Piše: A. S.
Konec maja so se na spletu pojavili posnetki spopadov na jugu Kitajske. Šlo naj bi za spopade med policijo in kitajskimi muslimani, etnoreligijsko manjšino, imenovano Huiji, ki so poskušali razbiti policijski kordon.
Policija je namreč muslimanom blokirala pristop do džamije Najiaying v mestu Yuxi, ki je tudi ena največji džamij v regiji. Kitajska vlada naj bi se odločila, da je treba na stavbi zrušiti štiri minarete, kar se je že zgodilo mnogim džamijam v tej regiji. To je sprožilo nasilne proteste, že zvečer pa je prišlo do prvih aretacij. Naslednjega dne so oboroženi policisti vkorakali v džamijo.
Gre sicer za zadnji primer, ko se komunistične oblasti postavljajo po robu islamu na Kitajskem.
Peking naj bi provinco Yunnan, in to regijo, kjer je prišlo do omenjenih dogodkov, smatral za potencialno točko, kjer se lahko razvijejo teroristične dejavnosti, separatizem in tuji vplivi. Kitajska vodi podobno politiko tudi v regiji Xinjiang, kjer naj bi zatirala ujgursko muslimansko manjšino in druge etnične skupine. Ujguri naj bi bili tudi zapirani v taborišča »za prevzgojo« in poslani na prisilno delo v imenu radikalizacije. Seveda v Bruslju ali Washingtonu, centrih liberalnih demokracij, o tem ni veliko slišati, čeprav naj bi bili današnji liberalci veliki zagovorniki človekovih pravic in nasprotniki diskriminacije. Vendar pa se raje posvečajo domnevnemu rasizmu Evropejcev, ki nočejo, da bi njihove domovine preplavili migranti.
Peking sicer vodi precej strogo »protiislamsko« politiko; v Xinjiangu naj bi bilo po ocenah avstrijskega Inštituta za strateško politiko zrušenih 16.000 džamij, prav tako naj bi bile prepovedane burke, kot tudi muslimanski post in brada pri moških, islamska imena in njihova sveta knjiga Koran. Komunistična Kitajska se očitno zaveda problemov, ki jih lahko povzroča islamizacija.
Omenjeni Huiji so največja muslimanska manjšina na Kitajskem, vsega skupaj jih je nekaj več od desetih milijonov, medtem ko je na Kitajskem okoli dvajset milijonov muslimanov. Huiji so sicer precej asimilirani in bolj sekularno usmerjeni, prav tako govorijo mandarinščino ali lokalne dialekte, zato si z njimi v preteklosti oblasti niso preveč belile glave. Vendar pa so se v času večjega odpiranja Kitajske v začetku 21. stoletja mnogi Huiji začeli vračati k svoji veri, saj so se začeli tudi bolj povezovati z muslimani iz tujine, tudi prek spleta.
V takšnem kontekstu je treba gledati tudi na dogodke konec maja. Džamija v mestu Yuxi je bila leta 2004 zgrajena v »arabskem« stilu, s štirimi minareti, kupolo in prostorom za 3.000 vernikov. Blizu pa stoji tudi veliki izobraževalni islamski center. Sicer je islam v tej regiji prisoten že od leta 1253, ko so ga sprejele različne etnije, ki so živele na tem območju.
Komunistična partija tako že nekaj let opozarja in obtožuje Huijie, da njihove džamije zgledajo preveč »arabsko«. Več tisoč džamij je bilo zato preoblikovanih ali porušenih. Oblasti naj bi se bale, da bi lahko džamije služile kot centri odpora proti režimu. Sicer se na Kitajskem tudi druge verske skupnosti soočajo s precejšnjim pritiskom. Medtem, ko se budistični templji uporabljajo predvsem v komercialne in turistične namene, komunisti iz krščanskih cerkva rušijo križe in preganjajo duhovnike, ki ne sodelujejo z oblastmi.
