Piše: STA, C.R.
“Bil sem prepričan, da nas bo Rusija znova napadla, a nisem si predstavljal, da bo ta napad tako predrzen, bliskovit, obsežen, da bo prišel iz vseh strani,” je na vprašanje, ali je pričakoval to, kar se dogaja, odgovoril novinar iz Kijeva Ivan Gajvanovič. Sam ostaja v Kijevu in se je pripravljen boriti, Zahodu pa očita, da jih je pustil na cedilu.
Kot je povedal, so on in njegova družina zaenkrat “zdravi in živi”. A obenem povsem neprespani in predvsem pod hudim stresom – danes so že trikrat bežali v zaklonišče. Ukrajinska prestolnica je namreč zdaj že tarča ruskih raket, v krogu približno 30 kilometrov pa iz vseh smeri prihajajo poročila o srditih spopadih ruskih in ukrajinskih vojakov.
Na vprašanje, zakaj se niso odločili za beg, je najprej povedal, da si še pred dnevi niso niti predstavljali, da se lahko zgodi kaj takega, “tako obsežna invazija iz vseh smeri, tudi iz Belorusije”. “Mislil sem, da bomo, če bo prišlo tako daleč, še imeli čas.” A v četrtek so se zbudili v drugačen svet in bilo je že prepozno.
“Vse ceste so bile povsem zabite, prav tako vlaki, ni se več splačalo. Sploh pa je biti na poti zdaj verjetno še nevarneje, kot biti doma,” meni. Ljudje po njegovih besedah res množično bežijo. To je med drugim opaziti v zaklonišču, ki je z vsakim alarmom bolj prazen.
“To je tako neverjetno. Rusija je vedno govorila o miru in zagotavljala, da nima načrtov napasti Ukrajine. Zdaj pa ti ‘ruski goebbelsi’ govorijo o denacifikaciji demokratične države. In to govori država, ki je fašistična, kjer ni svobodnih volitev, ni svobodnih medijev, ni svobode izražanja. Povsem nasprotno kot Ukrajina.” Kot pravi, tudi tisti, ki z Rusijo simpatizirajo, česa takšnega, kar se zdaj dogaja, niso pričakovali.
“Resnično mislim, da je (ruski predsednik Vladimir) Putin pripravljen iti do konca. Kdor je poslušal njegov govor in videl njegov obraz, je lahko videl, da je povsem besen, neracionalen, zato ne izključujem ničesar, celo uporabe jedrske bombe ne,” nadaljuje Gajvanovič, ki je več kot dve desetletji svojega življenja delal kot novinar in dobro pozna tako domačo kot tujo politiko.
Glede tega, kaj želi Rusija z invazijo doseči, meni, da Putinov cilj ni dejanska zasedba ali priključitev Ukrajine Rusiji, ampak želi iz nje narediti marionetno državo, državo brez dejanske suverenosti, kakršni sta na primer Belorusija in Abhazija. Zato si je po njegovem za glavni cilj tudi izbral Kijev, saj namerava strmoglaviti sedanjo prozahodno oblast s predsednikom Volodimirjem Zelenskim na čelu in nastaviti “svoje” proruske politike. Kot pojasnjuje, je teh v Kijevu kar nekaj, trenutno so tiho, a se bodo zagotovo znova oglasili.
Sam sicer Zelenskega ni volil, zdel se mu nesposoben in šibak predsednik. “A vsaj 90 odstotkov Ukrajincev je zdaj enotnih in odločenih, da je to naša domovina ter da Rusija in Putin tu nimata kaj iskati. Imamo svoje težave, prepiramo se, ampak to je naša stvar, to je naša država, naša politika, naša prihodnost, to sta naš predsednik in naša vlada.”
“Oče moje soproge je Rus, ampak to ne pomeni nič, smo ukrajinski državljani in obsojamo ravnanje Rusije. Mogoče je na vzhodu res nekaj več ‘kolaborantov’, a celo tam kar precejšen del ljudi na primer podpira članstvo v zvezi Nato, podpora EU pa je še višja.”
Kako točno se bodo stvari razvijale naprej, sogovornik ne želi napovedovati, saj je to odvisno od več faktorjev, tudi od ravnanja Zahoda. In glede slednjega je povsem razočaran. “Pustili so nas na cedilu, Zahod je odpovedal, te sankcije so premalo. Mi potrebujemo učinke takoj, ne na srednji ali dolgi rok. Nihče ne stoji z nami z ramo ob rami, kot resničen partner.”
Na vprašanje, kaj točno je pričakoval od zahodnih zaveznic, odgovarja, da predvsem hujše sankcije in pa več konkretne vojaške pomoči – ne s pošiljanjem tujih vojakov v Ukrajino, ampak z dobavo več sodobne vojaške opreme, kot so npr. zelo uporabni protitankovski sistemi, ter predvsem na morju in v zraku, saj sta to glavni šibkosti Ukrajine. “Potrebujemo pomoč, sicer bomo izkrvaveli,” svari.
Gajvanovič pričakuje, da bo kot moški, star dobrih 40 let, slej ko prej vpoklican v vojsko. Pozivu se bo odzval, pravi, razmišlja pa celo, da bi se že prej prostovoljno javil. A kot dodaja, se skuša zadržati, saj ve, da bo kot nekdo, ki nima prav nobenih tovrstnih izkušenj, verjetno lahka tarča in obenem bolj slaba pomoč.
