23.1 C
Ljubljana
torek, 25 junija, 2024

(INTERVJU) Janez Janša: EPP bo relativna zmagovalka teh volitev in njen cilj je sestava sredinske koalicije

Piše: Metod Berlec

Po dveh letih Golobove vlade in pred volitvami v evropski parlament smo se s predsednikom Slovenske demokratske stranke Janezom Janšo pogovarjali o prvem in drugem polčasu mandata, gospodarski kondiciji države, delu v opoziciji, razočaranju nad vlado zaradi neizkoriščenih priložnostih, krepitvi SDS, poskusu siromašenja podeželja z ukinjanjem volilnih okrajev, NSi, Anžetu Logarju in Jerneju Pikalu, razmerah v EU, alternativah in rešitvah. 

Gospod Janša, naj začneva z domačimi, slovenskimi razmerami. V letih 2022/2023 ste v času najhujše zdravstvene krize po osamosvojitvi, v času epidemije, pandemije novega koronavirusa vodili 14. Vlado Republike Slovenije.  Ko se pogovarjam z ljudmi, se še danes čudijo, kako to, da ljudje, volivci, niso v dovolj veliki meri nagradili trdega dela vaše vlade in tedanje koalicije, ampak t. i. nov politični obraz, ki so ga izbrali partijski botri iz ozadja s pomočjo ustvarjalcev javnega mnenja …

Samo čudenje ne bo nič pomagalo. Treba je vzeti pot pod noge in nagovoriti tudi tiste volivce svobodnjakov, ki se danes upravičeno čutijo zavedeni ali prevarani.

Vladajoča koalicija, vključno s predsednico državnega zbora, v parlamentu dela vse, da ne bi temeljito preiskali spornih poslov aktualnega predsednika vlade. Očitno se bojijo resne preiskave.

Strah je velik. Zavedajo se, da sami počnejo vse tisto, kar pompozno očitajo drugim. Kot vladna koalicija z veliko večino v DZ in močnim vplivom na preiskovalne organe, tožilstvo in sodstvo so na začetku mandata tekoče ustanavljali preiskovalne komisije proti SDS. Takrat je bilo vse dovoljeno in zakonito. Prebrskali so SDS, Nova24, Demokracijo in še nekaj tistih medijev, ki jih ne obvladujejo v celoti. Ker so s funkcijami in drugače podkupili NSi, SDS ni imela dovolj podpisov za ustanovitev preiskovalne komisije za sume oškodovanja davkoplačevalcev prek GEN-I. Potem ko pa je komisijo dosegel državni svet, pa za vladajoče nenadoma pravila za njeno delo niso več dobra. Predlagajo celo zakon, s pomočjo katerega bi upravičenost posamezne zahteve za preiskovalno komisijo presojalo ustavno sodišče, v katerem ima tranzicijska levica dvetretjinsko večino.

Minevata dve leti oziroma prvi polčas od nastopa Golobove vlade. Kako dolg bo po vašem drugi polčas?

Če bo po evropskih volitvah prišlo do delne rekonstrukcije Golobove vlade, še kakšno leto. Sicer lahko tudi manj.

Kaj je po vaše glavni uspeh in kaj glavni neuspeh te vlade?

Glavni uspeh te vlade je dejstvo, da je tako dolgo časa, kar dve leti, tako veliko ljudi tako močno vlekla za nos. Potreben je neke vrste talent, kakorkoli že izkrivljen, da lahko nekdo iz dneva v dan obljublja reči, ki se potem ne uresničijo. Brez trohice samorefleksije. Justin Stanovnik bi temu dejal, da so zato potrebni ljudje posebnega kova. Kot je bil recimo Boris Kidrič, ki je dejal, da je komunist humanist že po definiciji. In da je human tudi takrat, ko ubija na najbolj krut način.

Verjetno je tudi širše okolje izkrivljeno do te mere, da to vsaj delno sprejema. Sicer bi prej prišlo do spontanega upora. Se strinjate?

Popolnoma. Na tragičen, žalosten način so s tem umorom resnice, s to absolutno izkrivljenostjo resničnosti prekvasili slovensko družbo. Tako slovensko kot evropsko oziroma zahodno civilizacijo. Izkrivljenost je dosegla stopnjo, ki presega Orwella in njegovo Živalsko farmo. Od nacionalnih žirij določen zmagovalec zadnje Evrovizije npr. ni bil le moški, oblečen v krilo, ampak so mu dodali tudi perje. Njegovi kolegi pa so uprizarjali satanistične rituale. In to zblojenost so mnogi mediji poimenovali kultura in umetnost. Spontani upor se je tu sicer zgodil v glasovanju gledalcev po Evropi. V Sloveniji so v aktualno vlado kot ministrico za kulturo postavili obiskovalko Fotopuba, kjer so se dogajale še hujše perverznosti kot na Evroviziji. Zoran Janković je že pred dobrim desetletjem kandidiral pod sloganom »Pošteno«. Nedavno je na Rožniku prav on oznanil konec kapitalizma. Pa Golobova stranka se imenuje »Svoboda«, izvaja pa čiščenje političnih nasprotnikov. Slovenski sodniki govorijo o vladavini prava, nastopajo pa v rdečih majicah na prireditvah SD. Njihove kolegice sodnice pa v pionirskih ruticah in kapicah. Tanja Fajon se zgraža nad nepokopanimi žrtvami v Gazi, doma pa skupaj z Jankovićem nasprotujejo pokopu pobitih vojnih ujetnikov in Romov iz Iške na pokopališču v Ljubljani. Naštevali bi lahko v nedogled. Drži. Okolje je izkrivljeno, zato lahko Golob ob mili reakciji vsak dan obljubi nekaj, česar potem ne izpolni. Podpora vladi je sicer močno padla, vendar še zdaleč ne sorazmerno z njeno učinkovitostjo.

Pa največji neuspeh te vlade ob polčasu?

Zamujena priložnost v globalu. Imajo 53 glasov v DZ, kar je sanjska večina. Skupaj z obkoalicijsko NSi celo ustavno večino. Imajo opozicijo, SDS torej, ki je pripravljena konstruktivno podpreti vsak pomemben korak naprej ali nujno reformo, kar smo dokazali s pomočjo vladi ob lanski ujmi ali s kooperativnostjo ob predlogu za referendum o NEK 2.  Čas pa jim teče ne samo v prazno, ampak glasovalno moč izkoriščajo za rakovo pot. Ukinili so Urad za demografijo, prekinili mini davčno reformo in razbremenitev plač, v pogajanjih prevarali zdravnike, odpravili vrsto protibirokratskih ukrepov, povečali in podražili vlado in administracijo, zapravili milijone za škodljive provladnike in politkolesarje, ponižali svojce žrtev z ukinitvijo dneva spomina, razjezili rojake ob meji z napovedmi o novih migrantskih centrih itd., itd. Junija 2022 so sicer dobili v upravljanje državo v zelo dobri gospodarski kondiciji. Slovenija je bila med gospodarskimi zmagovalci izhoda iz pandemičnega obdobja. S pogajanji smo pridobili zajetne vsote evropskih sredstev za okrevanje in jih razporedili po vsej državi.

