S publicistom mag. Andrejem Aplencem smo se pogovarjali o aktualnem političnem, družbenem in gospodarskem dogajanju v Sloveniji.
Andrej Aplenc se je rodil leta 1930 v ljubljanski meščanski družini. Vzgajali so ga v narodno zavednem duhu. Po drugi svetovni vojni v času informbiroja je bil obtožen destruktivizma. Pri osemnajstih letih je bil zaprt in bil dvakrat na Golem otoku. Po vrnitvi na »svobodo« je bil nekaj časa študent v Ljubljani, zatem pa je emigriral v Združene države Amerike. Tam je diplomiral iz strojništva, opravil magisterij in bil vse svoje poklicno življenje zaposlen v Ameriki. V Slovenijo se je vrnil, da je lahko sodeloval na plebiscitu decembra 1990. V času Demosa je bil imenovan za generalnega direktorja Slovenskih železarn. S svojo malo ekipo je preprečil prodajo železarn finančni družbi z Bermudov. To prodajo je želela izpeljati prva Drnovškova vlada. Od takrat deluje v civilni družbi. Dolga leta je bil direktor Zavoda za oživitev civilne družbe. Bil je tudi programski svetnik na RTV Slovenija. Je član Društva političnih zapornikov in Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve. Je avtor knjige Prodaja Slovenije. Če bo vse po sreči, bo letos pri naši založbi izšla njegova nova knjiga o neuspešni slovenski tranziciji.
Gospod Aplenc, naj začneva z oceno delovanja sedanje, pravzaprav že nekdanje, razpadale vladne koalicije, ki jo sestavljajo oziroma so jo sestavljale stranke tranzicijske levice, se pravi SMC, DeSUS in SD. Kako ocenjujete njihovo skoraj štiriletno vladanje?
Presenetljivo je, da je zdržala tako dolgo. Znova se je izkazalo dvoje: prvič, da so tako imenovane instantne stranke rezultat sedanje politične moči globoke države, ki lahko postavi na noge novo stranko tako rekoč čez noč. Drugič pa to kaže stanje v slovenskih medijih, ki so lastniško in politično popolnoma podrejeni globoki državi, kajti brez močne medijske podpore je ustanovitev nove stranke čez noč, ki potem zmaga na volitvah, nemogoča. Delovanje take stranke, in to je odgovor na vaše vprašanje, je izpolnjevanje ciljev globoke države. Ti so bili v tem mandatu osredotočeni na tri njihove probleme: politično onemogočiti Janeza Janšo, ohraniti Novo Ljubljansko banko v državni lasti kljub zavezi EU, da bo prodana, in brezkompromisno zavarovati tiste, ki so odgovorni za pet milijard veliko bančno luknjo.
Kako pa gledate na predčasni odstop predsednika vlade Mira Cerarja sredi marca? Je bil kos funkciji predsednika vlade? Sam imam pri njem občutek, da si lasti zasluge za vse, kar je dobrega v Sloveniji, za vse, kar je narobe, pa so po njegovem krivi drugi …
Ob nastopu je bil Miro Cerar že izkušen pravnik, suverenega vodenja vlade pa seveda sploh ni bil sposoben. Bil je brez vsakih potrebnih izkušenj, in tudi če bi hotel, ne bi mogel nasprotovati nameram globoke države. Pojavljali so se razkoli v njegovi stranki, nesoglasja v koaliciji, izbira nekaterih ministrov se je izkazala za katastrofalno. Ker je gospodarska konjunktura v Evropi, tudi nam sedaj ne gre ravno slabo, in s tem se, kot vi pravite, hvali. Dejanska hvala bi morala iti zadnji vladi Janeza Janše in njegovega ministra za finance Šušteršiča za finančne ukrepe, ki so bili takrat narejeni. Če tega takrat ne bi bilo, bi bila danes Slovenija tam, kjer je Grčija.
Po Cerarjevo naj bi bila kaplja čez rop oziroma vzrok za njegov predčasni odstop odločitev sodišča, da je treba ponoviti referendum o drugem tiru zaradi neenakopravnega financiranja predreferendumske kampanje. Referendum bo tako 13. maja. Kakšno je vaše stališče glede zakona o drugem tiru? Je sploh potreben?
Zakon o drugem tiru seveda ni potreben, je le krinka za nesorazmerno visoko ceno projekta in za to, da bodo dobili delo določeni izvajalci. Drugi tir seveda potrebujemo, to so tudi državljan K, Vili Kovačič, in drugi jasno povedali. Nihče te potrebne železniške povezave s srednjo Evropo ni zanikal, razen sedanjega ministra Gašperšiča v začetku njegovega mandata. Potem si je pa premislil. Škandal je, da referendum ne bo skupaj z državnozborskimi volitvami, globoka država pač noče, da bi ga dobil državljan K in mi vsi.
Kako pa bi lahko ta projekt izpeljali racionalno, da se ne bi ponovila zgodba kot v primeru TEŠ 6?
Temeljni pogoj za racionalno projektiranje in izpeljavo drugega tira je, da bo prihodnjo vlado vodil Janez Janša. Projekt TEŠ 6 ne bi stal eno milijardo 400 milijonov namesto 600 milijonov, kot je bilo prvotno rečeno, če ne bi od tega imela koristi globoka država. Kakšne so te koristi, lahko samo ugibamo, videli smo pa, da so zagovarjali ta projekt člani SD iz Velenja, ki so, lahko ugibamo zakaj, imeli neverjetno politično moč.
Nedavno smo v Demokraciji pisali, kdo je kopal in izkopal prvo bančno luknjo ob koncu osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Se strinjate z našo tezo, da so bili to v prvi vrsti t. i. rdeči direktorji ob asistenci prenovljenih komunistov pod vodstvom zadnjega šefa partije in prvega predsednika predsedstva Republike Slovenije Milana Kučana?
Da, ta teza je pravilna. To je bil načrt vodstva zveze komunistov, kako usmerjati prehod iz totalitarnega sistema v novo demokracijo. Menim pa, da ni zrasel na slovenskem zelniku, pač pa v okviru socialistično-komunistične internacionale. V nekaterih državah ni uspel, na primer v Češki, ki je imela dvakratno lustracijo, ali Poljski, drugje pa je, tudi pri nas. Podobnost političnih in gospodarskih dogajanj v različnih državah, ki so povzročila tudi nenadno pojavo izredno premožnih tajkunov, kaže na to, da so bili ti načrti mednarodno usklajeni.
Parlamentarna preiskovalna komisija o ugotavljanju zlorab v slovenskem bančnem sistemu ter ugotavljanju vzrokov in odgovornosti za že drugo sanacijo bank v samostojni Sloveniji pod vodstvom poslanca SDS Anžeta Logarja je končala svoje delo in pripravila končno poročilo. Kako ocenjujete njeno delo in njena razkritja?
Neverjetno je, da mu je uspelo ob vseh ovirah in polenih, ki so mu jih metali pod noge. To lahko označimo le kot izreden uspeh, ki ga nobena druga parlamentarna preiskovalna komisija ni dosegla.
Pričakujete, da bo zaradi bančnega kriminala končno kdo odgovarjal?
Ne, če naslednje vlade ne bi vodil Janez Janša. Pričakujem pa, da jo bo in potem je odgovor da.
V dneh, ko vlada opravlja le še tekoče posle, in potem ko je predsednik republike že razpustil državni zbor ter razpisal volitve, ta državni zbor še kar sprejema zakone, ki bodo imeli neposredne finančne učinke. Očitno je, da predvsem poslanci iz SMC in Levice kar tekmujejo, kdo bo predlagal predvolilno čim bolj všečen zakonski predlog. Za dolgoročne finančne posledice za državo pa jim je očitno figo mar …
Imate prav, prav neverjetno je, kakšen politični volilni golaž so skuhali v parlamentu. Jasno je, da bodo ti finančni učinki bremenili prihodnjo vlado, zato menim, da ti zakoni sploh ne bi smeli biti sprejeti, saj so v nasprotju z dejstvom, da vlada opravlja samo tekoče posle.
Kakšna je danes javnofinančna slika Slovenije? Vemo, da je javni dolg že vedno zelo visok, da se nam v primeru nove svetovne finančne in gospodarske krize slabo piše …
To je res. Javni dolg je visok, njegovo servisiranje se zelo pozna na državnem proračunu. Če bi se zgodilo, kot pravite, da bi imeli novo svetovno finančno krizo, Slovenija zelo hitro pristane tam, kjer je sedaj Grčija.
V času Demosa ste bili imenovani za generalnega direktorja Slovenskih železarn. V preteklosti ste bili nadzornik več državnih podjetij. Kako ocenjujete delo Slovenskega državnega holdinga (SDH), ki ga vodi Lidia Glavina?
Zelo slabo. Slovenski državni holding, SDH, je nastal leta 2014, ko je nehala obstajati Slovenska odškodninska družba, SDH pa je prevzel vse njene pristojnosti. Kot vemo, so bile v SDH velike kadrovske rošade, nesorazmerno visoke plače in finančna netransparentnost. Delovanje SDH obvladuje posttranzicijska elita, zato ne moremo pričakovati, da bo njeno delo v nacionalnem interesu.
V preteklosti ste se v okviru Zavoda za oživitev civilne družbe veliko ukvarjali s slovenskim medijskim prostorom. Kako ga ocenjujete danes?
Zavod za oživitev civilne družbe je izdal dve tematski številki revije za človekove pravice Dignitas. Ti dve številki sta imeli naslova Medijska konstrukcija slovenske realnosti ter Medijska in človekova (ne)svoboda. Že naslova povesta, s kakšno tematiko smo se ukvarjali. Številki sta bili zajetni, vsaka je imela okoli 400 strani, vsebina pa so bili članki različnih avtorjev.
Moja ocena našega medijskega prostora je, da je položaj slabši, kot je bil kadarkoli prej. Naša medijska scena ni pluralna, v vseh demokratičnih državah imate časopise, ki so svetovno nazorsko in s tem tudi politično različno usmerjeni − eni podpirajo vlado, drugi opozicijo. Še veliko bolj pomembno pa je, da raziskovalni novinarji, ki imajo za to možnost, preiskujejo tako vladna kot opozicijska dejanja. Svetovno znan primer tega je Watergate, ko sta raziskovalna novinarja časopisa Washington Post razkrila afero, ki je odnesla takratnega predsednika ZDA Nixona. Pri nas tega ni, nihče od novinarjev ne raziskuje bančne luknje in tajkunskih mahinacij. Imamo tri glavne časopise, vse tri lastninsko obvladuje tranzicijska postkomunistična elita, ki ji bi lahko rekli tudi naši tajkuni, ki pa ne raziskujejo sami sebe.
Čedalje pomembnejšo vlogo pa igrajo tudi spletni mediji …
To je res. Spletne strani lahko ustvari vsak in imamo jih nekaj, kjer lahko vidimo objektivno predstavitev dogajanj v politiki in gospodarstvu.
Več let ste bili član Programskega sveta RTVS. Ali RTV Slovenija upravičuje svoje poslanstvo?
