Piše: dr. Matevž Tomšič
Da se je fenomen t. i. kulture utišanja (cancel culture) razbohotil po zahodnem svetu, ni neka posebna novica.
Gre za prakso, ko v imenu politične korektnosti in boja zoper nekakšen sovražni govor preganjajo tiste, ki nasprotujejo levičarski politično-ideološki agendi. V najbolj »naprednih« državah se to dogaja že desetletja. Da je stvar absurdna, gre za tiste države (Združene države Amerike, Velika Britanija), ki so bile nekoč najodločnejše zagovornice svobode izražanja. In še posebej absurdno je, da je generator te zatiralske prakse akademska sfera. Univerze, ki so bile vse od svojega nastanka v času evropskega srednjega veka dalje oaze svobode, kjer so učenjaki neovirano razpravljali o ključnih vprašanjih obstoja sveta in bivanja človeka na njem, so postale prostor ideološke indoktrinacije in nestrpnosti. Nekatere med njimi bolj kot na ustanove, ki gojijo vrhunsko znanje na podlagi duhovne odprtosti, spominjajo na kakšne partijske šole iz časov komunizma.
Tudi v Sloveniji ima tovrstno ideološko vsiljevanje na eni in izključevanje na drugi strani svoj domicil, ki izhaja iz ideološke hegemonije levice prek njenega obvladovanja medijev, šolstva, kulture in še česa. To za se je časa aktualne vlade samo okrepilo. Bilo je več primerov kaznovanja ljudi, ki so s svojimi besedami domnevno žalili pomembneže iz vladajočega establišmenta. Na ta način skušajo zastrašiti tiste, ki bi se utegnili kritično javno lotevati »nedotakljivih«.
Vendar se kultura utišanja širi tudi v okoljih, kjer tega ne bi pričakovali. Denimo v naši južni sosedi Hrvaški. Tam je politična situacija v mnogih ozirih diametralno nasprotna kot v Sloveniji. Večino časa po letu 1990 je namreč na oblasti desnica in največja stranka tega pola − Hrvaška demokratska skupnost − igra na političnem prizorišču izrazito dominantno vlogo. Tudi prelom s komunistično preteklostjo je bil bistveno bolj korenit kot v Sloveniji. Svoje je pri tem pripevala domovinska vojna, s katero se je Hrvaška ubranila pred velikosrbsko agresijo, zaradi česar je tam precej manj nostalgije po nekdanji državi in njenem režimu.
A tudi tam obstajajo oporišča precej radikalnega levičarstva. Eni od njih so mediji, drugo pa ustanove, ki izobražujejo ustvarjalce medijskih vsebin. To je prišlo jasno do izraza na nedavnih antifašističnih shodih. Šlo je za tipične manifestacije, kakšne najdemo v zahodnem svetu, na katerih se (radikalni) levičarji borijo proti nekakšnemu fantomskemu fašizmu (slednji dandanes označuje malone vse, kar levičarjem ni všeč). Na njih so sodelovali mnogi pripadniki akademske sfere in so bili deležni precejšnih simpatij v osrednjih medijih. Hkrati pa so bili ostrih napadov deležni tisti, ki so tem shodom nasprotovali ali se iz njih norčevali.
Najhujšega pogroma je bil deležen znani politolog Boris Havel, ki je na enem od družbenih omrežij objavil zafrkljiv komentar: J*b*š shod, na katerem je Maja Sever najlepša! Ta novinarka in aktivistka je bila namreč ena glavnih organizatork teh dogodkov. Očitali so mu mizoginijo ter javno poniževanje omenjene aktivistke in njenih somišljenic. Zahtevali so, da ga ustanova, na kateri deluje, za to sankcionira. To se je dejansko zgodilo. Vodstvo Fakultete za politične znanosti Univerze v Zagrebu je podleglo pritiskom in mu je izreklo opomin pred odpovedjo delovnega razmerja. Kaj tako škandaloznega se ni zgodilo niti na kakšni od slovenskih univerz. Havlovo opazko o videzu antifašistk je v najslabšem primeru mogoče šteti za nesramno, a nič več kot to. Takšnih ali precej hujših zapisov levičarjev je mogoče najti v izobilju. Očitno je, da pri Havlu ni moteča domnevna mizoginija, ampak njegova konservativna politična usmeritev. T. i. antifašisti uporabljajo vse vzvode za utišanje nasprotnikov. To pa je manira tistih, proti katerim deklarativno protestirajo.
