8.8 C
Ljubljana
sreda, 18 decembra, 2024

Kruh in igre nasproti razumu

Piše: Gašper Blažič

Ena od satiričnih pesnitev rimskega pesnika Juvenala nekje na prehodu iz prvega v drugo stoletje po Kristusu je postala znana širšemu krogu sodobne civilizacije predvsem zato, ker je v javno rabo pripeljala »kruh in igre«. S to frazo je nedvomno najbolj bičal poplitvenost širših množic, ki so jih zadovoljevale le površinske stvari.

Tako so imeli v tistem času rimski državljani pravico do brezplačne pšenice, pa tudi udeležbo na različnih zabavljaških predstavah v tedanjih rimskih gledališčih, s tem pa ni kopnela samo njihova državljanska zavest, ampak tudi njihova individualnost nasploh. Če to primerjamo s sodobnimi nogometnimi tekmami, lahko opazimo isti psihološki pojav: osebna individualnost se neopazno zlije s kolektivom kot novim individualnim »subjektom«, ki ga seveda nekdo usmerja iz ozadja. Razpoloženje tega umetnega »subjekta« se hitro spreminja − od slavnostnega vzklikanja Jezusu na cvetno nedeljo, ko je na oslu prijahal v Jeruzalem, je razpoloženje istih množic samo nekaj dni kasneje na veliki petek (takrat dan pred judovsko veliko nočjo oz. pasho) preraslo v smrtno sovraštvo, ki so se mu lahko upirali le redki posamezniki. In zanimivo je, koliko tistih, ki so se še pred dvema letoma šli nekakšno disidentsko kolesarsko protestništvo, dandanes nima nobene potrebe več po »politkolesarjenju«.

Vendar pa obstaja tudi druga plat te grenke resnice o črednem nagonu – o tem namreč, kako od ljudi odtujena oblast svoje probleme rešuje na svoj instantni način. Minister za notranje zadeve Republike Slovenije na primer prizna, da je pritisk nezakonitih migrantov na južno mejo (seveda v notranjost Slovenije) precej večji kot prej, ob tem pa ponudi »rešitev«: ustanovili bi nov migrantski center na Obrežju, ker v Ljubljani in Logatcu ni več prostora, o čemer pa je tovarišija z Gregorčičeve v Ljubljani »pozabila« obvestiti lokalno skupnost. In kar je za vlado in njenega predsednika ta čas najbolj neprijetno, je to, da ne bodo mogli s prstom kazati na »ksenofobno« in »rasistično« opozicijo, ker so za sklep občinskega sveta glasovali tudi občinski svetniki Gibanja Svoboda. Čisto mogoče je, da so v vladnih sobanah verjetno razmišljali o tem, kako bodo s svojim pišmeuharskim odnosom do lokalnih skupnosti sprožili odpor v eni od njih, pri čemer bi zastavo seveda nosila večno nestrpna SDS. Vendar so se ušteli.

Modni kreatorji »cesarjevih novih oblačil« se namreč dobro zavedajo, na kakšen način je treba usmerjati medijski pretok afer, da te ne postanejo prevelika obremenitev za vladajoče.

S »kruhom in z igrami« je mogoče vladati, dokler so odločitve oblasti v okviru razumnosti. In tudi dokler se sporočila za javnost, ko gre za oškodovanje državnega premoženja, gibajo v nepredstavljivih številkah, ki jih povprečna pamet ne dojema najbolj. Precej bolj pa je to razumljivo skozi spekter otipljive stvarnosti: na primer, ko se govori o močno preplačanih projektih (ne samo stavba na Litijski, ampak tudi kakšna pregrešno draga železniška postaja), je mogoče dobro vedeti, koliko »odvečnih« milijonov bi pripomoglo h hitri zgraditvi tretje razvojne osi, popoplavni obnovi uničenih bivališč itd. Kajti samo gole številke presegajo običajne človeške predstave in celo to, da je generalna sekretarka Gibanja Svoboda vohljala po podatkih finančne uprave, se večini Slovencev verjetno sploh ne zdi škandalozno. Zakaj le, če so še pred nekaj leti ploskali Jankovićevim rabotam?

Modni kreatorji »cesarjevih novih oblačil« se dobro zavedajo, na kakšen način je treba usmerjati medijski pretok afer, da te ne postanejo prevelika obremenitev za vladajoče. Če so škandale prej bolj ali manj zamolčevali, so danes orodje samoopravičevanja, češ, poglejte, saj vsi mediji poročajo o tem. Je torej kaj nenavadnega, da znani profesor novinarstva s FDV oddajo Tarča in njen neposredni učinek (odstop ministrice Sanje Ajanović Hovnik) uporabi kot argument, da se je pod sedanjo vlado medijska svoboda spet izboljšala? Na drugi strani pa slovenska javnost praktično nima pojma, kako bolj kakovostno življenje bi lahko živel slehernik, če bi novosti, ki jih je uvedla zadnja Janševa vlada, obveljale in Goloba nikjer ne bi bilo. In seveda, še preden boste sploh skušali to razložiti, boste že dobili odgovor, češ, ne govorite, ker če se prejšnja ekipa vrne na oblast, nas spet čaka zapiranje med štiri stene in siljenje k cepljenju. To je dokaz, kako razum lahko hitro odpove. Tudi zato je v vsaki predvolilni kampanji v ospredju spodbujanje čustev in usmerjanje nagona. Tudi zato so potrebni kruh in igre.

 

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine