Piše: G. B.
Slovenija je referendum s področja zakona o arhivih imela dvakrat, najprej leta 2011, nato pa še leta 2014. V obeh primerih je šlo za omejevanje dostopa do arhivskega gradiva, zlasti tistega iz nabora Udbe oz. Službe državne varnosti.
Tranzicijska levica je bila vedno na strani omejitev in cenzure. Tudi ko se je o tem odločalo na referendumu. Leta 2011 je bil njen zakon zavrnjen, tri leta kasneje pa zaradi obveznega kvoruma ne več, čeprav je bila večina proti omejitvam. Zanimiv je tudi način, kako so branili to cenzuro – češ da je bila SDV normalna tajna služba kot v vseh zahodnih demokratičnih državah, zato je zapiranje njenih arhivov v interesu varnosti države. Levičarji so torej branili politično policijo, ki je večinoma izvajala represijo proti lastnemu narodu. Danes pa ji pod pretvezo, da bi se izognili preiskavam političnih zlorab, kakor nasprotujejo oziroma parlamentarno preiskavo demagoško imenujejo “politična policija”.
Poglejmo primer. Omenjeni zakon, ki je bil na referendumu leta 2011 zavrnjen, je sicer predlagalo ministrstvo za kulturo, ki ga je takrat vodila Majda Širca (Zares). Novela zakona naj bi nadomestila tistega iz leta 2006, določala pa je, da se za obdobje med letoma 1971 in 1990 omeji dostop do tistih arhivskih dokumentov SDV, ki bi lahko kakor ogrozili nacionalno varnost ali varnost posameznikov (npr. nekdanjih obveščevalcev ali uslužbencev SDV).
Tri leta kasneje pa je leva koalicija s spremembo zakona uvedla t. i. anonimizacijo arhivskega gradiva, kar je pomenilo počrnjevanje dela arhiva. Raziskovalci arhivov (npr. Igor Omerza in Roman Leljak), ki so preučevali delovanje Udbe, so takrat opozarjali na konkretne posledice in sicer čakalne dobe zaradi ročnega izvajanja počrnjevanja, kar je predstavljalo veliko oviro za tiste, ki raziskujejo arhive. Zaradi prekritih imen in podatkov v poročilih SDV pa pogosto ni bilo več mogoče ugotoviti, kdo je bil žrtev in kdo udbovski ovaduh, kar je po mnenju kritikov ključni del zgodovinske resnice.
V veliki meri so bili takšni zakonodajni posegi prav posledica naklonjenih stališč tranzicijske levice do delovanja jugoslovanske politične policije. Ironija pa je, da so način parlamentarne preiskave v smislu politične policije uvedli prav v prejšnji vladni oz. koalicijski garnituri. Neposredno odgovornost za to pa nosijo bivša predsednica DZ Urška Klakočar Zupančič, pa tudi nekateri poslanci, ki so na eni strani blokirali parlamentarno preiskavo denimo v primeru Gen-I (Tomaž Lah), na drugi strani pa izvajali nesorazmerne posege v osebne pravice preiskovancev, ki niso imeli javnih funkcij (to je počela preiskovalna komisija, ki jo je najprej vodila Mojca Šetinc Pašek, zatem pa Tamara Vonta). Sedaj pa iz istih krogov prihaja obtožba, da sedanja koalicija uvaja politično policijo. Kar je deplasirana obtožba.
Prav zato je jasno, da je 11. oktobra letos, ko se bo odločalo o noveli zakona o parlamentarni preiskavi, ključna udeležba na referendumu ter glas ZA zakon.
