Portal RTV SLO MMC je včeraj poročal, da je slovenski teniški igralec Aljaž Bedene v petek zvečer na Dunaju izgubil četrtfinalni dvoboj turnirja ATP, organizatorji pa so si po njihovo privoščili »velik spodrsljaj«. Ob ime najboljšega slovenskega teniškega igralca so najprej dali »domobransko zastavo«. Pozneje jih je po poročanju MMC RTVS nekdo opomnil na to, ali pa so »sami opazili napako«, in so »domobransko zastavo« le zamenjali s slovensko, navaja portal nacionalne RTV-hiše. Bedene se je na turnir uvrstil prek kvalifikacij, v četrtfinalu pa ga je s 7:5 in 6:1 ugnal Francoz Gael Monfils. Njihovo novico si lahko ogledate tukaj.
Seveda je res, da so slovenski domobranci med drugo svetovno vojno uporabljali slovensko trobarvnico s kranjskim orlom kot svoj simbol (partizani pa slovensko, ali jugoslovansko trobojnico s komunistično rdečo zvezdo), a slovenska trobarvnica s kranjskim orlom ima korenine v letu 1848, ko je bil predstavljen program Zedinjene Slovenije.
Zgodovina slovenske trobarvnice
Zgodovina na dlani: 7. aprila 1848, v času pomladi narodov, je slovenski domoljub Lovro Toman prvič izobesil belo-modro-rdečo slovensko zastavo na Wolfovi 8 v Ljubljani, kjer stoji še danes. Zanjo skrbi društvo Heraldica Slovenica. Izobešanje je bilo odgovor na ravnanje nemškega dela narodne straže, ki je izobesil nemško zastavo na stolpu Ljubljanskega gradu. V samostojni Sloveniji tako na 7. april obeležujemo “dan zastave”.
Barve zastave izhajajo iz grba vojvodine Kranjske, ta pa iz plemiškega grba Bertolda IV. Andeškega. S povzdigo v vojvodino sredi 14. stoletja se je spremenil prvotni grb s srebrnim orlom na modrem ščitu v modrega orla na srebrni podlagi, kasneje zlati. Sredi 15. stoletja so namreč kranjski plemiči pomagali cesarju Frideriku III. v dinastičnem sporu, za kar jih je ta nagradil z olepšanim grbom: orel je dobil cesarsko krono, srebrno-rdeča prsna prepona pa je postala zlato-rdeča.
Do revizije grbov je prišlo leta 1836, ko je zlato barvo spet zamenjala srebrna, krona na orlu pa je ostala. Na Kranjskem so bila o tem deljena mnenja, spor se je razvnel revolucionarnega leta 1848, na koncu pa je dunajska vlada podprla večinsko voljo Kranjcev, ki so pred tem razobesili slovensko belo-modro-rdečo trobojnico.
Poglejmo, kaj je o tem zapisal zgodovinar Milan Škrabec v svoji knjigi Slovenstvo na razglednicah (2009, stran 224):
Slovenska trobarvnica je nastala iz barv kranjskega grba, kar ponazarja pričujoča razglednica v dveh inačicah Pozdrav iz domovine na sčitu in brez njega. Na zadnji strani je nalepljen narodní kolek z napisom Narod sebi.
Slovenci leta 1848 tudi po narodníh simbolih niso hoteli zaostajati za drugimi narodi. Slovenski študentje v Gradcu in na Dunaju, pripadniki narodne straže v Ljubljani in drugi so hoteli tudi na ta način jasno povedati, kdo so. Vprašanje deželnih (narodnih) barv je leta 1848 pripeljalo do hudega spora med pretežno nemško usmerjenimi kranjskimi deželnimi stanovi in buditelji večinskega slovenskega prebivalstva, v katerega je moralo poseči tudi ministrstvo.
Spor je opisal Josip Apih v knjigi Slovenci in 1848. leto (1888): »Ministrstvo je končno izpolnilo želje Slovencem, za katere je govorila prejasno cesarska določba iz leta 1836.« V odloku je ministrstvo zapisalo: »Iz večkratnih obravnav in razprav sledi, da je bil prvotni grb dežele Kranjske belo (perlweiss) – modro-rudeč in da je stoprav l.1463. cesar Friderik IV … ‘der gemain landschaft’ … t. j. stanovom kranjskim dovolil nadomestiti belo barvo z zlato; tega dovoljenja so se tudi posluževali kranjski stanovi. Ker pa se z omenjeno prvotno barvo belo-modro-rudečo ujema tudi grb potrjen znova po Njihovem Veličanstvu, zdaj vladajočem cesarji Ferdinandu I. leta 1863 in za Kranjsko razglašen odlokom dvorne kanclije dne 31. oktobra 1836, št. 21, 911: ker svedoči vsebina treh najnovejših vlog izvestno, da želi… gotovo ogromna večina vse dežele kranjske imenoma narodne straže, da bi veljale stare deželne barve (belo-modro-rudeče) ne pa barve deželnih stanov za prave narodne barve, zmatram za primerno interesom javnega reda in miru in ohranitev reda in miru, da se usliše brez zadržka one prošnje in ukazujem to.«
Tako smo Slovenci dobili svojo trobarvnico, ki se je hitro uveljavila ne samo na Kranjskem, ampak so jo za svojo sprejeli vsi Slovenci. Marca 1848 je prišla kranjska delegacija s takšno zastavo na Dunaj; tudi slovenski študentje na Dunaju in v Gradcu so jo prevzeli kot slovensko narodno zastavo, simbol boja za Zedinjeno Slovenijo. Tako je bila kranjska deželna zastava soglasno sprejeta kot slovenska narodna zastava.
Še en pogled na razvoj slovenske narodne zastave
Poglejmo, kaj je o tem zapisal Ryan Hartner leta 2012 v prispevku na spletu z naslovom Kratka zgodovina slovenske narodne zastave:
Pojem slovenske narodne zastave je bil v slovenski pravni prostor prvič uveden presenetljivo pozno, in sicer šele s sprejetjem Amandmaja C (Ur. l. RS, št. 1/91- I) k takratni slovenski ustavi, junija 1991. Od leta 1848 pa vse do 25. junija 1991 je slovenska narodna zastava tako obstajala samo dejansko ali »de facto«.
To pomeni, da kot zastava ni imela pravne osnove v oblastvenem aktu. 23. septembra 1848 je bil sprejet Odlok c. kr. ministrstva notranjih zadev, št. 2778/114, s katerim pa ni bila določena slovenska narodna zastava, pač pa slovenske zaznamovane barve in njihovo zaporedje. Sprejetje omenjenega odloka, ki je samo potrdil predhodni Dekret dvorne pisarne cesarja Ferdinanda I., št. 1836/2858, z dne 31. oktobra 1836, pa je potrebno ločevati od dejanskega razvitja prve slovenske narodne zastave s horizontalno razporeditvijo barvnih polj v Ljubljani 7. aprila 1848.
Šele od 25. junija 1991 naprej je slovenska narodna zastava imela tudi svojo pravno osnovo.
Vendar pa je bilo pravno »življenje« slovenske narodne zastave izjemno kratko, saj je kot neodvisni simbol slovenskega naroda obstajala zgolj 59 dni. 22. avgusta 1991 je namreč, takrat še, Ruska sovjetska federativna socialistična republika z Resolucijo svojega Vrhovnega sovjeta N 1627-1-1 (Постановление ВС РСФСР от 22.08.1991 N 1627-1-1) za svojo državno zastavo pravno določila svojo zgodovinsko zastavo, ki je enaka slovenski narodni zastavi.
Zdi se, da je bila Republika Slovenija, pred razglasitvijo svoje samostojnosti in neodvisnosti leta 1991, z namero ruskih oblasti, seznanjena, zato je slovensko narodno zastavo uporabila zgolj kot platformo za državno zastavo z novim grbom. Republika Slovenija bi sicer v obdobje svoje samostojnosti po načelu »prior tempore potior iure« lahko vstopila tudi s slovensko narodno zastavo, brez kakršnekoli insignije, pa tega iz zgoraj omenjenega in določenih drugih (manj razumljivih) razlogov ni želela storiti.
Skratka, slovenska trobarvnica s kranjskim grbom je nastala že veliko prej, kot mislijo FDV-jevski novinarji na MMC RTV Slovenija. Zato je prava sramota, da objavljajo take neumnosti na portalu, ki ga plačujemo vsi slovenski davkoplačevalci.
Vsekakor pa moramo biti ponosni na našo uradno slovensko zastavo, zastavo Republike Slovenije.
Popravek oziroma dopolnitev
Prispevek o slovenski narodni zastavi ni celovit in z zaključkom dejansko zavaja. Slovenska narodna zastava ni enaka zastavi Ruske federacije, saj ima slovenska zastava razmerje 1:2, ruska pa 2:3. Uporaba istih barv in njihov razpored pa ni le pri teh dveh zastavah tak. Zanimivo, da pisci niso navedli še zastave Slovaške republike, s katero nam tako radi očitajo neprepoznavnost. Le ta je leto in pol mlajša od zastave Slovenije in bi lahko le mi očitali Slovakom, zakaj so se odločili za podobno zastavo. Pa tudi pri njej je razlika v grbu ter v razmerju širine proti dolžini. Slovenska narodna zastava pa je/bo prav te dni dočakala 25 let aktualne, uporabne starosti. Uvedena je z Zakonom o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi. Sprejet je bil 21. oktobra, objavljen v Uradnem listu 27. oktobra, veljati pa je začel 11. novembra 1994. leta. Prisotna je v vseh členih zakona, ki obravnavajo zastavi slovenskega naroda in države Republike Slovenije. Obširen zgodovinski zapis o slovenski narodni zastavi dokazuje neznanje piscev o tej tematiki, ki se najraje spuščajo v tako ali drugačno preteklost. Dejstvo pa je, da Društvo Heraldica Slovenica ne goji njene uporabe, saj jo je snelo na Wolfovi ulici v Ljubljani, prav tako pa je še ni uradno namestilo pri Geossu na tim. dan slovenske zastave. Ne nazadnje pa je ta datum le označevanje dogodka tedanjih prijateljev. S tem pa dejansko Slovencem doma in po svetu preprečuje, da javno označijo pripadnost slovenskemu narodu. Odgovor predsednika društva je bil, da je Geoss središče Slovenije in ne Slovencev. Zato sem Občini Brezovica in predstavnikom Rakitne predlagal, da na njej namestijo jambora z zastavo Slovenije in slovenske narodne zastave, kot dovoljuje omenjeni zakon v zadnjem odstavku 13. člena.
