Piše: Dr. Matevž Tomšič
V dobi klasičnega industrijskega kapitalizma je veljalo, da so posamezne politične organizacije (stranke, gibanja) zagovarjale interese določenih družbenih skupin (slojev, razredov). Vsaka od teh je sledila določeni ideologiji, ki je vsebovala idejni okvir, vrednotne usmeritve in moralna napotila za njena ravnanja. Na njej je temeljil program in akcijski načrt za delovanje. Tudi vse velike klasične ideologije so bile socialno oz. »razredno« utemeljene. Tako je na začetku veljalo, da je bil konservativizem ideologija aristokracije, liberalizem ideologija meščanstva in socializem ideologija delavstva. Tudi klasični razcep med levico in desnico je bil v znatni meri razredno-slojevsko opredeljen, kar pomeni, da je temeljil na različnih položajih posameznih skupin v ekonomski sferi (ali kot bi rekli marksisti, v produkcijskih odnosih).
Stvari so se sicer sčasoma spreminjale, vendar je še do konca prejšnjega stoletja veljalo, da desnica v pretežni meri zagovarja interese lastnikov kapitala in drugih premožnejših slojev, levica pa v pretežni meri delavstvo in druge manj premožne sloje. To se je odražalo tudi v volilnih izbirah državljanov. Tako so pripadniki delavstva večinsko volili leve stranke, pripadniki meščanstva pa v pretežni meri desne in sredinske stranke.
Do danes se je pomen ekonomskega razcepa za delovanje političnih skupin zmanjšal. To pa seveda ne pomeni, da je politični boj kaj manj srdit. Zdi se celo, da se v zadnjih letih ideološki spopadi zaostrujejo. Mnogi trdijo, da se odvija prava kulturna vojna, katere glavni protagonist je zahodna levica (ki ima svoje poganjke po vsem svetu). Vendar gre za levico, ki je v zadnjih desetletjih močno spremenila svojo socialno bazo. Sedaj to ni več zastopnica delavstva. Če se že leve stranke v svojih javnih nastopih sklicujejo na boj za delavske pravice, je to samo pro forma.
Nova levica se namreč ne napaja toliko pri izvorni Marxovi misli kot pri t. i. kulturnem marksizmu in se bolj kot s položajem delavcev ukvarja z različnimi domnevno zapostavljenimi manjšinami, kot so ženske, istospolno usmerjeni, etnične in verske manjšine, priseljenci iz tretjega sveta itd. Bolj kot na razredne stavi na rasne, verske in spolne konflikte. Namesto razrednega prakticira kulturni boj. Namesto socialne revolucije si prizadeva infiltrirati se v institucije sistema, še posebej tiste, ki so pomembne za oblikovanje človekove zavesti, to je v šolstvo, znanost, kulturo, množične medije. In v teh svojih prizadevanjih je – to je treba priznati – precej uspešna.
Novodobna levica se ne naslanja več na delavstvo, ampak na srednji sloj, predvsem tiste urbane kroge, ki so vezani na javni sektor. Še več, vedno bolj se povezuje s poslovno elito in z globalnimi kapitalskimi krogi. Dogaja se namreč, da velike multinacionalne korporacije in različni »filantropi« (tipa George Soros) s svojimi donacijami financirajo radikalno levičarske organizacije (kakršna je denimo Black Lives Matter). Kapitalisti in njihovi domnevni kritiki so očitno (vsaj na določenih točkah) našli skupni jezik.
Odtujenost sodobne evropske levice od običajnih delovnih ljudi se malo kje tako očitno manifestira kot na primeru njene podpore prepovedi prodaje avtomobilov, ki jih poganjajo motorji z notranjim izgorevanjem (do katere naj bi prišlo po letu 2035). To bo nedvomno povečalo stroške osebnega prevoza, saj so električni avtomobili bistveno dražji. S tem bodo močno prizadeti predvsem ljudje z nižjimi dohodki. A elita bo imela koristi. Njeni pripadniki si bodo namreč lahko privoščili električne avtomobile znamke Tesla in podobne, medtem ko se bodo običajni ljudje drenjali v prenapolnjenih avtobusih in vlakih. Zato jim ne bo treba več čakati v zastojih, saj jim »raja« ne bo delala gneče. Vse v imenu »okoljske vzdržnosti«, katere ceno bodo plačali predvsem tisti, za katere se je leva politika nekoč zavzemala.
