Piše: Jože Biščak
Zagotovo ste ob cesti že naleteli na tablo z napisom, da sta bili ta cesta ali ona zgradba (so)financirani s sredstvi Evropske unije (EU).
Tisti, ki vsaj približno veste, kako finančna sredstva pridobi EU, veste, da je napis milo rečeno zavajanje, če že ni čista laž. Bruselj ne razpolaga s svojim denarjem, ker nima drevesa, s katerega bi obiral bankovce (razen če tiska denar brez kritja, kar je najboljša pot v katastrofo); denar pridobi od (neto) davkoplačevalcev držav članic. Zato bi bilo korektno, da bi na tabli pisalo, da sta bili ta cesta ali ona zgradba plačani z denarjem (neto) davkoplačevalcev držav članic. Toda tega ne bo nihče naredil, ker bi ljudi na vsakem koraku opominjali, da EU ne dela nič drugega, kot prerazporeja denar drugih.
Podobno je z nacionalnimi vladami in proračuni. Nobena oblast nima svojega denarja, ima samo denar tistih (zasebnikov), ki pod grožnjo s silo plačujejo davke (nihče namreč ne plačuje davkov prostovoljno). Margaret Thatcher, pokojna premierka Združenega kraljestva, je bila ena tistih redkih svetovnih voditeljic in državnic, ki se je tega zavedala. Oktobra 1983 je na konferenci njene konservativne stranke izrekla znamenite besede: »Javni denar ne obstaja. Obstaja samo davkoplačevalski denar.« Žal velika večina (ampak res zelo velika večina) političnih voditeljev ne deluje v skladu s to resnico. Zavajajo in manipulirajo, kaj so njihova ministrstva plačala in kako so s tem prispevala k blaginji.
Eden takih, ki še vedno misli, da vlade razpolagajo s svojim denarjem in da tisto, kar dajo, dajo malodane iz svojega žepa, je minister za solidarno prihodnost Simon Maljevac. Ko se je zaklinjal, da Golobova vlada ne bo odstopila od (prisilnega) prispevka za dolgotrajno oskrbo, je dejal: »Če ni prispevka, ni jasnega javnega financiranja, ni splošno dostopne dolgotrajne oskrbe.« In če ni prispevka, tako Maljevac, bomo za dolgotrajno oskrbo plačevali iz svojega žepa. V vsakem primeru bomo vse plačali (neto) davkoplačevalci, kajti »javno financiranje« pomeni, da država najprej vzame, nato pa – kot da bi bila dobrotnik, filantrop – milostno vrne nazaj. Zato Maljevac zavaja, kar je pri njegovi stranki (Levica) že kar stalnica. Maljevac ne bo plačal prispevka, ki ga zahteva od zasebnikov. Minister je plačan z davki drugih ljudi. On ni davkoplačevalec v pravem pomenu besede, on je potrošnik denarja (neto) davkoplačevalcev. To je treba ves čas ponavljati. In ko bo dovolj velika masa ljudi spoznala, da se oblast s prerazporejanjem samo igra z njihovim denarjem, bo tudi volilni izid drugačen. Argentinski predsednik Javier Milei je svoje sodržavljane že prepričal, da so izpadi levičarjev o tem, kako vlade dajejo denar, čista laž. Zato je argentinskim državnim uradnikom že ukazal, da ljudstvu ne smejo lagati; prepovedano jim je javno govoriti, da je to ali ono plačala država. Ni! Vse so plačali (neto) davkoplačevalci, ki si edini zaslužijo hvaležnost.
Mogoče ste bili kdaj na kakšni gledališki premieri in je v prvi vrsti sedela ministrica za kulturo. Uvodničar se ji je na vse pretege zahvaljeval, da je z denarjem ministrstva omogočila predstavo. Ona ni nič omogočila, ona ni dala svojega denarja. Od govorca bi bilo pošteno, ko bi se zahvalil (neto) davkoplačevalcem. Ampak tega ne boste doživeli, ker je klima taka, da si omenjeni gledališčniki (pa ne samo oni) domišljajo, da jim to pripada samo po sebi. Eden redkih, ki se je zahvalil neto davkoplačevalcem, je bil ob dokapitalizaciji NLB nekdanji predsednik uprave Janko Medja, ki se je zavedal, da država ne razpolaga s svojim denarjem, ampak samo prerazporeja denar drugih.
Skratka, nobeno kosilo ni zastonj, čeprav se (na žalost) večini Slovencev in Slovenk zdi, da je. Grozno je biti t. i. partibrejker, ampak treba je jasno povedati: vse, kar nam daje država, plačajo (neto) davkoplačevalci. Ali smo to sami in se tega sploh ne zavedamo ali pa za tiste, ki so samo potrošniki »javnega denarja«, plača nekdo drug.
