Številni Slovenci so si minuli konec tedna preko neposrednega prenosa na televiziji ogledali dogajanje ob obisku papeža Frančiška na Madagaskarju. Med kraji, ki jih je obiskal, je tudi »mesto dobrih prijateljev« Akamasoa, katerega neformalni vodja je sedaj 70-letni slovenski misijonar Pedro Opeka, ki že desetletja misijonari na Madagaskarju.
Ni dvoma, da gre pri misijonarju, ki se je rodil slovenskim staršem v Argentini, za eminentno osebnost, ki morda celo presega sicer tradicionalne ideološke delitve. Njegov oče Lojze Opeka, doma iz Begunj pri Cerknici, je bil leta 1945 tako rekoč že na robu smrti kot ujetnik komunističnih partizanov v Hrastniku. Uspelo se mu je rešiti in pobegniti iz države, nov dom si je našel v Argentini. Več o tem lahko preberete TUKAJ. Že dejstvo, da je misijonarju Pedru Opeki uspelo na Madagaskarju ustvariti nov način civilizacije na nekdanjem smetišču in da je o tem posnel (večkrat nagrajeni) dokumentarni film znani novinar dr. Jože Možina, je dejansko še povečalo zanimanje in simpatije Slovencev do rojaka, ki je svoje življenje posvetil Malgašem z »Rdečega otoka«, kjer prebiva tudi edinstvena (in žal ogrožena) opicam sorodna živalska vrsta – to so lemurji (več o njih TUKAJ). Opeka se je znašel celo med kandidati za Nobelovo nagrado za mir, kjer pa je skušala svoj lonček pristaviti tudi slovenska (neo)komunistična nomenklatura.
Kakorkoli že, o slovenskem misijonu na Madagaskarju vse dobro, čeprav je Pedro Opeka v tej državi le eden od številnih slovenskih misijonarjev. Pravijo, da je Madagaskar v misijonskem smislu sicer ena najrevnejših, vendar hkrati tudi ena najbolj »slovenskih« držav. Tam se je zvrstilo že več deset slovenskih misijonarjev in misijonark, tako duhovnikov kot redovnic, pa tudi laiških misijonarjev. Nedavno je tja odpotoval tudi duhovnik Stane Kerin, ki si je že dolgo želel v misijone. Na Madagaskarju sicer že deluje njegov sorodnik Tone Kerin. Več o tamkajšnjih slovenskih misijonarjih, med katerimi so nekateri že pokojni, si lahko preberete TUKAJ.
Kaj sporoča konferenca o dialogu med kristjani in muslimani?
Ni dvoma, da je obisk papeža Frančiška pri misijonarju Opeki nekoliko dvignil »vrednost papeževih delnic« med številnimi domoljubi in slovenskimi katoličani, ki sicer niso ravno naklonjeni papeževim stališčem o migracijah. Toda večina katoličanov v Sloveniji verjetno niti ne ve, da je za začetek oktobra, torej čez manj kot mesec dni, predvidena mednarodna znanstvena konferenca o dialogu med kristjani in muslimani ob 800-letnici srečanja sv. Frančiška Asiškega s sultanom Al-Kamilom v Egiptu. Konferenca z mednarodno udeležbo bo potekala v Ljubljani, organizator pa je Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani ob sodelovanju slovenske frančiškanske province. Osrednji nosilec je prof. dr. Mari Osredkar, sicer predavatelj na katedri za osnovno bogoslovje in dialog ter frančiškan, ki se je pred meseci znašel v središču kritik s strani t. i. tradicionalistov. O njegovi misli je veliko kritičnega zapisal filozof dr. Ivo Kerže, sicer tržaški Slovenec, ki živi na Štajerskem (več TUKAJ). Profesor Osredkar je sicer nasledil legendarnega teološkega profesorja dr. Draga Ocvirka, ki je pred leti zapustil duhovniške vrste, še vedno pa objavlja članke in kolumne, ki se tičejo tudi odnosa do islama. V teh pogledih je Ocvirk sicer realist in zmerno kritičen. Nekaj desetletij nazaj je na isti fakulteti verstva predaval tudi sedanji kardinal dr. Franc Rode. Tudi on je bil glede islama vedno zelo realističen, kot ljubljanski nadškof si je med drugim tudi zaradi te teme nakopal javen pogrom.
