Piše: Keith Miles
Morda je najbolj negativna stvar, ki jo je med mnogimi dosegel Marx, ta, da je ustvaril vtis, da kapital ni samo nevaren koncept, ampak da skoraj ne bi smel obstajati. To je bilo v Sovjetski zvezi pripeljano do skrajnosti, tako da podjetja niso beležila vloženega kapitala. Seveda so vsi vedeli, da obstajajo »kapitalni« predmeti, kot so naprave in stroji ter zgradbe itd. Tudi v nekdanji Jugoslaviji tega niso obravnavali pravilno in je bilo potrebnega veliko dela, da bi po vrnitvi v demokratično stanje obnovili ustrezne evidence. S privatizacijo slovenskega gospodarstva je prišlo do izkrivljanja pri vrednotenju nekdanjih samoupravnih podjetij, predvsem tistih, ki so imela visoke dobičke, a nizek kapital. V številnih primerih je to omogočilo menedžerjem, da so kupili podjetja po znižanih cenah.
Vendar ima lahko ignoriranje kapitala katastrofalne posledice. Če na primer zasebno izobraževanje plačajo starši, ima to dva glavna učinka. Prvi je, da razbremeni državo, drugi pa, da pritegne zasebni kapital v graditev in opremljanje novih šol. Prav tako pritegne dobre državljane v učiteljski poklic in izboljša raven plač v tem poklicu. Končna korist je, da je v državnem proračunu za izobraževanje manj študentov, ki jih je treba plačati, zato bodo logično imeli večji porabljeni znesek na prebivalca na študenta. Zakaj torej socialisti ne spodbujajo več zasebnega izobraževanja? Odgovor je ozkogledna socialistična dogma, da je država vedno boljša.
Enako velja za medicinski in zdravstveni sektor. Plačilo državljanov za zasebno zdravstvo ne zmanjšuje dostopa do tistih v državnem sistemu, sčasoma prinaša nove vire v obliki novega kapitala za stavbe in opremo ter novih ljudi in krajših čakalnih vrst v državnem sektorju. Zakaj torej država ne spodbuja zasebne medicine? Spet ozkogledna socialistična ideologija.
Ta kratkovidnost socialistične ideologije pri razdelitvi pogače je vidna povsod. Zdi se, da ne morejo razumeti, da je v sodobnem gospodarstvu ključni cilj povečati velikost gospodarske »pogače«, ne pa, kako si razdeliti včerajšnjo manjšo »pogačo«. Zgodovinski primer tega je bila znamenita stava med Julianom Simonom in Paulom Ehrlichom. Ekonomist Simon je poskušal prepričati skrajnega okoljevarstvenika Paula Ehrlicha, da bi razumel, da viri niso omejeni in da bi se njihova učinkovita uporaba izboljšala, kar bi povzročilo nižje cene kljub vzponom in padcem ter splošno uporabo po rasti prebivalstva. Simon je dobil stavo in kljub vzponom in padcem v preteklih letih prejšnjega tisočletja se je izkazalo, da ima prav.
Zato bi nas moralo skrbeti, če podjetje in znanost nehata uvajati inovacije. Povečanje predpisov, ki je v zadnjih letih izhajalo iz birokracije, skupaj z naraščajočimi ravnmi obdavčitve, je zadušilo inovacije, zlasti v Evropski uniji. Tako zelo, da se je skupni bruto domači proizvod precej upočasnil, če to primerjajmo z ZDA, kjer je v zadnjih 15 letih zrasel za skoraj 50 odstotkov. Seveda prisilni jopič evra in njegove krize niso pomagali, vendar so bili glavni vzroki rast birokracije, obdavčenja in regulacije. Svoje prispeva tudi nesprejemanje slabe demografske situacije.
Vsi naši kratkovidni politiki bi morali prebrati delo slavnega francoskega ekonomista Bastiata »To, kar se vidi in česar se ne vidi«. To jim bo razsvetlilo njihovo navezanost na »igro z ničelno vsoto« in vlogo zasebnega kapitala.
