Piše: Gašper Blažič
Ko sem na nedeljo Svete družine v popoldanskem času spremljal slovesnost otvoritve svetega leta ob jubileju s simbolnim odpiranjem vrat celjske stolnice, sem se zalotil pri vprašanju, kaj pravzaprav pomeni upati. V vsakdanjem življenju smo se navadili, da stavek »upam, da bo« vsebuje veliko grenkobe. Pričakujemo, da se bo nekaj zgodilo, a se ne. Če upamo, da se bo nekaj zgodilo, pomeni, da lahko, da se bo zgodilo, lahko pa tudi, da ne. V tem primeru je vsaka stava tvegana kot ruska ruleta. Kajti če vse, kar ste in kar imate, položite na tehtnico nečesa, kar naj bi se po vaše zgodilo, se zgodi, da lahko v primeru neuresničene napovedi ostanete tudi brez življenja.
Takšna so pač naša posvetna upanja. Nekdo se hudo ponesreči. In samo upamo, da bo preživel (pa potem vseeno umre). Nekdo zboli za rakom, in seveda upamo, da bo ozdravel. Vendar se zgodi obratno. Naši upi so pogosto pobožne želje, s katerimi pa objektivnih danosti ne moremo premakniti. Niti za milimeter. Celo več: zdi se, da se med več možnimi scenariji uresniči prav tisti daleč najslabši.
Marsikdo se bo spomnil, kako smo ob koncu grenkega leta 2022 v političnem smislu izrazili željo, da bi leto 2023 prineslo blagoslov in tudi spremembe na bolje. Tudi z zamenjavo na vrhu vlade. No, leto se je obrnilo, prišel je konec decembra 2023 in Robert Golob je bil še vedno na oblasti. In smo z grenkobo izražali upanje, da bo morda prišlo do sprememb v letu 2024. A danes je 31. december 2024, zadnji dan tega leta. Če odštejemo zamenjave ministrov, številne kadre, vržene čez ramo, razne protestne shode, se v političnem smislu ni zgodilo ničesar pretresljivega. Golob je še vedno na oblasti, vladna koalicija je trdno v sedlu kot še nikoli doslej. Slišati je sicer nekatere obete za leto 2025, da bi se takrat lahko predčasne volitve. Vendar je to zelo negotova napoved. Tudi če Golob vmes odide, bo koalicija skoraj zagotovo ostala do naslednjih rednih volitev čez slabo leto in pol. Ima dovolj trdno večino, da nikomur ni potrebno kalkulirati, kaj bi pridobil s predčasnimi volitvami.
»Morda pa že tako mora biti,« bo morda vzdihnil kakšen naveličan državljan, ki se bori za preživetje. Ja, veliko je tovrstnega fatalizma. »Če bo tako, kot je sedaj, bo kar v redu, samo da ne bo slabše,« velikokrat slišim od tistih, ki so sicer daleč od politike. Slabo jim gre, priznajo. Vendar ne bodo ničesar tvegali. To je sicer težava večine Slovencev. Tokrat ni nobene »moralne avtoritete«, ki bi jih motivirala za kakšno protestno kolesarjenje. Zakaj le, če ni nobene potrebe za to. To pa pomeni, da so verjetno dovolj labilni, da se dajo od teh avtoritet prepričati, da so na dnu in s protestom nimajo več kaj izgubiti. Tokrat jih nihče ni prepričal, da so na dnu. Čutijo, da so blizu dna, a še niso, storiti pa morajo vse, da ne pridejo na dno. Tvegati z uporom pa pomeni, da lahko prav zares pridejo na beraško palico. Ergo: ne splača se tvegati.
Velika večina Slovencev živi v obzorjih posvetnih upanj. Pri krščanskem upanju je drugače. Upanje ima povsem drug pomen. Bog je tisti, ki ne razočara, samo pustiti mu moramo prostor. Težava večine naših kristjanov je, da v enačbo nismo vstavili časa tišine, to je posvečen čas, ko Bog spregovori na srce. Sveta tihota je čas odpovedi, ko zapremo vrata zunanjemu hrupu in prisluhnemo temu, kar nam Bog govori na srce. Medtem ko nam »veseli december« (namesto adventa) že novembra plasira božične pesmi, ponuja hrup in sladkosti tega sveta, pogosto »nimamo časa«, da bi se umaknili stran od tega. Če pa se že, pa hitro nasedemo nasprotni skušnjavi: da bi z množenjem glasnih molitev zapolnili sleherno vrzel v času, ki bi jo lahko namenili sveti tihoti. S tem postanemo hvaležno orodje v rokah tistih, ki nam sedaj vladajo. Ne da bi se tega zavedali.
Tudi zato je znamenje upanja sidro. Gre za osnovno orodje vsakega čolna, barke ali pa velike ladje. Zasidranje pomeni, da nas viharji tega sveta sicer lahko premetavajo, ne morejo pa nas pogubiti. Ker imamo upanje, krščansko upanje. Ker vemo, da božje obljube niso nek posvetnjaški nateg. Starim Izraelcem je Bog obljubil Mesijo, ki so si ga sicer predstavljali precej po svoje, v skladu s svojimi vrednotami, pričakovanji, kulturo. V času stiske so bila ta pričakovanja še posebej intenzivna. In v nekem trenutku je daleč od oči javnosti luč sveta v betlehemski votlini pred dobrima dvema tisočletja ugledal otrok, ki je trideset let kasneje nastopil kot tisti, ki so ga napovedovali vsi preroki in je predstavljal pričakovanje vseh narodov, ne samo izvoljenega ljudstva. Njegov žalostni konec s križanjem je lahko potolkel upanje mnogih, a ne za dolgo – grob, v katerega so ga položili, je bil najden prazen. In spet so bile vse predstave tistih, ki si že mislili, da so problem Mesije rešili za vedno, postavljene na glavo …
Če smo torej zasidrani, če je naše upanje postavljeno v tisto točko, ki ni od tega sveta, se lahko zgodijo velike spremembe. Naj bo leto 2025 leto upanja in leto velikih sprememb na bolje. Seveda ni vse v naših močeh, toda z vero v srcu lahko storimo več, kot si lahko mislimo. Pogum, vse ljudstvo v deželi, je nekoč zapisal prerok Agej. Ni več časa za defetizem! In to je moje voščilo vsem vam, drage bralke in bralci!
