Piše: Andrej Sekulović
Karel Zelenko je vsestranski likovni umetnik, ki je lani praznoval 100 let. Z njim smo se pogovarjali o njegovi bogati življenski poti, o različnih umetniških slogih in o tem, kaj se skriva za njegovimi deli.
Kdaj ste prvič vedeli, da hočete biti umetnik, in kakšni so bili vaši prvi koraki v tej smeri?
Že od nekdaj sem vedel, da bom slikar ali kipar. To je bilo jasno že v moji zgodnji mladosti, saj sem vedno kaj ustvarjal z rokami, od rezljanja do risanja. Ko sem bil mlad, je v Celje, kjer sem se rodil in odraščal, prišel znan avstrijski cirkus. Nad predstavo in predvsem nad klovni sem bil zelo navdušen in sem že takrat začel risati tovrstne stvari. Bil sem tudi zelo navdušen skavt. Rad sem taboril in preživljal čas v gozdovih in naravi, moj intenzivni odnos do slednje pa je bil prav tako vir navdiha za risanje. V meščanski šoli, ki sem jo obiskoval, me je močno podpiral profesor za risanje. Kasneje sem se leta 1940 v Ljubljani vpisal v Umetnoobrtno šolo, ki jo je vodil znani ekspresionist profesor France Kralj. A med tem časom je propadla Kraljevina Jugoslavija. Ko se je to zgodilo, sem bil ravno doma v Celju zaradi velikonočnih počitnic. Ko je bilo teh konec, pa smo se znašli pravzaprav v drugi državi. Zato nisem nadaljeval študija v Ljubljani, temveč sem se naprej šolal na Umetnoobrtni šoli v Gradcu.
Kako se je nadaljeval vaš študij v Gradcu in kasneje na Dunaju?
Ko sem tam študiral, se je šoli pridružil nov profesor Silveri, ki je bil odpuščen iz nemške vojske, ker je bil ranjen v invaziji na Kreto. On nas je seznanil z nemškim ekspresionizmom in s kiparji, kot je bil denimo Wilhelm Lehmbruck. Moram reči, da je bila šola v Gradcu za tiste čase precej liberalna. Po Gradcu sem hotel nadaljevati študij na akademiji v Münchnu, kjer sem tudi opravil sprejemni izpit, a so se pojavili drugi zapleti, tako da sem se na koncu vpisal na Akademijo likovnih umetnosti na Dunaju. Spomnim se, da je bil Dunaj takrat poln tujih delavcev, veliko je bilo Grkov, Srbov, Madžarov in drugih. Obstajale so celotne soseske, kjer se je govorilo v teh jezikih. Na akademiji se je sčasoma nabralo tudi kar nekaj Slovencev. A zaradi vojne so nas septembra 1944 iz šole prestavili na delo. Sam sem kot grafik pristal v veliki dunajski tiskarni, kjer so tiskali zemljevide, živilske karte in podobno.
Celoten intervju si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
