19.4 C
Ljubljana
ponedeljek, 8 avgusta, 2022

Na današnji dan potekali spopadi z agresorsko JLA za slovenske mejne prehode

Avtor: dr. Tomaž Kladnik

Jugoslovanska armada se pred dobrimi tremi desetletji, konec junija 1991, ni držala dogovorov o prekinitvi ognja, tako da so se bojne aktivnosti nadaljevale tudi v nedeljo, 30. junija, pri tem pa je imel nasprotnik vedno večje izgube v moštvu, izgubljal pa je tudi že osvojene položaje na bojišču v Republiki Sloveniji.

Zaradi tega na ozemlju Hrvaške za posredovanje v Republiki Sloveniji pripravlja nove enote, na ozemlju Slovenije pa izvaja teroristične akcije. Kot odgovor na takšne aktivnosti jugoslovanskih oboroženih sil slovenske obrambne sile izvajajo poostreno blokado nasprotnikovih vojašnic, trgajo mreže varnostne službe JLA, onemogočajo delovanje njenih ključnih ljudi in nadaljujejo boje za mejne prehode. Lokacije pomembnih dogodkov oziroma spopadov: Karavanški predor, Črni Vrh nad Idrijo, mednarodni mejni prehodi.

Odločilno varovanje meje

Poveljstvo nove slovenske vojske, zlasti republiški sekretar Janez Janša, je pravilno presodilo, da bo morebitni vojaški udar ob osamosvajanju Slovenije namenjen mejnim prehodom Republike Slovenije s sosednjimi državami.

Po načrtih za varovanje meje se je tik pred agresijo usposabljalo 2.400 pripadnikov TO, kar pomeni, da jih je bilo toliko dejansko na položajih ali v neposredni bližini pričakovanih bojnih akcij. Varovanje je obsegalo globinsko varovanje meje ter nadzor in blokado pomembnih poti proti državni meji. Globinsko so varovali 10 mejnih prehodov, s fizično zasedbo pa bi lahko odprli 10 mejnih prehodov.

To nalogo je TO opravljala skupaj z organi za notranje zadeve in obmejno milico. Tretja pomembna naloga pa je bilo načrtovanje in pripravljanje blokade enot in vojašnic JLA. Pri tem je v. d. načelnika RŠTO polkovnik Janez Slapar v poročilu Predsedstvu RS posebej poudaril, da se enote TO pripravljajo tudi na možnost, če bi JLA poskušala težko tehniko ter drugo pomembno opremo in oborožitev odpeljati iz Slovenije v druge republike.

Enote TO so se zato pripravljale, da bi preprečile morebitno premeščanje odvzetega orožja TO iz skladišč na Slovenskem. V času vojne in bojnih spopadov je bila zasedba meje oziroma mejnih prehodov, ki so jih nadzorovale slovenske oborožene sile, glavni strateški cilj nasprotnika, ki je zahteve o vzpostavitvi režima na mejah, kakršen je bil pred 25. junijem, pogojeval in zahteval v vsakokratnih pogajanjih za vzpostavitev premirja. To je bilo ne nazadnje kot zahteva zapisano tudi v brionski deklaraciji.

Bojni spopad Karavanški predor

Potem ko sta mejni prehod Karavanški predor zavzeli JLA in zvezna milica in po začasnem premirju, so bile na bojnih položajih 30. junija zjutraj na platoju Karavanke naslednje enote TO: čelno proti predoru je bila sestavljena enota iz Mojstrane, v novem delu Hrušice je bočne položaje imela 2. četa 3. bataljona 22. brigade TO, med obema enotama so zasedali položaj pripadniki Posebne bojne skupine TO s protioklepnim orožjem zolja in ostrostrelcem.

Pod Mežaklo je imela položaje 1. četa 3. bataljona 22. brigade TO, na vzhodnem delu Hrušice proti Jesenicam pa so bili pripadniki bojne skupine minometov 60 mm. V Mojstrani je morebiten udar JLA iz smeri Korenskega sedla varoval del 1. čete 3. bataljona 22. brigade TO.

Tako se je odločilni spopad na platoju Karavanke začel okrog poldneva. Vezist JLA je na platoju z radijsko postajo poskušal dobiti zvezo z nadrejenim poveljstvom. Poveljujoči enotam TO je najprej protestiral, nato pa ukazal ostrostrelcu, naj strelja v radijsko postajo. Ta je zgrešil cilj, v odgovor pa so pripadniki JLA prižgali motorja obeh tankov na platoju. En tank je imel cev obrnjeno proti Hrušici, drugi proti Mežakli.

Zvezna stran se ni odzvala na opozorila TO, da s prižganimi tanki krši dogovor o premirju, zato je sledil ukaz poveljniku Posebne bojne skupine TO, naj njegovi pripadniki s protioklepnim orožjem streljajo na tank. Ker s svojega položaja tankov niso videli, saj so bili skriti za objektom mejnega prehoda, so za cilj izbral transportno vozilo za prevoz tankov. S protioklepnim orožjem zolja so zadeli eno od vozil, ki se je takoj vnelo, zaradi eksplozije rezervoarja pa so zagoreli še drugo vozilo in obe prikolici.

Sledilo je streljanje na obeh straneh. S protioklepnim orožjem armbrust je pripadnik TO ustrelil proti tanku na platoju. Izstrelek je sicer zadel svoj cilj, a škode ni povzročil. Tank je nato premaknil kupolo, lociral položaj, s katerega je bil napaden, in ustrelil, a je izstrelek letel nekoliko prenizko, tako da ranjenih ni bilo.

Pripadniki bojne skupine minometov 60 mm in 82 mm so nato izstrelili mino proti položajem JLA na platoju. Mina je padla na nasip 60 metrov pred želenim ciljem, eksplodirala, a ni povzročila škode. Sledil je še en strel iz tanka, ki prav tako ni povzročil škode. Med obstreljevanjem sta bila laže ranjena dva pripadnika JLA.

Zvečer so se na občini Jesenice začela pogajanja o umiku pripadnikov JLA in zveznih miličnikov z območja tedanje občine Jesenice brez orožja. Po bitki na platoju Karavanke so pripadniki TO dobili več kosov protioklepnega orožja osa, ga razmestili na položaje okoli platoja in s tem pridobili pomembno psihološko prednost.

Pripadniki JLA so se zavedeli, da so s tem orožjem teritorialci dobili veliko ognjeno moč, in podpisali dogovor o umiku enot.

Več si lahko preberete TUKAJ.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine