Piše: Zach Goldberg
Konceptualni zdrs opisuje pojav, pri katerem izrazi z močno moralno težo presežejo svoje prvotne definicije in se začnejo uporabljati v vedno širših kontekstih. Ko se ti izrazi razredčijo, postanejo politično orožje, ki spreminja javno dojemanje, prioritete in politike.
Avgusta 2020 sem v teh straneh pokazal, kako so izrazi, kot so rasizem, nadrasa in privilegij, doživeli dramatičen porast v uporabi v medijih, kar je bistveno preoblikovalo javno in politično zaznavanje ter diskurz. Bal sem se, da se ista dinamika začenja ponavljati pri še enem ključnem izrazu: genocid.
Genocid gre po poti rasizma in nadrase, sem opazil 19. oktobra 2023. Izrael še ni vpadel v Gazo, vendar je bil predloga za odziv osrednjih medijev na pokol Hamasa 7. oktobra že vzpostavljena. Do leta 2024 so omembe genocida v The New York Times (1,43 % vseh člankov) presegle prejšnji vrh za nadraso (1,41 % v letu 2020) in – čeprav niso dosegle vrha za rasizem (7,2 % v 2020) – vseeno odražajo podoben vzorec konceptualne eskalacije.
Pri podrobnejšem pregledu – podobno kot pri porastu izrazoslovja, povezanega z raso, v času »Velikega prebujenja« – The New York Times nikakor ni bil osamljen. Sklici na genocid so dosegli rekordne ravni tudi v številnih drugih pomembnih medijskih hišah, vključno z The Guardian in Associated Press.
Za potrditev, da so te nedavne konice v glavnem posledica konflikta med Izraelom in Gazo – in za umestitev v zgodovinski kontekst – sem analiziral, kako pogosto je vsak od šestih medijev povezal genocid z državami ali skupinami, ki so zgodovinsko povezane z obtožbami ali dejanji genocida. Z uporabo Nexis Uni sem sledil letni pokritosti, kjer se genocid povezuje z dobro dokumentiranimi zgodovinskimi primeri, kot so Ruanda (1994), Darfur (2003–2008), Bosna (1995), Mjanmar (2017–danes) in Jazidi (2014–2017).
Rezultati so bili presenetljivi in nedvoumni: poročanje, ki povezuje Izrael z genocidom, je močno preseglo vsako drugo splošno priznano zgodovinsko zadevo v vseh preučenih medijih. Na primer, v The New York Times so članki, ki povezujejo Izrael in genocid, dosegli več kot devetkrat višjo raven kot pri Ruandi in skoraj šestkrat večjo kot pri Darfurju. Podobno tudi v The Guardian, kjer več kot 1 % vseh člankov zdaj omenja tako Izrael kot genocid – pogostost, ki ji v zadnjih desetletjih ni para.
Ta pojav ni majhna anomalija, ampak označuje globoko spremembo v načinu, kako se pojem genocida uporablja v javnem diskurzu.
Če bi vojna Izraela v Gazi ustrezala definiciji genocida, bi šlo za izjemen zgodovinski primer:
Morda prvi genocid, ki ga sproži množični teroristični napad, v katerem so bile pobite civilne osebe in zajeti talci;
Prvi, pri katerem je »genocidni napadalec« dovolil pretok hrane, goriva in humanitarne pomoči na ozemlje svojih domnevnih žrtev;
In morda edini primer, pri katerem storilci niso imeli vnaprej izdelanega načrta ali ideološke zavezanosti k iztrebljanju;
Edinstven tudi v tem, da so se pripadniki tarčne skupine zavestno vgradili v civilno infrastrukturo in želeli povečati število civilnih žrtev zaradi strateških in propagandnih koristi;
In morda edini genocid, ki bi se lahko dejansko takoj ustavil – ne s strani storilca, temveč s strani skupine, ki trdi, da je žrtev.
Če bi Hamas izpustil talce in odložil orožje, bi izraelska vojaška kampanja – ob doseženih osnovnih ciljih – verjetno prenehala.
Toda s tem bi Hamas izgubil svojo osrednjo propagandno prednost: možnost prikaza izraelskih dejanj kot genocidnega napada na nemočno prebivalstvo – okvir, ki je mogoč le zaradi konceptualnega zdrsa.
Po Hamasovih podatkih naj bi bila več kot polovica mrtvih v Gazi borci Hamasa ali mladi moški vojaške starosti. Razmerje med borci in civilisti blizu 1:1 je brez primere v zgodovini urbanega bojevanja.
Ali to pomeni, da morajo biti vsi pretekli primeri urbanega bojevanja – kot so ameriške operacije v Mosulu in Falludži, zavezniško bombardiranje nemških mest ali bitka za Manilo – retroaktivno obravnavani kot genocidi? Ali naj za genocid štejemo tudi atomska napada na Hirošimo in Nagasaki, čeprav zgodovinarji ocenjujejo, da je kapitulacija japonske vojske po teh napadih rešila več kot dva milijona življenj?
Odgovori so zaskrbljujoči, kakršnikoli že so. Če nova »matematika genocida« drži, potem imamo medije, ki množico učijo, da je vsakršno vojskovanje grozljiv zločin – tudi kot odziv na pokole civilistov, ki jih izvajajo genocidni norci in nacisti. Če ne – potem obstajata ena pravila za Jude in druga za vse ostale.
Zakaj je torej označevanje konflikta v Gazi kot genocida tako prevladalo v medijskem poročanju, bolj kot pri drugih konfliktih z jasnejšimi temelji za takšno oznako?
Tradicionalni dejavniki, kot so dostopnost ali preglednost, ne pojasnjujejo tega pojava;
Izraelovo odprto medijsko okolje, njegova geografska bližina Gazi ter stalni tok slik in pričevanj – pogosto prek nevladnih organizacij ali virov povezanih s Hamasom – omogočajo podrobno, a pogosto napačno ali zavajajoče poročanje;
Ta odprtost ne zaščiti Izraela pred neutemeljenimi obtožbami, temveč jih še okrepi in ga naredi za edinstveno vidno in moralno nabito tarčo.
Čeprav antiizraelska pristranskost v osrednjih medijih obstaja in igra določeno vlogo, je okvir genocida v resnici namenoma ustvarjen. Novinarji in komentatorji uporabljajo pravne in jezikovne akrobacije za upravičenje uporabe tega razdiralnega izraza – z namenom delegitimizacije ene strani in legitimizacije dejanj teroristične organizacije, ki je vojno začela.
V The New York Times so članki, ki povezujejo Izrael in genocid, dosegli ravni več kot devetkrat višje kot pri Ruandi in skoraj šestkrat višje kot pri Darfurju.
Novinarji zavestno sodelujejo kot nosilci informacijskih operacij – vloga, ki jo je ameriško novinarstvo v zadnjem desetletju prevzelo iz ideoloških razlogov.
Digitalizacija novic nedvomno spodbuja to novo ideološko vlogo. Kot smo videli pri Black Lives Matter in širšem Velikem prebujenju, se čustveno nabita in pogosto nazorna vsebina danes širi izjemno hitro – pogosto brez konteksta ali preverjanja – in oblikuje deljene, čustveno nabite odzive v realnem času.
V tej novi vlogi je naloga novinarstva ne preverjanje dejstev, temveč poudarjanje in potrjevanje sloganov ter propagande, ki jih predstavljajo »pravične strani«. Mediji ne ločujejo več resnice od laži, temveč ustvarjajo »svetniške podobe« določenim stranem in mobilizirajo javnost proti njihovim zatiralcem.
Ta dinamika je v ostrem nasprotju s primeri, kot sta Darfur ali Ruanda, ki sta se odvila pred dobo pametnih telefonov in družbenih omrežij. Takrat so bili doseg, hitrost in čustvena moč podob znatno manjši.
Današnji digitalni ekosistem, kjer tradicionalni mediji delujejo simbiotično z družbenimi omrežji, povečuje pritisk na osrednje medije, da odzivajo moralno in hitro, pogosto v skladu z viralnimi naracijami, ne pa z zakonsko natančnostjo ali empiričnim ravnotežjem.
Digitalno udejstvovanje močno vpliva na to, kateri okvir prevladuje v svetovnem diskurzu, in to z resničnimi posledicami: vplivom na zgodovinski spomin, oblikovanje politike proti Izraelu, destabilizacijo njegove vlade in pritisk, da popusti Hamasu.
Znotraj ZDA okvir genocida utrjuje politično organizacijo, predvsem med demokrati, a vse bolj tudi v delu desnice, ki želi vplivati na bližnjevzhodno politiko Donalda Trumpa. Pewova anketa iz marca 2025 je pokazala, da so se negativna mnenja o Izraelu v treh letih povečala z 42 % (2022) na 53 % (2025). Še posebej med demokrati – z 53 % na 69 % – medtem ko so med republikanci zrasla z 27 % na 37 %.
Gallup potrjuje trend: delež Američanov, ki bolj simpatizirajo z Izraelom kot s Palestinci, je padel z 54 % (2023) na rekordno nizkih 46 % (2025). Med demokrati je padel s 38 % na 21 %, podpora Palestincem pa dosegla rekordnih 59 %. Med republikanci je podpora Izraelu padla le malenkostno – z 78 % na 75 %.
Skratka, medijsko poročanje ne določa javnega mnenja, vendar določa ton in oblikuje moralni okvir. Podobno kot pri nemirih BLM je normalizacija izraza genocid politično zaščitila aktivistično predhodnico – propalestinsko gibanje, ki se je začelo na univerzah in postaja vse bolj nasilno.
Ta neprecedenčna količina retorike o grozodejstvih, ki se pripisuje Izraelu, ni zgolj odsev obstoječega ogorčenja – je zvočnik, ki razglaša, da so Judje kot kolektiv krivi najtemnejših zločinov. Zato ni presenetljivo, da se te obtožbe kolektivne krivde »Izraelcev« in »cionistov« prelivajo v širše sovraštvo do Judov, kar je nazadnje pripeljalo do dveh smrtonosnih napadov – enega na mlad par, drugega na 88-letnega preživelega holokavsta.
Naš moralni jezik mora ohraniti svojo jasnost in težo – ter pravno in zgodovinsko utemeljenost. Ko izrazi, kot sta genocid in etnično čiščenje, postanejo vsakodnevni opisi spornih vojn ali asimetričnih konfliktov, izgubijo svojo moč, da bi poimenovali najhujše zločine proti človeštvu.
To zmanjšuje našo sposobnost, da prepoznamo in ustrezno reagiramo na prave genocidne primere, ko se zgodijo – in hkrati popači razumevanje preteklih genocidov ter zmanjša resnični pomen teh grozodejstev.
Vir: How the Media Manufactured a ‘Genocide’ – Tablet Magazine
