ki je nekaj mesecev pred svojim odstopom z mesta predsednika vlade skupaj s tedanjo ministrico za zdravje Milojko Kolar Celarc potegnil piarovsko potezo in napovedal ustanovitev Nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni (NIOSB), ki naj bi rešil vse težave. In prav ironično se zdi, da je danes, ko je preiskovalna komisija državnega zbora, ki ugotavlja odgovornost nosilcev javnih funkcij v programu otroške kardiologije, pod vodstvom poslanke SDS Jelke Godec zaslišala prve priče, Vlada RS sprejela odločitev o začetku likvidacije NIOSB. Postopek likvidacije bo predvidoma trajal do julija 2020, inštitut pa je za svoje delovanje samo v začetku prejel zagonska sredstva iz proračuna v višini 1.868.904 evrov.
A vrnimo se za več kot desetletje nazaj, v čas, ko je posege v programu otroške srčne kirurgije v UKC Ljubljana opravljal izraelski kirurg David Mishaly. Po več letih njegovega dela je javnost šokirano izvedela, da je Mishaly delo opravljal brez licence. Pred člani in članicami preiskovalne komisije so svoje videnje glede Mishalyja in celotnega dogajanja na otroški srčni kirurgiji podali nekdanja strokovna direktorica UKC Darinka Miklavčič, nekdanji strokovni direktor kirurške klinike UKC Ljubljana Alojz Pleskovič in nekdanji minister za zdravje Tomaž Gantar.
Miklavčičeva je UKC Ljubljana vodila med letoma 2005 in 2009 in prav ona je z Mishalyjem podpisala avtorsko pogodbo za izobraževanje in prenos znanj, danes pa vemo, da je Mishaly tudi operiral in ne le učil slovenske kardiologe. Na današnjem pričanju je Miklavčičeva izrazila prepričanje, da je bila njena »zelena luč« Mishaliyu pravilna, da v vsem času njenega delovanja ni bilo niti najmanjšega problema na področju otroške srčne kirurgije oziroma da je prav nihče ni opozoril, da bi bilo kaj narobe – niti javnost, niti starši, niti stroka. Je pa priznala, da je vedela, da Mishaly ni imel licence za opravljanje operacij, vendar pa da je bila to zadeva, s katero bi se morala soočiti stroka. »Meni vest ne bi dovoljevala, da bi se pojavil strokovnjak, ki bi bil pripravljen učiti, in te prilike ne bi izkoristili,« se je branila Miklavčičeva.
Ko je Miklavčičeva ponovila, da ni dobila nobenih namigov, da Mishaly ni učil, temveč operiral, je predsednica preiskovalne komisije Jelka Godec razkrila, da je Miklavčičeva marca 2008 prejela dopis, v katerem je jasno pisalo, da Mishaly ne izpolnjuje pogodbe – da ne izobražuje domačih zdravnikov, da dnevno ne opravi 3–4 operacij in da dela brez licence, kljub temu pa je kot direktorica UKC Ljubljana podpisala nov aneks k pogodbi. Tudi to se Miklavčičevi ni zdelo sporno, v svojo obrambo pa je predsednici preiskovalne komisije večkrat odgovorila s: »Kaj pa je narobe z dr. Mishalyjem?«
Kirurško kliniko v UKC Ljubljana je v tistem času vodil Alojz Pleskovič. Na današnjem pričanju je dejal, da je kot strokovni direktor ves čas svojega mandata dobival zagotovila, da program teče in da ni težav. Glede licence Mishalyja se je Pleskovič izgovarjal, da je prejel zatečeno stanje, da se je težava pojavila šele v sredini njegovega mandata in da ne razume, zakaj se dve leti prej ni nihče spuščal v to, potem pa je bilo kar na enkrat vse narobe. »Se vam zdi prav, da je Mishaly operiral brez licence in so se pod njegove operacije podpisovali drugi?« je zanimalo predsednico preiskovalne komisije, Pleskovič pa ji je odgovoril: »Se strinjam z vami, absolutno ne, ampak situacijo je bilo potrebno reševati takoj, jaz jih razumem.«
Jelka Godec je med drugim tudi razkrila, da je Mishaly nato leta 2012 licenco pridobil »po hitrem postopku zato, ker je za to izvedela javnost«, ob tem pa opozorila, da je pridobitev licence za zdravnika, ki ne prihaja iz Evropske unije, temveč iz države tretjega sveta, zahtevnejša in dolgotrajnejša.
V nadaljevanju je Pleskovič zatrdil, da je več ljudi opozarjal na težave, ki so v programu otroške srče kirurgije postajale vse bolj pereče, denimo, slabi odnosi med zaposlenimi in odhodi kirurgov. Opozoril naj bi tako direktorja pediatrične klinike Rajka Kendo, a slednji »ni naredil ničesar«, kot tudi ministra za zdravje, ki prav tako ni ukrepal. Po več posredovanjih predsednice preiskovalne komisije, da je Pleskovič kot priča dolžan povedati ime ministra, sicer bo oglobljen, je slednji vendarle razkril, da je šlo za ministra Boruta Miklavčiča, člana vlade Boruta Pahorja.
Pleskovič je bil tudi sicer kritičen do zdravstvenega sistema in delovanja mnogih v njem. V času njegovega vodenja naj bi obstajalo več razširjenih strokovnih kolegijev za različna področja, na katerih so se prisotni dogovarjali, kaj lahko kdo v Sloveniji dela. »A mislite, da se je kdo tega držal? Nobeden ne posluša nič, vsak dela, kar hoče,« se je vidno razburil Pleskovič.
V zgodbi med UKC Ljubljana in Davidom Mishaliyem je nenavadno tudi to, da se je UKC Ljubljana kot ustanova dogovarjal za sodelovanje direktno s kirurgom in ni iskal primernih kadrov preko kontaktov z drugimi ustanovami. Dokumenti po besedah Jelke Godec sicer razkrivajo, da je UKC Ljubljana navezal stike z neko ustanovo na Nizozemskem, ki pa se na koncu ni odločila za sodelovanje, menda prav zaradi védenja, da v UKC Ljubljana že operira Mishaly, ki za to nima ustrezne licence.
Kot zadnji je pred preiskovalno komisijo pričal minister za zdravje med letoma 2012 in 2013 Tomaž Gantar. V času njegovega ministrovanja so razmere na oddelku otroške srčne kirurgije že eskalirale. Glede Mishalyja je dejal, da je »možak na mestu, z veliko referencami«, in da so bile največje težave po njegovem mnenju drugje. Angažma odgovornih v UKC Ljubljana je bil v celotni zgodbi po njegovem mnenju premajhen, »predvsem vidim težavo znotraj UKC Ljubljana in nesposobnost stroke, da bi kolege, ki so bili prenapeti, umirila in poslala na kakšen tečaj sodelovanja.«
Priznal pa je tudi, da bi ministrstvo po tem, ko je prejelo poročilo o dejavnosti otroške srčne kirurgije, »lahko bolj trdo nastopilo do UKC Ljubljana«, pa četudi bi bilo to za ceno, da bi »kakšnega strokovnjaka postavili na cesto.«
Na vprašanje predsednice preiskovalne komisije, kaj bi, glede na vse, kar danes vemo o otroški srčni kirurgiji, ministrstvo še lahko naredilo, je Gantar dejal, da bi morda lahko »za pol leta zaustavil program, vsi skupaj pa da bi bolj trezno razmislili in sestavili ekipo«.