Kakšno je gospodarsko stanje Slovenije danes?

Še vedno razmerama ugodno. Zaposlenost je visoka, davčni prilivi solidni in realne potrebe po socialnih transferjih obvladljive. Skrbi podatek o drastičnem padcu industrijske proizvodnje v marcu, ki delno striže z nekaterimi drugimi makroekonomskimi kazalniki. Če je resničen, kar pa ob stanju v slovenski statistiki ni več tako samoumevno, nas lahko skrbi dinamika javnih financ v naslednjih mesecih. Napoveduje namreč ne samo ohlajanja, ampak pravo zimo. Mednarodni denarni sklad, OECD in Evropska komisija sicer napovedujejo Sloveniji za letos in prihodnje leto rast nekje med 2 in 2,5 odstotka, kar je glede na stopnjo razvitosti premalo za dohitevanje razvitih, še posebej pa je ta rast prenizka glede na potenciale, ki jih Slovenija ima. To je rezultat zamujenih priložnosti. Sposobni smo vsaj še naslednjih pet let dosegati stopnjo rasti med 3,5 in 5 odstotkov letno. Slovensko gospodarstvo je sposobno dosegati rast, ki najmanj za 2 odstotka letno presega povprečno rast BDP v EU. V idealnejših razmerah, z izvedbo potrebnih posodobitev našega šolskega sistema, regulacije trga dela, debirokratizacijo in razumnimi davki pa najmanj še enkrat toliko.

Stavka zdravnikov traja rekordno dolgo. Delavci na upravnih enotah stavko še zaostrujejo. Vlada se do stavkajočih vede ignorantsko, z zdravniki se ne pogovarja niti pristojna ministrica, kaj šele predsednik vlade. Ta se prav tako ni sešel s stavkajočimi upravnimi delavci. Posledice pa čutimo državljani. Zakaj si po vaše vlada lahko privošči takšno ignoranco problemov? Kje so rešitve?

Če bi se nekaj podobnega dogajalo v našem mandatu, bi kamere POP TV, RTVS in številnih drugih medijev dnevno dežurale pred pisarnami ministrov in predsednika vlade, novinarji pa bi spraševali po ukrepih in rešitvah. Upravičeno. Vsi bi se 24 ur na dan ukvarjali z iskanjem rešitev. V času levih vlad pa teh dežurstev in pritiska ni. Zato si svobodnjaki to neukrepanje lahko privoščijo. Kje so rešitve? Absolutno je sistemska rešitev za oboje v reformi plačnega sistema. Enoten sistem za administracijo in ločeni sistemi za storitvene dele javnega sektorja. Z enotnim plačnim sistemom za vse so poskusili in ne deluje. Ni mogoče vsega strpati v isti okvir in ni vse primerljivo. Pri poklicih, ki so konkurenčni tudi zunaj Slovenije, pa je nujno treba upoštevati tudi plače v sosednjih državah in EU nasploh. Smo namreč del enotnega skupnega trga. Razmer v zdravstvu npr. ni mogoče urediti brez upoštevanja te realnosti. Delavci na upravnih enotah so, prvič, med najbolj obremenjenimi in neposredno izpostavljenimi v javnem sektorju, drugič, so slabše plačani od zaposlenih na primerljivih mestih na ministrstvih. Kot je zapisal Aleš Hojs, vlada lahko ta problem uredi brez kakih reform. Le s spremembami sistemizacije delovnih mest na upravnih enotah naj izenači ta delovna mesta s tistimi na ministrstvih in bo velik del problema rešen.

Pred volitvami so kot prvo prioriteto obljubljali zdravstveno reformo, 30 dni do specialista in skrajšanje čakalnih vrst. V praksi so zadeve zapeljali v nasprotno smer, kajti čakalne vrste so daljše, zdravniki in medicinske sestre odhajajo iz bolnišnic, večjih protestov bolnikov pa ni. Samo zaradi vpliva medijev?

Ne, problem je globlji. V času socializma so prav tako kot danes partijski veljaki govorili o javnem zdravstvu kot absolutni prioriteti. V praksi pa sta obstajali dve vrsti državnega zdravstva. Ena za rdečo elito in druga za rajo. Podobno je danes, samo da se temu reče drugače. Ko smo prisegli v prvi Demosovi vladi še v Jugoslaviji, so nas že na začetku rutinsko poslali na zdravniški pregled v Bolnico Petra Držaja. Takrat smo na kraju samem videli, da je obstajala posebna zdravniška oskrba za funkcionarje. Na vrhunski ravni, brezplačno in brez čakalnih vrst. Prva vlada je to potem ukinila. Pred leti je bil v enem od zbornikov Študijskega centra za narodno spravo objavljen seznam privilegirancev, ki so se lahko zdravili v tej bolnišnici. Na njem lahko najdete vso rdečo elito od Kučana navzdol. Približno enak seznam je obstajal za privilegirana letovanja na Brionih in drugih protokolarnih objektih. Vsi s tega seznama pa so imeli polna usta delavskega razreda in enakih pravic. Danes imamo prav tako dve kategoriji uslug. Tiste v državnem zdravstvu, ki mu sicer rečemo javno, in tiste v zasebnih zdravstvenih ustanovah. Največji zagovorniki državnega zdravstva se večinoma zdravijo v zasebnih ustanovah in v tujini, ker si te usluge lahko plačajo. Te pa so v teh medicinskih centrih čedalje boljše, ker večina vrhunskih zdravnikov prehaja delno ali v celoti iz državne mreže v zasebno, saj jih v državni mreži namerno pod plačujejo. Zasebno zdravstveno oskrbo si zagotovijo tudi vsi tisti, ki si jo lahko plačajo in so tudi sicer v družbi vplivnejši. Tako je nastal položaj, v katerem se stanje za večino slabša, vendar je ta večina tiho. Navajeni so potrpeti, se ne pritožujejo, čakajo in umirajo v čakalnih vrstah. Večinoma v to kategorijo sodi nekaj sto tisoč slovenskih upokojencev z nizko pokojnino, ker so bili tudi sicer deprivilegirani tudi v socializmu, in kmetje, nižji uradniki ter delavci. Golobova vlada pa, namesto da bi uredila plačni sistem in naredila red v zdravstvu oziroma vzpostavila konkurenčen javni zdravstveni sistem, s svojo socialistično demagogijo oziroma bojem proti dvoživkam še nadalje naganja zdravnike iz javne mreže k zasebnikom in v tujino. Kot rečeno, se to ne dogaja samo iz neznanja in nesposobnosti, ampak tudi zaradi koristi.

Pred leti ste napisali posebno študijo o tej lažni eliti. O prvorazrednih. Nekateri sociologi so jo poimenovali retencijska elita, publicisti pa jim pravijo profitpartizani. Koliko je te lažne elite pri nas?

Pred osamosvojitvijo in tik po njej se je odvilo nekaj procesov, ki jih moramo poznati, če želimo podati to oceno. Prvi tak proces je obsegal prerazporejanje kadrov. Od januarja do maja 1990 so na tisoče profesionalnih agentov in sodelavcev Službe državne varnosti oziroma Udbe prerazporedili med funkcionarje policije, tožilce, sodnike, pravobranilce, diplomate in v druge poklice, za katere so verjeli, da bodo v večstrankarskem sistemu ločeni od politike. Hkrati so začeli na veliko pisati, da se politika ne sme vmešavati v delo teh organov. Drugi tak proces je obsegal lastninjenje. Svoji partijski eliti na funkcijah v gospodarstvu so omogočili divjo privatizacijo. Še prej so s tem ciljem izpraznili državne banke in blagajne izvoznih podjetij. Tretji, najobsežnejši proces je obsegal privatizacijo obsežnega državnega stanovanjskega fonda. Preko 140.00 stanovanjskih enot, vključno s protokolarnimi hišami v Murglah, je bilo za 15 odstotkov realne vrednosti razprodanih oziroma podarjenih najemnikom. Milan Kučan je npr. za hišo v Murglah plačal kakih 30.000 evrov današnje vrednosti. Podobno Stanovnik, Šetinc, Drnovšek in drugi. Mogoče je bilo med temi enotami nekaj deset tisoč delavskih stanovanj, vse drugo, še posebej večje in dražje enote, pa si je prilastila rdeča elita. Nekatere družine tudi po več stanovanj. Danes so potomci tistih, ki so se okoristili v teh procesih, v veliki meri rentniki, ki lahko brez dela lagodno živijo, ustanavljajo različne nevladne organizacije za dodatne zaslužke in protestno kolesarijo po ljubljanskih trgih, kadar čutijo, da njihove privilegije kdo ogroža. Svoj status upravičujejo z negovanjem tako imenovanih vrednot NOB, zato jim pravijo profitpartizani.

Kategorija prvorazrednih je torej dokaj obsežna, predvsem pa dobro razporejena po družbenih podsistemih. Kljub temu pa zdaj že vse od Drnovška naprej niso sposobni sestaviti ene same učinkovite vlade. Zakaj?

Ker so nesposobni. Do bogastva, statusa in ugodja so prišli brez truda. Ni jim bilo treba znati in delati toliko kot neprivilegiranim vrstnikom, pa so imeli vse oziroma več od tistih, ki so se trudili. Zato njihove ekipe kljub obvladanim podsistemom in medijem niso uspešne. Drugi razlog je v vrednotah. Nekdo, ki se je rodil z zlato žlico v ustih, bo praviloma prej delal le za lastno korist kot za skupno dobro. Opazujte samo aktualnega predsednika vlade in vam bo jasno, o čem govorim.

V SDS ste konstruktivno privolili v preložitev posvetovalnega referenduma o NEK 2 z junijskega roka na jesen, vladna koalicija pa vam je v zahvalo naložila kar štiri referendumska posvetovalna vprašanja hkrati z evropskimi volitvami. Se vam to zdi pošteno?

Ne, seveda ne. Kljub temu pa ne želimo ravnati tako kot oni, zato bo posvetovalni referendum o NEK 2 jeseni v mirnejšem ozračju. Gre za strateško vprašanje naše energetske varnosti.

Marihuana in evtanazija potem to nista?

Seveda ne. Vlada je mladim obljubljala 30.000 novih stanovanj, sedaj pa jim namesto tega ponuja kajenje trave. Obljubljali so skrajšanje čakalnih vrst in 30 dni do specialista, sedaj pa bolnim ponujajo usmrtitev oziroma evtanazijo. S temi vprašanji preusmerjajo pozornost, skušajo pritegniti na volišča več skrajnih podpornikov in omiliti poraz na evropskih volitvah.

Janez Janša (foto: Polona Avanzo)

Slovenska javnost je ob protislovnih napovedih vašega poslanca Anžeta Logarja čedalje bolj zmedena. Bo ustanovil novo stranko ali mu boste prepustili SDS, ki jo je po zadnjih izjavah spet pripravljen prevzeti?

Ustanovili mu bodo novo stranko. To je bolj ali manj jasno že vse od poraza na predsedniških volitvah dalje.

Po porazu na predsedniških volitvah, ki ga je sam sicer razglasil za začetek nečesa novega, velikega, ni bilo malo glasov iz kroga vaše stranke, ki so trdili, da Logarju sploh ni šlo resno za zmago, saj protikandidatke Nataše Pirc Musar kljub številnim škandalom ni niti enkrat resno napadel oziroma je postavil v neroden položaj, medtem ko mu je ona stalno očitala pripadnost SDS in ga skušala na vse načine diskreditirati. On pa se je samo izmikal in branil, in sicer tako, da se je od SDS vedno bolj distanciral. Vi ste sicer ocenili, da je Logar dosegel dober rezultat.

Matematično je bil njegov rezultat dober. Če ga primerjamo s predsedniškimi volitvami od leta 2002 naprej, najboljši. Ni pa bil objektivno boljši od rezultata Brezigarjeve, ki je leta 2002 resno ogrozila izvolitev Drnovška. S tem da je bil Janez Drnovšek kandidat prve kategorije, medtem ko je bila Musarjeva daleč najšibkejša oziroma daleč najbolj ranljiva in s tem najslabša kandidatka tranzicijske levice nasploh. Seveda pa samo z defenzivo ne moreš premagati niti tako slabe kandidatke.

Torej tudi vi menite, da Logar, poenostavljeno rečeno, ni šel na zmago, ampak na stranko?