Nevarno profesorjevo sporočilo
O udeležbi in temah si lahko več preberete v predstavitveni brošuri (klikni TUKAJ). Kot je mogoče opaziti, je med govorniki le malo Slovencev – najti je sicer mogoče aktualnega provinciala slovenskih minoritov (ena od vej Frančiškovih manjših bratov) patra dr. Igorja Salmiča, med govorniki je še frančiškanski pater Jan Dominik Bogataj, že omenjeni pater Mari Osredkar, prof. dr. Igor Škamperle, nekdanji dekan teološke fakultete prof. dr. Bogdan Kolar, frančiškan in profesor p. dr. Edvard Kovač, pa tudi mufti Nedžad Grabus. V sami brošuri je mogoče najti tudi povzetke nastopov udeležencev konference, a šokanten je predvsem tisti del, kjer dr. Osredkar utemeljuje dialog z islamom. Na strani 68 med drugim piše: »Če bi danes Kristus odgovarjal na vprašanje, kdo je moj bližnji, ne bi govoril o Samarijanu, temveč bi zagotovo govoril o muslimanskem beguncu. Le v tem primeru evangeljski nauk zares prinaša življenje, ko uči, da »karkoli storite kateremu mojih najmanjših bratov, meni storite.« Drugi je sleherni drugi ali pa to ni Drugi. To pomeni, da moram Kristusa prepoznati v vsakem človeku ali pa nisem kristjan. In sleherni drugi je tisti, ki ti je dan – s katerim se srečuješ, ne da bi si ga sam izbral, čeprav razmišlja in veruje drugače.«
Pustimo ob strani dejstvo, da v Svetem pismu najdemo vsaj dva primera, ki Osredkarjevo trditev relativizirata. Denimo pismo apostola Pavla Galačanom: »Ne naveličajmo se, ko delamo dobro; kajti če se ne utrudimo, bomo ob svojem času želi. Dokler torej še utegnemo, delajmo dobro vsem, še posebej pa domačim po veri.« (Gal 6, 9-10) Pavel sicer tu ne izključuje drugače verujočih, kot prednostno pa poudarja dober odnos do pripadnikov iste skupnosti. Sicer že starozavezna postava skuša zgladiti odnos do tujca v smislu spoštovanja človekovega dostojanstva: »Tujca ne izkoriščaj in ne zatiraj, kajti tujci ste bili v egiptovski deželi!« (2 Mz 22,29) Vendar to skoraj zagotovo ni veljalo v primeru, ko so sosednji narodi vojaško napadli izraelsko ljudstvo, ob tem pa proglaša priseljence, ki se integrirajo v skupnost, kot tiste, ki so po pravicah enaki pripadnikom izvoljenega ljudstva (prim. 2 Mz 23,9 in 3 Mz 19,34). Vseeno pa je potrebno tudi izpostaviti pomen Jezusove velikoduhovniške molitve, ki je bila izrečena po zadnji večerji (»Ne prosim za svet, temveč za tiste, ki si mi jih dal, ker so tvoji; …«, (Jn 17,9 – več TUKAJ). Morda bi kdo pomislil, da je Jezus v svoji molitvi izključevalen, a v resnici ni – do sveta ostaja usmiljen, to pa ne pomeni, da se je treba svetu prilagajati, na kar kasneje opozori apostol Pavel (»In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno.« – Rim 12,2).
Filantropija namesto razuma?
Nevarnost Osredkarjevega besedila je torej v tem, da na nek način preskoči določene svetopisemske aspekte in teološko sklepa na podlagi t. i. filantropične ideje, še zlasti v kontekstu migrantske krize zadnjih štirih let, ko je že znano, da v našo državo ne prihajajo begunci, pač pa finančno dobro podprti mladi muslimanski moški, v ozadju teh migracij pa so t. i. filantropi, ki vse to finančno podpirajo in organizirajo. Če se je na področju teološkega študija doslej vero preveč podrejalo mejam razuma, je tu prišlo do diametralno nasprotne situacije – izključitev razumskega premisleka o migracijah s pomočjo čustvene manipulacije. Ob tem pa zapiše še posebej nevarno trditev, da kdor ne prepozna Kristusa v vsakem človeku, ni kristjan. Že s stališča naravne etike je takšna trditev nevzdržna, ker je v civilizaciji, ki je po dveh krvavih svetovnih vojnah sprejela deklaracijo o človekovih pravicah, človekovo življenje nedotakljivo že zaradi samega dostojanstva človeka kot osebe (čeprav, kot vidimo, to velja le pogojno, saj obenem ista civilizacija večinsko podpira splav ter evtanazijo). Upoštevanje drugače verujočega torej izhaja iz spoštovanja dostojanstva človeka kot osebe.V Osredkarjevem tekstu pa se že pojavlja namig, da bi lahko javno odklanjanje islama ter zavračanje migracij za slovenskega katoličana lahko pomenilo tudi hudo tveganje za morebitne sankcije, kar lahko pomeni izrečeni interdikt ali celo izobčenje, kot to predvideva Zakonik cerkvenega prava. Ne gre pozabiti, da iz frančiškanskih vrst prihaja tudi sedanji ljubljanski nadškof Stanislav Zore, ki je hkrati tudi predsednik Slovenske škofovske konference. Izkušnje namreč kažejo, da trditve, ki na takih konferencah postanejo najprej »del znanosti«, kaj hitro lahko preidejo v sistem kazenskih sankcij, kar smo videli tudi na primeru države. In navsezadnje je potrebno vzeti v zakup tudi dejstvo, da sta razvpito Marakeško deklaracijo podprla tako slovenska vlada kot tudi Vatikan, medtem ko je mogoče opaziti povezovanje nekaterih katoliških organizacij z levičarskimi nevladnimi organizacijami.
In če smo že pri konferenci pri dialogu med krščanstvom in islamom – konferenca bo zagotovo ostala brezpredmetna, če na njej ne bodo spregovorili tudi o številnih primerih mučeniških smrti, denimo sv. Berarda in sv. Nikolaja Tavelića, ki sta bila skupaj s svojimi redovnimi sobrati žrtve islamskih oblastnikov. Pa tudi o številnih primerih arabskih in turških vpadov v Evropo. Akademsko olepševanje namreč ne bo prispevalo k resnici. Zagotovo pa bodo konferenci glasno ploskali na »rdeči« FDV.
Kult osebnosti se krepi
Ob koncu pa še nekaj o papežu Frančišku, ki je prvi sprožil tovrsten iracionalni odnos do muslimanskih migracij. Namreč, že sredi junija se je v ljubljanski stolnici pojavil papežev kip, ki ga je sicer izdelal kipar Mik Simčič. O umetniški vrednosti seveda ne gre dvomiti, a tu se postavlja vprašanje, kakšen smisel ima poveličati nekega še živečega človeka s kipom, ki bi kvečjemu lahko pripadel nekomu, ki je bil pravkar razglašen za blaženega ali svetnika. Nagovor nadškofa Zoreta, ki je kip blagoslovil, sicer med vrsticami namiguje na to, kar že nekaj časa opozarjamo, namreč da se kult osebnosti sedanjega papeža močno krepi, kar je sicer posredno priznal tudi umetnik Simčič, ko je omenil, da se je zgodil čudež, češ da si papež, ki je takšen način portretiranja doslej zavračal, želi imeti takšen portret. Mimogrede, umetniško delo je nastajalo štiri leta, kar pomeni, da je Mik Simčič začel ustvarjati kipe (ker jih je več) že kmalu po izvolitvi sedanjega papeža.
No, kot zanimivost pa naj omenimo, da se je predstavitve teh kipov v ljubljanski stolnici udeležil tudi zadnji partijski šef Milan Kučan, ki se sicer le redko pojavlja v cerkvah, nazadnje pa smo ga lahko videli na osrednji bogoslužni slovesnosti ob stoletnici združitve Prekmurja z matično domovino. Fotografije s predstavitve si lahko ogledate TUKAJ.
Dovolj za modre, ali pač?
Pripis: Papež nenaklonjenost migrantom primerja kar z nacizmom!
Po današnjem poročanju STA je papež Frančišek označil ksenofobijo za bolezen, kot so na primer ošpice. Današnje sovraštvo proti tujcem ga občasno spominja na čas nemškega nacističnega diktatorja Adolfa Hitlerja, je dejal sveti oče na letalu na poti z Madagaskarja v Vatikan. Papež se ob tem včasih počuti, da se je zaradi ksenofobije v Evropi vrnil v čase nacionalsocializma. “Pred kratkim sem dejal, da občasno na nekaterih krajih slišim govore, ki spominjajo na govore Hitlerja iz leta 1934. Kot da v Evropi obstaja miselnost, da bi se vrnili v te čase,” je povedal danes.Sovraštvo do tujcev je bolezen, da se utemelji čistost rase, je opozoril. “Je bolezen, ki se vrine v neko državo, na neko celino in mi gradimo zidove,” je dodal. Po njegovem prepričanju je ksenofobija pogosto tudi del političnega populizma, poroča nemška tiskovna agencija dpa.
Sedaj pa se vprašajte, ali lahko nenaklonjenost uvozu migrantov res lahko proglasimo za ksenofobijo?