Slovensko narodno zastavo najbrž kot operativni zastavoslovec v Sloveniji uporabljam le jaz in sicer je simbolno označena na pročeljih naše hiše, ob državni zastavi pa jo izobesim tudi na vsek praznik Slovenije in ob izjemnem dosežku Slovencev. Tako je bilo tudi 15. septembra, s čimer sem počastil dan Primorcev in zmago Primoža Rogliča v Španiji.
Stanislav Jesenovec, Zgornje Bitnje
Prijeli smo: Odziv na dogodek na Dunaju
Problem izobešene zastave Vojvodine Kranjske v sedanji Avstriji ima zelo jasno sporočilo in če kdo misli, da je naključje, se moti. To se ni zgodilo prvič. In od kod nenadoma v Republiki Avstriji zastave oblike, ki je že zdavnaj ni več. Avstrija nam sporoča, kar tam gori že vedo, mi pa samo slutimo (razen naših tako imenovanih državnih voditeljev, ki nas v to peljejo). Zgodilo se bo, kot so odločile ZDA. Po njihovem je Slovenija “faktor nestabilnosti na tem delu Balkana”, zato se naj kot zvezna dežela priključi Avstriji.
Avstrija seveda ni nora, da bi dobila tako močno zvezno deželo. Zato bo slovensko Štajersko priključila avstrijski Štajerski z glavnim mesto v avstrijskem Grazu. Slovenska Koroška bo pripadla avstrijski Koroški z glavnim mesto v Klagenfurtu (napisano namenoma nemško ime mesta). Dežela bo samo Kranjska. Kaj bo z zahodno Slovenijo, se bosta dogovorili Avstrija in Italija. Pri sporih v luki Koper je bilo dolgo videti, da se talija in Nemčija dajeta, komu bo pripadla luka, zdaj pa je videti, da so se sporazumeli. Zahodna Slovenija do Rapalske meje bo spet italijanska, Trst in Koper pa bosta imela poseben položaj, ki bo v korist Nemčije in Madžarske.
Kaj pa mi, Slovenci? Nas bodo verjetno navidezno vprašali, ali smo za ukinitev te države, in ker jo bodo prej gospodarsko, kulturno in politično uničili, bo ta priprava tako temeljita, da se bo večina izrekla za ukinitev svoje države. To je tudi v skladu z našo narodno hlapčevsko mentaliteto. Toda tudi če se ne bo izrekla, bodo naredili tako, da se bo končalo, kot bodo želeli
S pripravo novih pokrajin, kar uresničuje sedanja Vlada, prehaja ukinitev in razdelitev Slovenije v drugo fazo. Meje pokrajin so začrtane, kot bo potekala delitev med Italijo, Avstrijo in Madžarsko. Nekaj trgovine z ozemlji bo v apaškem koncu in mogoče še kje, toda nove pokrajine so slika razdelitve naše države.
Predsednik Šarec v svojem stilu razlaga, da je proti razdelitvi na pokrajine, vendar jo bo uresničil, toda to je samo njegov pesek v oči. Igra svojo vlogo predsednika vlade, kot bi enako uspešno igral tudi katero koli drugo vlogo na odru ali televiziji. Zato je pri vseh zadevah dobrohotno mrtvo hladen, saj mu je osebno vseeno. Počne, kar mu naročijo tisti, ki so ga na oblast pripeljali. Moralo bi se zgoditi nekaj zelo usodnega, da do vsega tega ne bi prišlo, toda kaj in kdo bi lahko to storil?
Naši, ki nam že od Jugoslavije dalje igrajo voditelje države? Ne, ti zanesljivo ne. Kakšno upanje nam potem še ostane?
Janez Švajncer, Logatec, 31. oktobra 2019
Prijeli smo: Ruske zastave in slovenska narodna zastava
K zgornjim informacijam dodajam še svojo v zvezi s primerjavo ruskih zgodovinskih pomorskih zastav oziroma ruske državne zastave in slovenske narodne zastave. Ta primerjava podaja kronološko-slikovni prikaz ruskih pomorskih zastav pred letom 1917 ter aktualne ruske državne zastave na eni strani ter slovenske narodne zastave na drugi strani.
Primerjava je na voljo tukaj.
Jože Kos Grabar, Maribor