Ne, mislim da zadeva ni tako preprosta. Bolj točno bi lahko rekli, da ni šel na vse ali nič. Danes je to po vsem, kar se je dogajalo in od njega samega izvedelo po predsedniških volitvah, jasno vidno. Odločil se je, sam ali po kakem nasvetu zunaj SDS, da bo na volitvah skoval politični kapital zase. Ne za stranko, ki ga je podprla, zbrala podpise in sredstva za kampanjo ter mu omogočila, da je prek kandidature zunaj svojega rojstnega okraja postal poslanec ter nato minister, temveč zase. Distanciranje od SDS v kampanji torej ni bilo le taktično za potrebe predsedniških volitev, kot smo mislili oziroma je mislila velika večina njegovih volivcev, ampak bolj premišljeno. Nikomur v SDS ni povedal, da bo po volitvah namesto zahvale stranki, ki mu je omogočila kandidaturo in nastop v drugem krogu, organizirala kampanjo in lepila plakate, napovedal nekaj novega. Tako kot smo šele po volitvah iz njegovega intervjuja za Delo izvedeli, da se je za kandidaturo odločil že leto pred volitvami, medtem ko je nam na izvršilnem odboru stranke še pol leta kasneje razlagal, da mora še premisliti in se posvetovati z družino.

V medijih smo lahko brali namige, da ste mu na nekem posvetu vaše poslanske skupine takoj po volilnem porazu na predsedniških volitvah ponudili vodenje stranke. To torej ne drži?

Na posvetu naše poslanske skupine v Destrniku se je na osnovi tiste Logarjeve napovedi, da je na začetku nečesa novega, odprla razparava o t. i. političnem kapitalu s predsedniških volitev. Jasna želja vseh je seveda bila, da se ta kapital investira tako, da bo stranki, ki ga je večinsko prispevala, koristil in ne obratno. Logarju ni nihče ponudil vodenja stranke, ker o tem v SDS odloča članstvo. Niti ne kongres, kot se piše in govori po medijih,  ampak po spremembi statuta pred 7 leti o tem odloča članstvo na tajnih volitvah po občinskih odborih. Razen v času epidemije ali drugih izrednih razmer. Res pa sem dejal, da lahko na naslednjih volitvah SDS kandidira za predsednika in tako unovči ta famozni kapital. Seveda pa to ne bi bilo nekaj »novega, velikega«, kot je bilo napovedano v Cankarjevem domu. SDS je sicer velika, ni pa nova, ker obstaja že 35 let. Zato je tekla tudi razprava o tej drugi varianti, o unovčenju kapitala z ustanovitvijo nove stranke. Prevladujoča ocena je bila, da bi nova stranka, ki bi jo ustanovil Logar, predstavljala dodano vrednost le v primeru, če bi se ji pridružil tudi kak enako močan in zmeren politični profil z leve sfere. Omenjalo se je ime Boruta Pahorja.

Logar se je torej po tem posvetu odločil za to drugo varianto? Kako se je odzval Pahor?

Ne, po moje je bil Logar odločen že mnogo prej. Na tistem in dveh naslednjih posvetih je namreč še najmanj govoril on. Pravzaprav se je v glavnem vprašanjem poslanskih kolegov izmikal. Bilo je jasno, da SDS ni več krog, v katerem se posvetuje, preden sprejema odločitve. Poleg tega se je njegovo distanciranje od SDS nadaljevalo tudi po volitvah. Če bi bil njegov cilj, da kandidira za predsednika stranke, potem bi seveda okrepil delo v njej in ne obratno.

Janez Janša (foto: Polona Avanzo)

Je Platformo sodelovanja ustanovil po dogovoru z vami ali je tudi tu soliral? Ustanovitev ste vsaj načelno javno pozdravili.

O ustanovitvi Platforme sodelovanja SDS ni vedela nič. Pravzaprav smo na začetku, ko je bila napovedana, verjeli, da je Logarju uspelo pritegniti Boruta Pahorja ali vsaj še kakega poslanca iz levih strank. Ko se je izkazalo, da sta v tej platformi samo dva člana poslanske skupine SDS in nihče drug, je postalo jasno, da to ne bo nekaj novega, velikega, ampak samo projekt Virant 2.0. Potem ko se je oglasil še drugi človek platforme Jernej Pikalo in ponovil izključevalno stališče do SDS, tudi za bolj naivne ni bilo več dvoma. Ustanoviš društvo, ki se imenuje Platforma sodelovanja, kar načelno seveda vsi pozdravimo, nato pa razlagaš, koga boš iz tega sodelovanja izključil in s kom vse ne bi sodeloval. Podoben način sodelovanja je nekoč že oznanil Mao Zedong, ko je dejal: Naj cveti tisoč cvetov, če so rdeči.

Mislite z nadaljevanjem distanciranja od SDS glasovanja poslanca Logarja, ki so bila drugačna od drugih poslancev SDS?

Mislim na glasovanja in na javne izjave. Na pomembna glasovanja in stališča seveda, kjer gre za strateške zadeve, kot so npr. ustavne spremembe in podobno. Na podporo ukinitvi okrajev ali tajnemu imenovanju sodnikov.

Številne je najbolj presenetilo, ker Logar ni glasoval proti vmesnemu poročilu preiskovalne komisije, ki preiskuje financiranje SDS, Nova24TV in Demokracije. Komisijo je takrat vodila še Mojca Šetinc Pašek. Kako si to razlagate?

Težko si to razlagam. Še posebej, ker je bil edini konkreten očitek v škodo SDS nekaj nakazil Mestnega odbora SDS Ljubljana na račun podjetja, ki ga je nekoč vodil naš sedanji poslanec Mojškerc, in sicer za izobraževanje mestnih svetnikov. V času, ko je bil predsednik Mestnega odbora SDS Ljubljana ravno Anže Logar.

Krožijo govorice, naj bi bil prav Logar pred to preiskovalno komisijo namočil svoje kolege. Pred komisijo naj bi bil nastopil celo kot tajna priča. Veste kaj o tem?

V vmesnem poročilu res nastopa neka tajna priča, ki pa ni razkrita. Po zakonu imamo vsi poslanci in zadolženi strokovni sodelavci pravico do vpogleda v gradiva preiskovalnih komisij, tudi ko gre za interno dokumentacijo. Kljub temu pa je sedanja predsednica preiskovalne komisije Tamara Vonta vodji naše poslanske skupine dostop zavrnila. Enako so zavrnili dostop strokovnemu sodelavcu, ki pokriva to komisijo. Dejansko nekaj skrivajo, in to protizakonito. Ko gre za tajno pričanje, je treba vedeti, da tega ne določi komisija sama, ampak da se mora s tem strinjati tudi tisti, ki priča, oziroma se običajno tajna priča ponudi sama.

Pravite, da se je Logar že zdavnaj odločil, da bo ustanovil stranko in hodil v zelje SDS. Kako si potem razlagate njegovo nedavno izjavo v Reporterju, da je na naslednjem kongresu pripravljen prevzeti SDS?

Kot zavajanje. Bodisi ker je res nastopil kot skrita priča pred preiskovalno komisijo in sedaj skuša odvračati pozornost od tega, ali pa zato, da se SDS v času volilne kampanje zaposli z ukvarjanjem same s sabo. Ker so njegov intervju v Reporterju levi mediji napihnili kot osrednjo novico, smo bili in smo prisiljeni na te izjave odgovarjati, kajti sicer bi bila zmeda še večja oziroma dolgotrajnejša in del namena je bil tako vsekakor dosežen.

Imate še kake dokaze ali indice, da iz Platforme sodelovanja Logar in Pikalo res delata stranko, ki bo nastopila na prihodnjih državnozborskih volitvah? Na volitve v EP namreč niso šli.

Drži. Evropske volitve jih ne zanimajo. Cilj je enak kot leta 2011 z Virantom. Oslabiti SDS na prihodnjih volitvah v DZ in preprečiti, da bi bila relativna zmagovalka volitev. Ker je spet malo možnosti, da jim to uspe samo z novim obrazom, potrebujejo še napad s hrbta. Kar pa zadeva dokaze, jih ne manjka. Poleg že omenjenih gre za vrsto nagovarjanj naših članov in nekaterih lokalnih funkcionarjev, če bi se pridružili Logarjevi stranki. Nagovarjajo tudi podjetnike za finančno podporo in mnogi sprašujejo, ali je to mogoče dogovorjeno in usklajeno.  Štirje člani SDS iz Logarjevega volilnega štaba so iz stranke lansko leto izstopili. Gre za njegov najožji krog. Če bi res hotel kandidirati za predsednika stranke, jim česa podobnega najbrž ne bi svetoval. Prej obratno.

Virant je po polomiji z Jankovićem kljub vsemu šel v vašo vlado.

Virant osebno ni hotel v vlado za nobeno ceno, ampak si je prisvojil mesto predsednika DZ, od koder je vlado večkrat napadal ali nagajal pri proceduri. Res pa je Virantova lista našo vlado omogočila, po sprejetju ZUJFA in drugih najtežjih ukrepov za izhod iz finančne krize pa jo je tudi zrušila.

Mnogi verjamejo, da SDS brez kakšne nove stranke tudi v primeru zmage ne bi mogla sestaviti vlade, ker leve stranke vedno zavračajo sodelovanje z njo. Kako torej oblikovati vladno koalicijo, če ne bo novih obrazov na desni strani?

Gre za podtaknjeno govorico, ki ne drži. Zakaj? Zato, ker je SDS doslej še vedno, ko je bila zmagovalka volitev, sestavila vlado. Enkrat pa tudi takrat, ko ni dosegla relativne večine. Skupaj smo že trikrat vodili vlado, dvakrat od tega prav zato, ker so nas prav stranke z leve prosile, naj z njimi oblikujemo vladno koalicijo. SDS lahko uspešno vodi vlado in državo tudi v mešanih koalicijah zato, ker je vključevalna stranka. Ko mi sestavimo vlado, ne naročamo čiščenja kučanistov ali golobistov, ampak uporabljamo formulo, ki pravi: kdor ni proti nam, je lahko z nami. Vsi sposobni in dobronamerni kadri iz prejšnjih sestavov vlade imajo priložnost, da dobro delajo naprej in nihče jih ne šikanira ali sili, naj npr. menjajo svoje prepričanje ali stranko, če so pripravljeni dobro delati za Slovenijo. So pa mnogi med njimi imeli potem težave z lastnimi levimi strankami, kjer so jih obtoževali kolaboracije in izdajstva. Tako kot so to počeli npr. s strankama SMC ali DeSUS, potem ko so leta 2020 skupaj z nami oblikovali vlado in reševali Slovenijo v pandemiji.

Drži, da se Logar srečuje z vplivnimi strici iz ozadja, npr. z Aleksandrom Čeferinom? Pa z nekaterimi veleposlaniki, kjer naj bi precej kritično govoril o SDS?

Po mojih informacijah drži. Naj pa na sestanku s Čeferinom, ki ga je Logar sam potrdil, ne bi bilo kakih pomembnejših dogovorov.

Pravijo, da medijsko kampanjo za Anžeta Logarja pripravlja Leo Oblak. Sodeloval pa naj bi tudi Darko Njavro. Precej zanimiva druščina, se vam ne zdi?

Za Oblaka sem slišal in po moje drži, za Njavra slišim prvič. Je pa tam okrog platforme še kar nekaj znanih imen levega ozadja in delajo s polno paro. Komur spomin seže več kot nekaj let nazaj, se bo spomnil razprav okrog financiranja zasebnega šolstva in ekstremnih stališč naslednika Slavka Gabra na mestu šolskega ministra. Mislim seveda na Jerneja Pikala in njegov krog ekstremnih levičarjev, ki so odkrito zagovarjali pristope kulturnega marksizma v slovenskem šolstvu. Ta krog še vedno obstaja in deluje v isti smeri.

Janez Janša (foto: Polona Avanzo)

Kakšen pa je sploh formalni status Anžeta Logarja v SDS, potem ko ni podpisal izjave, da bo do konca mandata deloval v okviru poslanske skupine, na listi katere je bil izvoljen?

Statut SDS jasno določa obveznost vsakega člana, ki je kot kandidat stranke izvoljen v državni zbor ali v občinski svet, da do konca svojega mandata deluje v okviru poslanske oziroma svetniške skupine SDS. Če ne podpiše omenjene izjave, se po moje tak član avtomatsko uvrsti med neaktivni del članstva, kamor se npr. uvrstijo tudi tisti člani, ki ne izpolnijo kake druge obveznosti, ki jo določa statut, npr. plačila članarine. Za čas, dokler obveznost ni izpolnjena, aktivno članstvo miruje, ni pa članstvo prekinjeno.

Kdaj lahko potem pričakujemo novo stranko Logarja in Pikala? Tik pred volitvami?

Verjetno. Da bo zmeda čim večja. Sedaj pripravljajo infrastrukturo v okviru društva oziroma platforme in se sprenevedajo. V bistvu kopirajo Pavleta Ruparja, ki je najprej ustanovil društvo Glas upokojencev, nato pa še stranko s tem imenom. Vendar on ni zavajal s sprenevedanjem ali čakal do volitev.

Saj res, zakaj je ta beseda platforma nenadoma tako moderna? Uporablja jo Logar, pri listi Zelenih za evropske volitve, ki jo usmerja krog Gregorja Golobiča, govorijo o platformi za neko novo zeleno liberalno stranko. Medtem pa je celo Golob svojo stranko poimenoval s slovensko besedo gibanje. Zakaj torej ravno platforma?

Ne bi vedel. Tudi najbrž ni pomembno. Je pa ta beseda res naenkrat v modi. Meni sicer ni simpatična, ker gre za tujko in spominja na platfus.

Po dveh letih Golobove vlade je ozračje v Sloveniji slabo. Zagotovo se obetajo spremembe, vprašanje pa je, ali bodo dovolj korenite za normalizacijo razmer. Vidite poleg oblikovanja stabilne vlade pod vodstvom SDS tudi kak sistemski, dolgoročen izhod iz te močvirnate situacije?

Večinski volilni sistem. Ta bi omogočil dvoje. Prvič, stabilno vlado, ki bi lahko brez nagajanja majhnih koalicijskih partnerjev izvedla svoj program in ki tudi ne bi imela izgovora, češ da ni imela dovolj trdne večine za potrebne ukrepe, in ki bi lahko ponovila mandat, če bi bila uspešna. In drugič, tak sistem bi omogočil volivcem, da v primeru, če jih ta vlada razočara, podelijo trdno večino njeni alternativi oziroma opoziciji, ki bi tako dobila potrebno moč, da zavoženo stanje popravi.

Tak predlog je bil že večkrat na mizi, pravzaprav tudi podprt z referendumom in odločbo ustavnega sodišča, pa ni šlo. Zakaj?

Velika večina ljudi v Sloveniji je v prvih letih po osamosvojitvi nagonsko čutila, da nekdo načrtno vtika polena v kolesje nove države, dela zdraho med demokratičnimi strankami in tako preprečuje nujno potrebno preobrazbo proto totalitarnih socialističnih institucij v institucije demokratične države. V SDS smo ponudili rešitev. Kot majhna stranka s samo 4 poslanci smo sami in z lahkoto zbrali potrebne podpise za referendum o večinskem volilnem sistemu in na njem kljub nagajanju prepričljivo zmagali. Visoki funkcionar SD je takrat zapisal, da je treba večinski sistem na vsak način preprečiti, saj lahko v njem desnica dobi ustavno večino in dokonča tranzicijo. In dejansko so nato uporabili vsa sredstva, da do uzakonitve referendumske volje ljudi kljub odločbi ustavnega sodišča ni prišlo.

Mislite na spremembo ustave, ki jo je leta 2000 tik pred volitvami omogočila tudi združena SLS+SKD?

Ja, to se je zgodilo na koncu te »uporabe vseh sredstev« in izjemna zgodovinska priložnost, da se Slovenija stabilizira in zadiha z obema kriloma svojih pljuč, je bila zapravljena.

Bo še kaka priložnost v prihodnje?

Vsekakor. Bodisi ob pravočasni streznitvi mogoče najprej poskus s kombiniranim volilnim sistemom ali pa po veliki krizi, ki je prej ali slej neizbežna, če ne bo nujne korekcije, uvedba dvokrožnega večinskega volilnega sistema. Za zdaj pa gredo na žalost prizadevanja tranzicijske levice naprej v isto smer, v smer, ki je nasprotna od rešitev torej. Želijo namreč ukiniti še tiste borne ostanke v obstoječem volilnem sistemu, ki omogočajo vsaj delno enakopravno zastopanost različnih delov Slovenije v parlamentu. V postopku je predlog za spremembo ustave, s katero želijo ukiniti volilne okraje.

Mislite na uvedbo preferenčnega oziroma prednostnega glasu?

Da, vendar tega ni mogoče uvesti brez ukinitve volilnih okrajev.

Pravijo, da bodo tako volivci lahko izbirali med več kandidati in imeli večji vpliv na izbiro poslanca, tako kot na volitvah v evropski parlament?

V evropskem parlamentu poslanci zastopajo celotno Slovenijo, ki je na volitvah ena volilna enota. Pri volitvah poslancev za slovenski parlament pa je zelo pomembno, da ima približno enako število volivcev možnost za izvolitev poslanca. To je v polni meri mogoče doseči samo z večinskim sistemom, za silo pa se mu v tem smislu približamo tudi z obstoječim proporcionalnim sistemom, s katerim je Slovenija razdeljena na 88 volilnih okrajev. Ne dobijo vsi svojega poslanca, večina pa.

Kako pa naj bi volili po novem?

Nameravajo ukiniti volilne okraje, tako da bi sedaj vsaka stranka predlagala 8 list s po 11 kandidati, volivci pa bi med njimi izbirali s prednostnim glasom. To bi seveda avtomatično dalo neulovljivo prednost tistim kandidatom, ki bi prihajali iz velikih centrov. Nekdo, ki je npr. 100-odstotno znan v Mozirju ali Ilirski Bistrici, ne bi imel nobene možnosti proti nekomu z iste liste, ki je 50-odstotno znan v Celju ali v Kopru. Da o prednosti kandidatov iz Ljubljane ali Maribora proti kandidatom z obrobja ne govorimo. Bilo bi sicer nekaj izjem, recimo znani estradniki ali športniki na kandidatnih listah.

Pravijo, da bi tak sistem izboljšal kvaliteto poslancev?

Ne. To bi se zgodilo kvečjemu v dvokrožnem večinskem volilnem sistemu, kjer bi moral kandidat dobiti absolutno večino glasov v svojem okraju. V preferenčnem sistemu, ki ga predlagajo, pa boste dobili kombinacijo poslancev tipa Dejan Zavec in tistih, ki jih bodo stranke postavile na listo iz večjih centrov. Slovensko podeželje bo v nekaj mandatih ostalo brez resnega zastopstva v državnem zboru.

Čeprav je udeležba na volitvah na podeželju že sedaj nižja kot npr. v Ljubljani?

Ja. To so doslej dosegli tudi s tem, da so v podeželskih okrajih na veliko ukinjali volišča. V nekaterih tudi več kot 30 odstotkov volišč samo od leta 2011 naprej. Po novem sistemu pa bi se volilna udeležba iz mandata v mandat še manjšala. Ko bodo ljudje na obrobju videli, da nihče iz njihovega okolja ne pride v parlament, bodo preprosto nehali hoditi na volitve, kar je cilj tranzicijske levice od samega začetka. Na prvih večstrankarskih volitvah leta 1990 so videli, da je Demos na slovenskem podeželju dobival prek 75 odstotkov glasov, in od takrat se načrtno trudijo tako za centralizacijo države kot za volilni sistem, ki daje prednost mestom.

Zakaj torej stranka NSi podpira tak volilni sistem, saj vendar v mestih praktično ne obstaja. Na prste rok lahko seštejejo svetnike, ki jih sploh imajo v svetih mestnih občin?

Skregano z razumom. Zakaj je združena SLS+SKD s takrat 30 poslanci leta 2000 podprla spremembo ustave in proporcionalni volilni sistem, čeprav bi v večinskem skoraj zagotovo število poslancev še povečala? Povsem skregano z razumom in logiko. Podprli so volilni sistem, ki jih je čez nekaj mesecev na volitvah s 30 skrčil na vsega 7 poslancev. In sedaj že desetletje ne obstajajo več kot parlamentarna stranka. Bilo je logično in očitno, kaj se bo zgodilo, pa se jim tega ni dalo dopovedati. Raje kot lastni pameti, logiki, dr. Bajuku, Peterletu ali meni so verjeli Ribičiču, Kučanu in Potrču. Podobno se sedaj dogaja z NSi. Matej Tonin se je v studiu POP TV zaklel, da s SDS ne bodo šli v vlado, dokler bom jaz njen predsednik. Nikoli pa npr. ni dejal, da s Svobodo ne bodo sodelovali v vladi, dokler bo tam predsednik Golob, kar bi bilo sicer enako deplasirano, saj o predsednikih strank vsaj načelno odločajo člani in organi teh strank in ne predsedniki konkurenčnih.

NSi si torej enako kot nekdaj SLS+SKD žaga vejo, na kateri sedi?

Žal to drži in žal žaga ni edino orodje, ki ga uporabljajo za samo destrukcijo. Vihtijo tudi sekiro, s katero si sekajo lastne korenine.

Kaj mislite s tem?

Mislim na dejstvo, da v imenu nosijo krščanstvo, v njihovem delovanju pa je mnogo več socialističnega in liberalnega kot krščanskega. Njihova poslanka Ljudmila Novak se v Bruslju malodane norčuje iz prizadevanj naše poslanke Romane Tomc in sploh SDS, da se v EP odpre razprava o barbarski ukinitvi dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja in dostojnega pokopa vseh mrtvih. Poglejte njena številna glasovanja v prid levičarske paradigme. Kdaj so se v NSi nazadnje oglasili ob aktih očitnega teptanja verske svobode s strani Golobove vlade in ministrice za kulturo? Koliko predlogov so dali, da se mladi obvarujejo škodljive propagande LGBT v vrtcih in šolah? Ali v prid družinam in družinskim vrednotam? V NSi je sicer nekaj dostojnih poslancev oziroma posameznikov, ki skušajo delovati drugače, vendar je to premalo. Če bi ta stranka samo povprečno delovala v smeri svojega imena, ki ga je izbral dr. Andrej Bajuk, bi lahko brez velikih naporov presegala 10-odstotno podporo volilnega telesa. Ne nazadnje je to Bajuku in Peterletu skoraj uspelo samo dva meseca po ustanovitvi. Ker pa je osnovna linija te stranke v veliki meri nasprotna deklarirani podobi, poznavalci na levi jo imenujejo mavrični kšeft, samo kolobarijo okrog parlamentarnega praga.

Za svoje slabe volilne izide večkrat krivijo kar SDS. Zakaj?

Levaki jim govorijo, da bi dobili več glasov, če ne bi bilo močne SDS. Hkrati jim prek MSM vseskozi sugerirajo, da morajo biti za vsako ceno drugačni kot SDS. Niti protislovja v obeh sugestijah ne prepoznajo.  Logično je namreč, da če želiš močnega premagati ali nadomestiti, moraš biti ne drugačen, ampak boljši od njega. Samo drugačnost seveda koristi le tistemu, ki mu je ta, ki je močan, alternativa. Tranzicijski levici torej.

Golobova levičarska vlada vodi zelo sporno, pravzaprav škandalozno zunanjo politiko za Republiko Slovenijo. Le-ta spominja na pretekle jugoslovanske čase. Se strinjate s tem?

Odnos Golobove vlade do mednarodnega okolja sodi na skrajni levi rob evropske zunanje politike. Povzroča škodo, ki jo bo morala prihodnja vlada z muko odpravljati in vračati državi samozavestno in samostojno držo ter znova usmerjati Slovenijo v osrednji tok evropske in severnoatlantske sfere.

Evropska unija temelji na Lizbonski pogodbi. Pojavljajo se ideje, da bi o nekaterih najvažnejših odločitvah (recimo na področju zunanje, varnostne in obrambne politike) ne bi bilo več (kot doslej) potrebno soglasje vseh držav članic, ampak bi Evropski svet o vseh vprašanjih odločal s kvalificirano večino. Kako gledate na to idejo?

Odločno ji nasprotujem. Prizadevanja v to smer so dvakrat škodljiva. Prvič zato, ker smo majhna država in načelo soglasja pri strateških odločitvah Unije ohranja našo enakopravnost. Hkrati Unije večinoma ne slabi, saj je v nastopu navzven močnejša, kadar je enotna. Vsekakor bolj, kot če bi se njen del počutil preglasovanega in opeharjenega. Res smo včasih zato pri odločitvah počasni, vendar bolje biti enoten, močan in počasen kot hiter in razklan. Žal se slovenska vlada teh preprostih dejstev ne zaveda. Drugič pa je forsiranje tovrstne razprave škodljivo zato, ker do tovrstne spremembe pogodbe preprosto ne bo prišlo. Soglasja o samokastraciji manjših članic Unije ne bo, zato s to razpravo izgubljamo dragoceni čas, ki bi ga morali uporabiti za dogovore o najbolj potrebnih rešitvah, predvsem tistih s področja demografije in varnosti.

Kaj potrebuje EU v naslednjem mandatu?

Močno korekcijo osrednjih politik, predvsem realen pristop k zelenemu prehodu in energetski varnosti, stabilizacijo notranjega trga in osredotočenje na ključne prioritete. Na varnost in širitev. Pa na demografijo. Če ne bo Evropejcev, bo konec tako Unije kot civilizacije. Nekateri se tega zavedajo. Nova hrvaška vlada je npr. pred dnevi razglasila demografsko vprašanje za ključno prioriteto. Naš vrhunski menedžer pa je že prvi mesec po nastopu ukinil državni Urad za demografijo.

Janez Janša (foto: Polona Avanzo)

Kako to doseči?

Osrednji korak moramo narediti z izvolitvijo trezne večine na bližnjih volitvah v evropski parlament. Zato so volitve 9. junija tako pomembne. Tudi za nas. Lahko celo nekaj glasov iz Slovenije pretehta to večino.

Kaj je načrt EPP, kjer je SDS osrednja stranka iz Slovenije, vi pa kot njen predsednik član vrhovnega organa EPP, v katerem ste samo predsedniki vlad ali vodje opozicije iz posamične države ter predsedniki institucij EU iz vaših vrst?