Odgovor je ne. Seveda obstaja zakon o RTVS, etični kodeks in tako naprej, vendar to v praksi ne šteje. Dober novinar, to je vsak novinar bi moral poročati objektivno. Pri nas pa je veliko novinarjev, tudi na RTVS, ki v poročanje vnesejo svoje politične podtone, nekateri uredniki pa to dovoljujejo in tudi podpirajo. Že pred leti je nekdanja urednica uredniške strani časopisa New York Times Gail Collins v svojem članku lepo napisala, kakšna je njihova uredniška politika. V časopisu so objavljeni članki in komentarji, ki so politično nepristranski, ki navajajo in analizirajo dejstva. Popolnoma ločeno od tega pa so na uredniški strani objavljeni politični komentarji novinarjev in sodelavcev, ki odražajo njihova svetovnonazorska in politična prepričanja. Tak časopis človek z veseljem bere. Pri nas je pa po vzoru iz prejšnjega režima vse pomešano, mnogo člankov je izrazito politično pristranskih, skorajda pa ni članka, ki ne bi imel podtaknjene politične podnote.
Na RTVS je bilo, če že ne prej, vse jasno takrat, to je še v času mojega mandata, ko so na zasedanje Programskega sveta RTVS prikorakali novinarji z velikim transparentom Smrt janšizmu. Prav gotovo se še vsi spominjamo tega, saj je vsakdo lahko videl objavljene fotografije te predstave. Nihče ni za to odgovarjali. Je pa treba povedati, da so pri tem sodelovali nekateri novinarji in novinarke, nekateri pa ne.
Taka nacionalna televizija, kjer takih političnih izpadov ni mogoče sankcionirati, se lahko opiše le kot izrazito režimska. To pa ni poslanstvo RTVS.
Ste Ljubljančan. Se vam zdi čudno, da je Zoran Janković kljub številnim aferam še vedno ljubljanski župan in da še vedno ni v zaporu? Po novem celo razmišlja, da bi se spet podal na državnozborske volitve …
Se ne čudim. Na ustanovnem zboru Foruma 21 je v sredini v prvi vrsti sedel Milan Kučan, ob njem pa na eni strani Herman Rigelnik, na drugi pa Zoran Janković. To pove vse.
Kaj bo na volitvah naredil Zoran Janković, sploh ni pomembno. Sodim, da ga globoka država ne podpira več, ker se je v preteklosti izkazal za politično popolnoma nesposobnega, saj ni sestavil vlade, čeprav je dobil volitve. Vsi se še spominjamo tega cirkusa. Ker nima več te podpore, menim, da nima nobenih možnosti, da bi znova nastopal kot izpostava globoke države. Lahko pa da bo dobil nekaj več kot 1 odstotek, tako da bo upravičen do državnega denarja, ki ga dobivajo politične stranke. Sicer pa bomo videli, ali sem to pravilno presodil.
Kaj svetujete pomladnim, desnosredinskim strankam. Kaj naj naredijo, da bodo uspešne 3. junija na državnozborskih volitvah?
Menim, da je ključno politično soglasje vseh teh strank, da predstavljajo tako imenovane pomladne stranke, stranke slovenske pomladi, ki imajo podobne programe in ki bodo sodelovale, tako da bodo ljudje razumeli, da gre tu pravzaprav za nov Demos in za nov začetek.
Druga ključna zadeva pa je udeležba na volitvah. Na volitvah 2014 je bila malo več kot 50-odstotna, kar kaže veliko nezanimanje ljudi za politična dogajanja in za to, kam pravzaprav gremo, poleg tega pa tudi malodušnost in osebna prepričanja, da nihče ne more narediti nič. Upajmo, da to pot ne bo tako.
Ali menite, da je v ljudeh dozorelo spoznanje, da so končno potrebne spremembe, da Slovenija potrebuje resno in kompetentno desnosredinsko vlado?
Menim, da je večina ljudi spoznala, da instantne stranke in instantni predsedniki vlade niso kompetentni in da so le ekspoziture globoke države. Če bo ta večina tudi šla na volitve, potem sem prepričan, da bomo dobili kompetentno vlado, ki se bo zavzemala za zares svobodne volitve, vladavino prava in za civilno družbo. Kot vemo, te tri prvine zagotavljajo obstoj demokracije in prepričan sem, da si velika večina Slovencev in Slovenk želi prav to.
(Intervju je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.)
