Piše: Tomaž Novak
Trgovina z anaboličnimi steroidi, preprodaja narkotikov, spolni napad na osebo, mlajšo od 15 let, otroška pornografija, oborožen rop, poskus umora, poskus uboja, goljufija in pranje denarja. Nabor zločinov, zaradi katerih fotografije slovenskih državljanov krasijo seznam iskanih oseb Interpola ali ameriškega Urada za boj proti drogam (DEA), je dolg in zaničevanja vreden.
Jani Kokot se je rodil 22. maja 1971 v Šempetru pri Gorici. Tožilstvo ga je obtožilo, da je med letoma 2008 in 2012 v eni od vasi v Soški dolini večkrat zlorabil žrtev, ki je v času spolnega napada imela manj kot 15 let – šlo je za deklico, za otroka.
Za pedofilom se je izgubila vsaka sled
Pedofilska pošast je nato za svoje iztirjene potrebe izdelala še fotografije in posnetke. Sodišče je Kokota spoznalo za krivega, na koprskem višjem sodišču pa so sodbo na zaporno kazen treh let in deset mesecev potrdili. Sodba je postala pravnomočna decembra 2016. Tu pa se je zapletlo. Organi pregona so od Kokota pričakovali, da se bo marca 2017 sam javil na poziv za nastop zaporne kazni. Ko se to ni zgodilo, policiji pa ga ni uspelo izslediti, so aprila 2017 na Okrožnem sodišču v Novi Gorici za Kokotom razpisali tiralico. Nazadnje naj bi bil živel v naselju Grgar pod Sveto goro, a se je 17. aprila 2017 za njim izgubila vsaka sled.
Pobliže spoznal južnoameriške zapore, slovenskih še ne
Mednarodna tiralica je izdana tudi za leta 1976 rojenim Luko Furlanom. Na Interpolov seznam iskanih je prišel zaradi poskusa umora. Natančneje rečeno, pisalo se je leto 2002 in šlo je za strelski obračun dveh kriminalnih združb v Rožni dolini v Ljubljani, ki sta imeli različno strelno orožje. Furlan je imel takrat 26 let. Vpleteni naj bi bili pripadniki kriminalnih združb z območja Ljubljane in Nove Gorice. Furlan naj bi bil sicer prihajal iz Kopra, a je do nočnega strelskega obračuna prišlo na Vipavski ulici v Rožni dolini, kjer je v tistem času stanoval. Po streljanju je pobegnil iz Ljubljane in se z avtom odpravil proti Italiji. Na meji je izstopil iz svojega avta z italijanskimi registrskimi tablicami in se naprej v Italijo odpravil peš. Po trditvah enega od Furlanovih znancev naj bi bil pred leti živel v Južni Ameriki, kjer se je pobliže spoznal tako s trgovino z drogami kot tudi z gostoljubnostjo tamkajšnjih zaporov. Vseeno Furlan še naprej ostaja iskana oseba, čeprav je vprašanje, ali je na tej točki sploh še živ.
Goljufala in prala denar; Arabci je ne dajo
Na seznamu najbolj iskanih je tudi leta 1985 rojena Urška Šprah. Interpolova tiralica jo bremeni goljufije in pranja denarja. Šprahova je pred leti skupaj z Mitjo Petričem vzpostavila lažni investicijski sklad, imenovan Profit Club. Na tak način naj bi bila na nezakonit način pridobila premoženjsko korist v višini 15 milijonov evrov. Na podlagi odredb ptujskega okrožnega sodišča je Nacionalni preiskovalni urad leta 2013 izvedel 42 hišnih preiskav tako v zasebnih kot javnih prostorih ter osebnih vozil na območju PU Celje, Kranj, Koper, Ljubljana in Maribor. Razlog za obširno policijsko akcijo je bil prav Profit Club. Tako Petrič kot Šprahova naj bi se bila v tem času že skrivala v tujini. Za njima je bila razpisana tudi mednarodna tiralica, a se po nekem naključju Petričevo ime ni nikoli pojavilo v Interpolovi bazi. Da Profit Club ni registriran za opravljanje dejavnosti investicijskih skladov, so že leta 2010 opozorili na Agenciji za trg vrednostnih papirjev. Šprahova in Petrič sta to zaobšla tako, da sta prispevke vlagateljev prikazala kot »članarino«. Namesto da bi denar vlagali v delnice, pa so ga polagali v off-shore družbe v Dubaju, Švici in Panami. Povezava z Dubajem se bo kasneje pokazala za zelo pomembno. Številni vlagatelji so ostali brez vsega. Da bi vložili v Profit Club, so celo najemali kredite in vplačevali zneske v višini sto tisoč evrov. Eden od opeharjenih je kasneje vztrajal, da »ni šlo za davek na neumnost«, saj so verjeli, da vlagajo denar v pravi investicijski sklad. »Vse je bilo vrhunsko pripravljeno, dokumenti, pogodbe, projekcije donosov in naložb.« Mogoče ne davek na neumnost, vsekakor pa na naivnost.
Okrožno sodišče v Mariboru naj bi bilo proti Šprahovi sprožilo več ukrepov. Na pravosodnem ministrstvu so celo na pobudo pristojnega sodišča pripravili prošnjo za izročitev in jo leta 2014 skupaj s sodno dokumentacijo posredovali pristojnim v Združnih arabskih emiratih. Oblasti v Abu Dabiju prošnji slovenskega pravosodnega ministrstva niso ugodile. Srečo so na mariborskem sodišču poskusili znova leta 2019, tedaj z dokumentacijo na novo ime Šprahove, a do izročitve ni prišlo. Fotografije rezidenčne osebne izkaznice iz Združenih arabskih emiratov, objavljene na spletni strani Interpola, razkrivajo, da slovenska ubežnica sliši na ime Ursha Spranz. Po nekaterih informacijah naj bi se Šprahova skrivala v Dubaju.
Zlata kletka Karnerjev
Ameriška DEA ima medtem že več kot desetletje na piki trojico slovenskih ubežnikov, ki pa so v Sloveniji svobodni kot ptički na veji. Za prijetje Mihaela Karnerja, Alenke Karner in Matevža Karnerja je razpisana celo denarna nagrada. DEA Mihaela Karnerja obtožuje, da je odgovoren za proizvodnjo in distribucijo na milijone odmerkov anaboličnih steroidov v ZDA, pri tem pa naj bi mu bila pomagala njegova žena Alenka in brat Matevž. Slednjega pri DEA opisujejo kot »oboroženega in nevarnega«. Njihova organizacija naj bi bila vključevala celotno dobavno verigo od proizvodnje do razpečevanja, raztezala pa naj bi se bila čez več držav. Po trditvah DEA naj bi bili Karnerji prodajo prepovedanih steroidov oglaševali na več kot 200 spletnih straneh, za prenos nelegalnih prihodkov pa naj bi bili uporabljali najrazličnejše načine plačevanja. V preiskavo proti Karnerjem so vključeni uredi DEA na Dunaju, v Rimu, Zagrebu in Bangkoku. Karnerji so po besedah ameriške agencije vodili »enega od največjih distribucijskih omrežij z anaboličnimi steroidi na svetu«. Denar od drog so prali skozi banke v tujini in slamnata podjetja. Obtožnica proti Karnerjem stoji že od leta 2010. Na okrožnem sodišču v Masachusettsu jih bremenijo uvoza anaboličnih steroidov in pranja denarja.
Leta 2012 so avstrijski organi pregona presekali mednarodno verigo preprodajalcev, ki naj bi jo bila vodila Mihael Karner in njegova žena. Ni trajalo dolgo, da je iz ZDA prišel nalog za njuno aretacijo, avstrijsko sodišče je tako na prvi stopnji kot na drugi odločilo, da par izroči Američanom. Izročitev je v zadnjem trenutku ustavilo avstrijsko ustavno sodišče. Karnerjeva sta bila v zameno za varščino v višini 1.250.000 evrov spuščena na prostost in sta se vrnila v Slovenijo. Karner je leta 2013 v pogovoru za 24 ur priznal, da se izogiba državam, s katerimi imajo ZDA podpisan dogovor o izročanju. Po Karnerjevih trditvah so bili anabolični steroidi, ki jih je prodajal v ZDA, namenjeni rekreativcem. Pred leti pa jih ni bilo niti na seznamu prepovedanih substanc. Njihova raba je prepovedana »samo« v profesionalnem športu. Julija 2019 je DEA razpisala denarno nagrado v višini pet milijonov dolarjev za informacije, ki bi vodile do aretacije in/ali obsodbe kateregakoli od treh Karnerjev. To je oktobra 2019 zmotilo tudi Mihaela Karnerja, ki naj bi živel v strahu, da bi ga lahko zaradi obljubljene nagrade ugrabili. Od takrat ni bil nihče od trojice Karnerjev, ki naj bi živeli v Ljubljani, ugrabljen.
