Piše: Dr. Stane Granda
O državnem suverenu v civiliziranih državah ni spodobno pisati negativno. To pomeni, da ne smemo načrtno iskati napak, da bi ga smešili. Sam si je kriv, če ljudi prisili, da kritizirajo njegova dejanja, ki dejansko zaslužijo zgražanje.
Odnos do aktualnih vlad je že zaradi narave demokracije, kjer je opozicija njen bistveni del, popolnoma drugačen. Tu kritika in kritiziranje ni samo odraz političnega nasprotovanja in izraz prizadetosti zaradi volilnega poraza, slednje je po navadi puhlo in neproduktivno, ampak del priprav na nove volitve. Seveda ju vsaka vlada zavrača, ker si mora prizadevati za naklonjeno javno mnenje, toda že zaradi sebe in svoje prihodnosti ju mora jemati skrajno resno. Ne sme se ju bati, saj tudi njej pomagata v pripravah na novo merjenje moči. Žal so tovrstne kritike pogosto na meji sovražnega govora, ki je ali del taktike ali nadomestilo za moč argumentov. Prav v tem pogledu je aktualna vlada kljub ustanovitvi odbora za preganjanje sovražnega govora najšibkejša. Očitati političnemu nasprotniku, da deluje onkraj razuma, je del poti do zapiranja političnih konkurentov v psihiatrične bolnišnice, kar je ena od značilnosti stalinizma. Tega sedaj še Putin ne počenja. Očitno spoznavanje zapletenosti težav in velikosti problemov sproža pri nekaterih članih vlade take strese, da se verbalno ne morejo več obvladovati. Vsega ni moč skriti za digitalizacijo in zeleno preobrazbo. Očitno je komunikacija z javnostjo zaradi pomanjkanja in celo odsotnosti političnih izkušenj eden njenih najšibkejših delov. Nič tako ne krepi nasprotnika kot nemoč priznavanja lastnih napak in njihovo bolestno zagovarjanje.
Z aktualno vlado je še huje. Ne razume znamenj časa. Janez Zemljarič ni bil samo med začetniki podrejanja zdravstva za zasebne potrebe, ampak je postavil model tovrstnega delovanja, ki ga mnogi ne samo posnemajo, ampak so ga nadgradili v zlati rudnik tranzicije. S Kučanovim ukazom njegovega državnega pogreba je vlada dobila jasno sporočilo, kako naj se loteva reforme zdravstva in katerih pri tem ne sme prizadeti. Javna skrivnost je, da prav ti mrzlično iščejo zamenjavo za predsednika vlade. Golob ni ničesar razumel, ampak je prisilil ministra za zdravje k javnemu samoponiževanju pred šefom belgrajske čaršije in mafije, ki vse bolj vlada Ljubljani in vsej Sloveniji. Dosegla je javni spomenik v Ljubljani za del izbrisanih, za Slovence pa ni prostora na Žalah. Da o Romih niti ne govorimo. Jankovićevi »pandurji« po mili volji pretepajo slovenske kmete. Rušenje Janševe vlade je vodil »belgrajski kader«, ne pa Nika. Ob srečanju z njo morate leči na tla in se narediti mrtvega, sicer boste obtoženi fizičnega napada. Vsekakor je bil minister Bešič Loredan, ki ima glavne zasluge za prepričljivo Golobovo volilno zmago, zaradi opravičevanja pred Jankovićem tako ponižan, da je v javnosti sprožil pravo tekmovanje, kdo ga bo bolj razosebil.
Temeljna značilnost Golobove vlade se neustavljivo razkriva. »Cesar je nag!« Njena naloga je bila popoln obračun z Janšo. To ni bil samo Kučanov ukaz, ampak tudi veliki cilj belgrajske čaršije, ki je zato umestila v Ljubljani enega svojih najbolj sposobnih in mednarodno izšolanih kadrov. Za blatenje osamosvojitve je morala v kabinet nastaviti posebno državno sekretarko. To obračunavanje je zlasti z ukinitvijo Muzeja slovenske osamosvojitve, ki je narodna svetinja, dokler bodo Slovenci, vlado izčrpalo. Svoje je dodalo še ustavno sodišče. Na čelu s predsednikom ni izgubilo samo dobrega imena, ampak je uničilo svoj ugled in kredibilnost ter izpraznilo lastno energijo. Trajno si je umazalo ime. Prešernov Valjhun je literarna fikcija, Golob izpod Titovega Sabotina trajna realnost. Dežmanove grablje iz sredine 19. stol. odhajajo v zgodovino. Njegovo poniževanje Slovencev ni primerljivo z Golobovim. Lahko samo še čakamo, da ga bodo obtožili podrejanja Slovenije Italiji, ki hoče obvladovati prostor do Belgrada in Prištine. Tragika Primorca!
Nesreča nikoli ne pride sama. »Bolj se vse reformira, manj se spreminja!« Vlada si je naložila reforme zdravstva, plač, šolstva, sodstva, davkov … Gotovo je vse to potrebno, toda preveč ne le za vladni mandat, ampak človeško generacijo. Ne gre za naivnost, ampak treznost. Podcenjevanje vodenja in odgovornosti do države prevladuje. Izbrisala je starejše in pomoči potrebne. Nadaljevanje velikih investicij, kot je avtocesta od Slovenj Gradca do Metlike, se ustavlja oziroma stoji. Tudi z drugimi infrastrukturnimi projekti, ki so gibalo družbenega razvoja, so težave. Začeti šolsko reformo s prehrano otrok nima primere v zgodovini. Vlada ne potrebuje nasprotnikov, saj razen obljub in vedno novih »časovnic« nima kaj pokazati. V reakcijah na sprotne probleme stalno zamuja. Potrjuje se staro pravilo, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni. Ti so subjektivni, razmere, v katerih živimo, pa realne.
