10.9 C
Ljubljana
sobota, 24 februarja, 2024

Mineva 105 let, odkar je umrl pisatelj Ivan Cankar – njegova smrt še vedno zavita v tančico skrivnosti; je bil pisatelj umorjen iz političnih razlogov?

Piše: G. B. 

Na današnji dan mineva 105 let od smrti Ivana Cankarja, zagotovo enega najbolj znanih literatov v zgodovini Slovenije. Umrl je v manj kot dveh tednih po ustanovitvi Kraljevine SHS, v zvezi s tem so se razširile različne govorice. 

Ivan Cankar se je sicer rodil 10. maja 1876 v hiši Na klancu 141 (Vrhnika) kot osmi od dvanajstih otrok obrtniško – proletarske družine trškega krojača Jožeta Cankarja in njegove žene Neže (rojena Pivk). Leta 1882 je bil vpisan v osnovno šolo na Vrhniki, leta 1888 pa se je vpisal na ljubljansko realko. Razrednik in učitelj slovenščine mu je bil Franc Levec, ki ga je zelo spoštoval. Tam se je pridružil dijaškemu društvu Zadruga, kjer se je predstavljal z branjem raznih pesmi in kritik ter navezal stike z Murnom, s Kettejem in z Župančičem. Že v dijaških letih je napisal prve pesmi in jih objavil v reviji Vrtec in reviji Ljubljanski zvon. Po maturi, ki jo je opravil leta 1896, je odšel na Dunaj študirat tehniko. Kmalu se je prepisal na slavistiko. Po odhodu z Dunaja je od septembra do 10. novembra 1909 živel pri bratu Karlu v Sarajevu, kjer je napisal dramo Hlapci. Sredi novembra se je naselil v ljubljanskem hotelu Tivoli (nekdanja Švicarija) in napisal Belo krizantemo. Odločil se je, da se ne bo vrnil na Dunaj in razdrl zaroko s Štefko Löffler.

Sicer socialdemokrat, a ne internacionalist

Leta 1907 je bil na listi socialnodemokratske stranke kandidat za državnega poslanca na Dunaju, vendar ni bil izvoljen (premagal ga je protikandidat Fran Povše). Kljub volilnemu neuspehu je politično kariero nadaljeval v obliki predavanj in razprav (med katerimi številne v Trstu), leta 1913 je imel v Ljubljani najbolj znano predavanje z naslovom Slovenci in Jugoslovani, v katerem se je zavzel za združitev vseh južnih Slovanov v skupno državo, a odločno nasprotoval kakršnemukoli kulturnemu ali jezikovnemu zlivanju. Zaradi izjave, ki je zagovarjala jugoslovansko politično zvezo, je bil obsojen na sedem dni zapora. Novembra 1915 je bil vpoklican k vojakom v Judenburg na avstrijskem Štajerskem. Zaradi bolezni je bil po nekaj tednih oproščen služenja.

Cankarja sicer uvrščamo ga med štiri predstavnike slovenske moderne (poleg Murna, Ketteja in Župančiča). Letnica 1899 je letnica izida njegove prve pesniške zbirke Erotika in Župančičeve Čaše opojnosti in velja za začetek slovenske moderne. V svoji pesniški zbirki je zbral mladostne ljubezenske pesmi, balade in romance. V svojih dunajskih letih je sodeloval pri literarnem krožku slovenskih študentov, katerega člani so bili med drugimi tudi Oton Župančič, Fran Govekar in Fran Eller. Kmalu je pesništvo opustil in začel pisati prozo in dramatiko. Pod vplivom romantike, naturalizma, dekadence, simbolizma in impresionizma je pisal povesti, novele, romane, črtice in dramska besedila.

Dramska dela je sprva ustvarjal pod vplivom Ibsena (Kralj na Betajnovi) in Gogolja, pozneje pa pod vplivom nove romantike. V svojih delih je opozarjal na takratne politične razmere v državi (satirični komediji Pohujšanje v dolini šentflorjanski, Za narodov blagor ter politična satira Hlapci). V njegovih delih prevladuje tematika posameznika v sporu z delavskim in vaškim, malomeščanskim vsakdanjikom, opazne pa so tudi številne družbenokritične ideje. Tako je v povesti Hlapec Jernej in njegova pravica simbolično predstavil boj zatiranega, delavskega razreda proti izkoriščevalskim gospodarjem. Z romanom Na klancu pa je ustvaril nov tip ženskega oziroma materinskega romana.

So o vzrokih njegove smrti lagali?

O Cankarjevi smrti je uradno zabeleženo, da je po daljši bolezni umrl v deželni bolnišnici v Ljubljani, pokopali so ga na ljubljanskih Žalah v t. i. Grobnici Moderne, kjer so pokopani tudi Josip Murn, Dragotin Kette in Oton Župančič. Vendar so se pojavile tudi drugačne domneve, celo o politično motiviranem umoru. Ivan Cankar je bil v svojih poznih letih – umrl je v 43. letu starosti – prepričan kristjan, čeprav se je v mlajših letih (predvsem politično) razšel s katolištvom za nekaj časa. Njegova projugoslovanska usmerjenost pa leta 1918, ko se je končala prva svetovna vojna, razpadla Avstro-Ogrska in nastala Kraljevina SHS, tudi ni bila več tako odločna kot nekaj let prej. Bil je namreč eden od zelo redkih Slovencev, ki se je že pred 1. svetovno vojno, ko so na levi in desni strani domače politike povsem prevladovale »ilirske« ideje o zlitju vseh južnih Slovanov v en narod z enotnim knjižnim jezikom, javno uprl tovrstnim zablodam in se nedvoumno zavzel za ohranitev svojstvene slovenske kulture, narodne identitete in jezika.

Najbolj odmeven nastop je Cankar imel s predavanjem “Slovenci in Jugoslovani” v Ljubljani 12. aprila 1913, dobrih pet let pred smrtjo in malo pred začetkom prve svetovne vojne. Čeprav je tedaj še zagovarjal ustanovitev države južnih Slovanov (in si zato celo prislužil nekaj dni kazni v habsburški ječi), je ob tem že zelo odkrito opozarjal na globoke razlike med Slovenci, Hrvati in Srbi ter zavrnil kakršnokoli »zlivanje« med njimi – poleg tega pa je kot prepričan socialdemokrat takšno hipotetično novo državo lahko videl izključno kot srednjeevropsko republiko in ne kot na sever razširjeno Kraljevino Srbijo, kar se je  v resnici zgodilo z ustanovitvijo Kraljevino SHS. Cankar je v istem predavanju duhovito okrcal domače »ilirske« navdušence in skoraj preroško izjavil: »Imenuj se dandanes v Ljubljani Slovenca, pa boš tepen – ne od nemških, temveč od ilirskih (= jugoslovanskih, op. p.) šovinistov.«  Svoje tedanje poglede je Cankar sicer najbolj jasno izrazil z besedami: “Po krvi smo si bratje, po jeziku vsaj bratranci, po kulturi, ki je sad več stoletne separantne vzgoje, smo si veliko bolj tuji nego je tuj naš gorenjski kmet tirolskemu ali goriški viničar furlanskemu.”

Vendar to še ni vse. Kot je pred leti pisal naš sodelavec Miran Černec v članku v tiskani izdaji Demokracije, je Cankar v govoru delavcem v Trstu, ki ga je imel tik pred koncem 1. svetovne vojne, v svojem poetičnem slogu celo že napovedoval slovensko samostojnost: »Nikdar se še ni naš slovenski narod tako visoko, tako sijajno razmahnil kakor v teh zadnjih dveh letih vojne. Dokazal je vsemu svetu, da je zrel za svobodo, zrel za lasten svoj dom.« Gotovo je upe po uresničitvi Zedinjene Slovenije z njim do oktobra 1918, ko se je zlomila Avstro-Ogrska, delilo že ogromno rojakov – in glede na to, da so se v tem obdobju v Evropi osamosvajale celo države kot Latvija, Estonija in Litva, njihova pričakovanja nikakor niso bila nerealna.

“Vendar pa so imele zakulisne mednarodne sile – in z njimi ljubljanske elite – s Slovenci drugačne načrte in 1. 12. 1918 so bile brez vsake demokratične samoodločbe slovenske dežele ob izdajalskem molku domače politike priključene Kraljevini Srbiji oz. so postale del Kraljevine SHS. Za tisoče Slovencev, ki so upali, da bodo žrtve Velike vojne pripomogle k rojstvu svobodne slovenske republike, je bila vključitev v balkansko monarhijo ogromno razočaranje. Že decembra 1918 je tako po Ljubljani prihajalo do nasilnih soočenj med Slovenci in Srbi, kar je občasno privedlo celo do smrtnih žrtev, nezadovoljstvo pa je doseglo vrhunec v legendarnem uporu slovenskih vojakov v Mariboru julija 1919.”

Obdukcija ni bila narejena, manjkala je posmrtna maska

11. decembra 1918 pa je nenadoma prišla v javnost novica o smrti Ivana Cankarja. Vendar so se informacije o vzroku smrti precej razlikovale. Nekateri so omenjali pljučnico, drugi jetiko. Obdukcija ni bila izvršena, sledil je pogreb na Žalah in okoliščine smrti največjega slovenskega pisatelja so bile za več kot 80 let pometene pod preprogo. Toda med nekaterimi Ljubljančani se je ves ta čas od ust do ust, iz roda v rod, skrivaj prenašala in ohranjala nenavadna zgodba – naj bi bili namreč Cankarja nekaj dni pred smrtjo sredi Ljubljane brutalno pretepli trije srbsko govoreči moški. Šele v samostojni Sloveniji so razmere dopuščale, da so bili redki posamezniki ta pričevanja, ki so jih slišali od starejših, pripravljeni izpovedati in podpisati z imenom in priimkom. Po njihovi sledi je tako raziskovalec Dimitrij Kebe leta 2011 pridobil izjavo takrat 82-letnega Borisa Malešiča, ki je osebno poznal Franca Gorjupa, Maistrovega borca in voznika lojtrskega voza, s katerim so Cankarja neposredno pred smrtjo prepeljali v ljubljansko Cukrarno.

Kot poročajo, je bil čas Cankarjeve smrti petnajst čez eno zjutraj. Že takoj zjutraj so ga prepeljali v Narodni dom in ga položili na mrtvaški oder. V dveh dneh se mu je poklonila nepregledna množica ljudi. Pogrebni sprevod se je vil od Narodnega doma do Žal, nad sprevodom je krožilo vojaško letalo s črno zastavo. Stroške veličastnega pogreba je plačala takratna Narodna vlada za Slovenijo …

Po besedah Gorjupa, kakor jih je posredoval Malešič, naj bi imel Cankar takrat na glavi pet odprtih ran, razbito arkado in zlomljeno ličnico – posledice udarcev s kovinskim predmetom, ki jih je menda utrpel med napadom nanj v veži stavbe na Kongresnem trgu št. 6. Kebe je zbral še več podobnih izjav, ki pritrjujejo Gorjupu in vzbujajo dvome o uradni verziji Cankarjeve smrti – ter jo pravzaprav direktno povezujejo s pisateljevim nasprotovanjem združitvi slovenskih dežel s Kraljevino Srbijo, saj so se njegove temne slutnje 1. decembra 1918 uresničile in zagotovo ni mogel ostati tiho. Zato je zelo verjetno, da so se zagovorniki srbske hegemonije Cankarju kruto maščevali in ga hoteli za vedno utišati. Cankar naj bi tako umrl za posledicami grozovitega napada treh agentov pod poveljstvom podpolkovnika Stevana Švabića, napad se je zgodil 10. decembra 1918. Nekateri pisci pa navajajo, da je “padel po stopnicah” že novembra 1918, kasneje pa naj bi se mu stanje poslabšalo še zaradi drugih bolezni. Dejansko pa naj bi resnične vzroke smrti prikrili.

Več o skrivnostnih okoliščinah Cankarjeve smrti si lahko preberete TUKAJ.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine