Danes je v Domu kulture v Ormožu potekala slavnostna obeležitev dneva samostojnosti in enotnosti in hkrati 9. obletnica Združenja VSO. Predsednik Združenja VSO Aleš Hojs je v pozdravnem nagovoru razložil, da se je Združenje VSO ustanovilo zato, ker so ključni ljudje slovenske osamosvojitve, med njimi tudi predsednik SDS Janez Janša, želeli imeti društvo, ki bo skrbelo za ključne vrednote iz časov slovenskega osamosvajanja. »Kako pomembno je to združenje se je izrazito pokazalo sojenju vojnim zločincem iz Gornje Radgone,« je spomnil Hojs na dogodek, ki se je v okolici Ormoža zgodil v dneh vojne na Slovenijo. Namen društva je predvsem »spominjanje na dogodke, ki jih sicer v našem spominu ne bi bilo več, npr. Demosov klub v Poljčah, postroj v Kočevski Reki, Pristava…« »Združenje VSO se trudi, da se sveti čas osamosvajanja Slovenije ustrezno obeleži in se ga nikoli ne pozabi,« je zaključil Hojs.
Župan Občine Ormož Danijel Vrbnjak je spomnil na znamenite stavke dr. Jožeta Pučnika ob osamosvojitvi Slovenije Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo. »Enotnost Slovenk in Slovencev nas je vodila na pot polno želja in upanja, na pot, na kateri naj bi se skupaj borili za naše občine in državo, za boljši jutri nas Slovencev,« je dejal Vrbnjak, ki ugotavlja, da za marsikaterega Slovenca boljši jutri še ni nastopil.
Slavnostni govornik prireditve je bil predsednik Slovenske demokratske stranke Janez Janša. Njegov dobesedni govor objavljamo v celoti:
“Spoštovani gospod župan, spoštovani predsednik Združenja VSO, spoštovane poslanske kolegice in kolegi, predvsem pa spoštovani domoljubi!
Pred nami je praznik, ki prinaša spomin na tisti čas v zgodovini Slovencev, ko smo si kot narod edinokrat pisali sodbo sami. Nikoli prej ni bilo takega trenutka in verjamemo, da nam tega ne bo treba nikoli več početi v prihodnosti. Torej narod si je pisal sodbo sam, takrat ko se je na plebiscitu odločil za življenje v samostojni Sloveniji. Veliko je bilo dogodkov, ki so omogočili, da je slovenski narod lahko sam glasoval o svoji usodi, nekateri so bili omenjeni, nekatere poznamo, premalo časa je, da bi se tukaj vseh dotaknili. Bi pa začel z dogodkom, ki je zagotovo zaoral tisto ključno odločitev, na podlagi katere je potem sploh prišlo do plebiscita.
To je bil sestanek Demosovega poslanskega kluba v Poljčah v prvem tednu novembra, ko je dozorelo spoznanje, da je bil rezultat volitev aprila 1990 tak, da Demosu ne omogoča začrtane poti k slovenski osamosvojitvi, ki jo je Demos predlagal že v času pred volitvami in jo zagovarjal od svojega nastanka naprej, to pa je, da se po volitvah zagotovi dvotretjinska večina v novi skupščini, da ta dvotretjinska večina sprejme novo ustavo, v kateri ne bo več Jugoslavije, ampak samo še Slovenija. Osnutek so že prej napisali slovenski pisatelji, to je bilo leta 1987 oz. 88, in da se potem predlog ustave dá v končno odločitev ljudstvu na referendumu.
Ko smo imeli aprila leta 1990 samo delno svobodne volitve, pri volitvah t. i. zbora združenega dela ni bilo splošne volilne pravice, Demos ni imel dvotretjinske večine, te možnosti ni bilo, Jugoslavija je razpadala in padla je odločitev v Poljčah 9. oz. 10. novembra, da se ljudi, Slovence vpraša, ne ali sprejemate novo ustavo, ampak ali ste za to, da Slovenija postane samostojna in neodvisna država.
Ko je dr. Jože Pučnik na nekem zborovanju, takoj po sestanku Demosovega poslanskega kluba to javno sporočil, je seveda v Sloveniji na eni strani nastalo veliko navdušenje, na drugi pa velik politični vihar. Takratni predsednik predsedstva Milan Kučan je to napoved komentiral nekako z besedami, »kdo je Jože Pučnik, kdo je Pučnik, da nas bo pošiljal na plebiscit«. Ampak potem so videli, da so ljudje navdušeni, predvajanje so bile ankete, kjer se je videlo, da plebiscit podpira ne samo večina, ampak ogromna večina ljudi. To je takratno opozicijo omehčalo, stekla so pogajanja, zahtevali so vse mogoče, da se upoštevajo določeni glasovi in določena večina. Na koncu je Demos popustil, za veljavnost plebiscita je bila določena večina vseh, ki imajo volilno pravico, volilno pravico pa smo dali vsem, ki so imeli v Sloveniji stalno bivališče, ne glede na državljanstvo. V takšnih pogojih je prišlo do plebiscita, dosežen je bil veličasten rezultat, rečemo plebiscitni rezultat, devet od desetih je glasovalo za samostojno Slovenijo in to je bil ne samo trenutek, ko si je slovenski narod dejansko pisal sodbo sam, to je bil trenutek, ko si je slovenski narod napisal to sodbo sam enotno. Niso bili ravno čisto vsi za, kajti slovenska politika ni bila tako enotna kot narod, ampak narod pa je bil enoten. Malo držav na svetu je nastalo na tak način, da bi se ljudje na najbolj demokratičen način odločili, da si ustanovijo lastno državo.
Ta odločitev seveda ni bila vsem všeč, Slovenci smo takrat živeli v državi, ki je bila posledica krvave komunistične revolucije, bilo nas je zgolj 8 odstotkov skupnega prebivalstva. Ko sem bil jaz v zaporu oz. v vojaškem priporu na Metelkovi dve leti prej, mi je zasliševalec, podpornik Jugoslovanske armade dejal, v tistem, ko je bilo protestno zborovanje na Kongresnem trgu, »pa kaj se vi Slovenci bunite, kaj protestirate, vas je tukaj v tej državi samo 8 %, četudi vse pobijemo, Jugoslavija ne bo bistveno manjša, bo pa veliko boljša.«
Dve leti kasneje se je zgodilo nekaj popolnoma obratnega. Vzeli smo usodo v svoje roke in odločitev ubranili in še danes je jasno, da je ta plebiscitni rezultat, ta tako velika enotnost slovenskega naroda, kljub razdeljeni slovenski politiki, ki je približno tako razdeljena kot danes, omogočil, da smo se potem tudi ubranili ob napadu Jugoslovanske armade in dosegli mednarodno priznanje. To je bil sveti čas, višek v zgodovini naroda in prav je, da imamo v tem času dva največja državna praznika, dan enotnosti in samostojnosti slovenskega naroda in dan državnosti, ko smo to plebiscitno odločitev uveljavljali in tudi ubranili.
Danes se seveda velikokrat pogovarjajo in pogovarjamo ali so se tiste plebiscitne sanje iz mrzlih decembrskih dni leta 90 uresničile ali se niso, ali je to, kar imamo danes, res tisto, za kar smo glasovali? V velikih primerih je odgovor ne. Za to, kar imamo danes, ljudje niso glasovali. Glasovali smo za državo, ki bo sama odločala o sebi, ki se bo prostovoljno povezala v širše povezave kot sta Evropska unija in zveza NATO in to smo kasneje naredili na najbolj možen demokratičen način. Glasovali smo za državo, kjer bomo pred zakonom vsi enaki in sami lahko presodite, ali smo ali nismo. Tukaj je veliko škrbin in veliko lukenj, še vedno smo prvorazredni in drugorazredni.
Še vedno je na prvi pogled jasno, da je Slovenija preveč centralizirana, v center v Ljubljano zjutraj ne moreš v realnem času, popoldan ne moreš niti mimo Ljubljane, ker je vse zatrpano v kolonah ljudi, ki tam delajo, živijo pa nekje drugje. Država je preveč centralizirana, na ta način se skuša, z metodami, ki so daleč stran od demokratičnega odločanja na plebiscitu, kontrolirati volivce in volilno telo. Razlike med centralnimi in ostalimi regijami so prevelike, bilo je nekaj poskusov, da se to vsaj deloma uravnoteži, eden izmed takih poskusov je bil v mandatu 2004/08 celo financiranje občin, žal pa so kasnejše leve vlade to financiranje občin prikrojile vedno tako, da je bila periferija prikrajšana. Pred nekaj tedni smo spremljali to sago s proračunom, ko nam za prihodnji dve leti nikakor in na noben način ni dalo v razpravo nekoliko višjih povprečnin, ki bi še posebej slovenskemu podeželju omogočilo, da se vsaj nekaj reši. Sprejet je bil proračun, ki je daleč najvišji v zgodovini slovenske države, preko 10 milijard evrov. Finančno ministrstvo pa pri tem ni našlo še nekaj milijonov za to, da bi občine dobile še nekaj več denarja, Občina Ormož skoraj milijon v enem letu, čeprav bi vsak približno povprečno sposoben finančni minister in predsednik Vlade ob takšnem proračunu denar že našla in se bi s tem marsikaj naredilo. Mnogi poslanci vladnih strank, žal tudi iz Ormoža, niso zmogli toliko moči, da bi pritisnili tipko za tisti amandma, ki bi omogočil, da bi se marsikaj kar pogrešate zgradilo.
Prisotna je popolnoma drugačna politika kot v času plebiscita za samostojno Slovenije. Danes imamo žal upravljavce države, ki ne vidijo niti nekaj evrov pred svojim nosom in zaradi tega je marsikdo upravičeno nezadovoljen s tem, kar je nastalo po tistem glasovanju in iz tistih plebiscitnih sanj. Kljub temu pa je seveda treba odkrito povedati, da danes za to, kar imamo, ne moremo kriviti druge. Za to niso več odgovorni Beogradu ali na Dunaju kot pred stoletji, ko so naši predniki cesarje krivili. Niso odgovorni v Bruslju, v Bruslju recimo čaka trenutno več kot 2 milijardi evrov iz proračunskega obdobja, ki se zaključuje prihodnje leto, pa ta vlada tega ne zna niti počrpati. Ne moremo kriviti drugih, sami smo odgovorni za lastno usodo, sami smo si pisali to usodo. Žal pa instrumentov, ki jih je slovenski narod dobil v roke z osamosvojitvijo, s formalno demokracijo, ne izkoriščamo. Polovica naroda spi, volilna udeležba je polovična in zaman se je zato pritoževati po gostilnah, da nekaj ni v redu, če človek ne glasuje. In povsem dobronamerni ljudje, s tem, ko ne glasujejo, izvolijo vlado, nad katero se pritožujejo. Staro pravilo pravi, da slabo vlado izvolijo dobri ljudje, ki ne gredo glasovat. Slovenija je tipičen primer uresničitve tega pravila in žal, bolj, kot se slovensko podeželje deprivilegira, bolj kot se privilegira center, manjša je s tem v Sloveniji volilna udeležba tistih, ki se počutijo drugorazredne. Marsikdo misli, da s tem protestira proti drugorazrednosti, ko ne gre volit, končni rezultat pa je seveda ravno obraten. Torej osnovni okvir, ki smo ga Slovenci dobili s tem, ko smo glasovali za lastno državo in potem to odločitev tudi udejanjili, še vedno obstaja. Sami smo odgovorni za to, če ga ne napolnimo s pravo vsebino in sami smo odgovorni za to, če ne izkoriščamo priložnosti, ki so pred nami. Po skoraj treh desetletjih od plebiscita mislim, da bi potrebovali eno tako močno budnico, kot takrat, ko je vabila ljudi na glasovanje in smo se potem odločili za ta zgodovinski dan. Lahko smo hkrati zadovoljni in hkrati kritični in obžalujemo izgubljene priložnosti, ob tem pa se moramo zavedati, da se prihodnost še ni zgodila in, da je bistveno več v naših rokah, da je, odkar imamo formalno demokracijo, vsak glas enak. Od nas je odvisno, kako uspešni smo bodisi pri dramilu bodisi potem pri uporabi instrumentov, ki jih formalna demokracija v praktično svobodni državi omogoča.
Pred nami ni samo ta praznik. Odločili smo se, da najpomembnejše odločitve v zgodovini naroda izrečemo v prazničnem vzdušju, tik pred novim letom, v božičnem času, ob koncu adventa. To je poseben čas, kajti zelo malo narodov in držav na svetu je, ki bi takšno odločitev sprejemali v takšnem času. Mogoče je tudi izbor tega časa naključje ali pa božja milost za to, da je naredil rezultat res prepričljiv. Hvala vsem in hvala tistim ob tej priložnosti, ki ste sodelovali pri ustanovitvi našega Združenja za slovensko osamosvojitev. Kot je predsednik Aleš Hojs prej opisal, to Združenje je potrebno za to, da se spomin na ta čas ne izgubi. Čas v širšem okolju, tako evropskem kot svetovnem, ki ga danes živimo, je pravzaprav manj pomladen in bolj zahteven, kot je bil čas, v katerem smo šli na plebiscit za samostojno Slovenijo in nikoli ne vemo, kdaj bo slovenski narod spet potreboval enotnost, kot smo jo izrazili takrat za to, da bi bili kos izzivom, ki so pred nami. Združenje VSO predvsem skrbi za to, da spomin tega časa ne bo zbledel, da pozaba, ponekod tudi namerno spodbujena in podmazana, spomina ne bo ubila. Dokler bo ta spomin živel, dokler bo ta čas v zavesti slovenskega naroda se za njegovo prihodnost ni bati.
Želim vam ponosno praznovanje dneva samostojnosti in enotnosti slovenskega naroda, blagoslovljen božič, v novem letu pa veliko zdravja, ponosa nad tem, kar vsak kot posameznik, kakor tudi kot narod dosežemo, predvsem pa veliko upanja v to, da bodo plebiscitne sanje končno v Sloveniji uresničene v celoti.
Naj živi samostojna in neodvisna Slovenija.”
Video si lahko ogledate TUKAJ.