EPP bo relativna zmagovalka teh volitev in njen cilj je sestava sredinske koalicije, v kateri je lahko en partner z leve in en partner z desne strani političnega spektra. Praktično nihče v EPP, razen mogoče Ljudmile Novak in še nekaj podobnih sedanjih poslancev, si ne želi več koalicije, v kateri EPP lahko vedno preglasujejo socialisti, liberalci in zeleni.

Koalicija s socialisti in konservativci torej?

Namesto socialistov, ki ob izgubljanju podpore v Nemčiji, Franciji in Italiji postajajo vse bolj skrajni, so bolj zaželeni liberalci, vendar je lahko število njihovih poslancev v naslednjem sklicu EP prenizko. Podobno je z zelenimi.

Obstaja možnost, da iz dela konservativcev in identitarcev nastane nova poslanska skupina v EP, ki je lahko večja celo od EPP in seveda socialistov?

Mislim, da takšne možnosti realno ni, predvsem ne zaradi strank, kot je AFD, ki za konservativce niso sprejemljive. Lahko pa pride do delnih prestopov h konservativcem in do tega, da ta skupina preseže socialiste.

Lahko pride tudi do razpada EPP?

Ob pričakovani zmagi in dokaj širokem soglasju o drugačni koaliciji, kot je obstajala zadnjih deset let, to ni verjetno. To bi se zgodilo samo v primeru, če bi se vodstvo stranke solistično odločilo za levo koalicijo. V tem primeru bi EPP razpadla in nastala bi nova večinska konservativna skupina. Ponavljanje koalicije, v kateri lahko podpredsednica Evropske komisije nekaznovano krši Lizbonsko pogodbo ter  pride na slovensko ustavno sodišče z opomnikom pod naslovom »What we want« (kaj želimo od njih) in predsednik Matej Acceto nato ponižno poklekne, večina sodnikov pa odpravi zadržanje zakona o RTVS, za nas ne pride v poštev. Na srečo je Milan Zver s pomočjo evropske ombudsmanke to raboto razkrinkal in zadeva je pred Splošnim sodiščem EU.

Na omrežju X ste zapisali, da je slovenska vlada pri »migrantskem aktu izdala Slovenijo in sedaj bo gradila nove migrantske centre, sklicujoč se na obveze EU«. Nedvomno gre pri tem za ravnanje, ki lahko v temelju ogrozi naš narod in evropski način življenja!? Našo težko pridobljeno in želeno nacionalno državo …

Najhitreje uničiš neko kulturo tako, da zamenjaš ljudi. Oslabiš pa tako, da prebivalstvo čim bolj razredčiš s prišleki iz tujih civilizacijskih okolij, ki se ne asimilirajo. Slovenska levica deli cilje kulturnega marksizma, ki želi razgraditi narod in družino. Za dosego tega cilja kombinira orodja iz arzenala kulture smrti z vabljenjem nezakonitih migrantov. Sicer pa je proti temu migrantskemu aktu glasovala celo nova poljska, pretežno levičarska vlada. Pred dnevi je 14 ministrov za notranje zadeve, iz večine držav EU torej, zahtevalo odločnejše ravnanje EU zoper nezakonite migracije. Slovenskega žal ni med njimi, on podira ograjo, postavlja nove migrantske centre in ljudem ob meji svetuje, naj se zaklepajo v hiše. V SDS ne zganjamo nobene ksenofobije do tujcev, smo pa za jasno razmejitev zakonitih migracij od nezakonitih. To podpirajo tudi tisti naši člani, ki so po narodnosti Hrvati, Srbi, Bošnjaki ali Albanci. Ti so v državo prišli zakonito, lepo govorijo slovensko in svoje otroke vzgajajo v vzorne državljane te države.

Ne moreva mimo nedavnega fizičnega napada na nosilca kandidatne liste SLS Petra Gregorčiča. Romi, ki so ga napadli, so bili kaznovani za prekršek z denarno kaznijo, medtem ko je bil neznanec, ki je odrinil Niko Kovač, kaznovan s pogojnim zaporom.  Gre pri tem za dvojna merila slovenskih organov ali za normalno neodvisno presojo pristojnih?

Po moje gre za očitne dvojne vatle. Tudi poročanje osrednjih medijev je temu sledilo. Je pa to samo še en primer ob stotinah drugih, ki kaže na skrajno politizacijo slovenskega sodstva, tožilstva in vrhov slovenske policije. Tu pa je dejansko potrebna depolitizacija.

Le še nekaj tednov nas loči od volitev v evropski parlament. Kako ocenjujete listo SDS in kakšen izid pričakujete?

SDS ima že na prvi pogled zelo kvalitetno ponudbo z odlično nosilko Romano Tomc. Na njej sta oba sedanja poslanca, ki sta se v tem mandatu izkazala kot močan glas slovenske demokracije v Bruslju. Čeprav so se osrednji slovenski mediji zelo trudili, da bi bila v senci, sta s kvaliteto in količino svojega dela prepričala svoje kolege v evropskem parlamentu ter z vztrajnostjo in odmevnostjo presegla tudi blokade doma. Tudi drugi na listi so brez izjeme dodana vrednost in vsak, ki bo realno ocenil kvaliteto posamičnih list, pri izbiri SDS ne bo zgrešil. Izbira je dovolj raznolika tudi za tiste, ki bodo poleg glasu za listo oddali tudi prednostni glas. Vendar bodo kot običajno svojo vlogo odigrali tudi pristranski mediji. Poglejte samo ravnanje nacionalne TV, ki je v zadnjo Tarčo povabila predstavnika dveh neparlamentarnih list, parlamentarno SLS pa so izpustili. V isti koš sodi huronsko protežiranje Prebiliča na POP TV ali prva novica o intervjuju Logarja za Reporter v osrednjem dnevniku na isti TV na samem začetku kampanje. SDS je sicer  doslej trikrat gladko zmagala na volitvah v EP, tokrat pa zaradi vsega omenjenega visoka zmaga ni tako samoumevna. Boriti se moramo do zadnje sekunde štetja glasov. Volivcem moramo jasno predstaviti alternative. Da je glas za svobodnjake in levičarje glas za nove imigrantske centre in denar za politkolesarje. Medtem ko je glas za SDS glas za varno, sproščeno, demokratično in stabilno Slovenijo. Glas za svobodo izražanja in enake vatle za vse. SDS je danes edina dovolj stabilna, suverena, močna, strokovna in povezovalna politična sila za dobro vodenje države.

Biografija

Janez Janša  se je rodil leta 1958. Širši slovenski in tuji javnosti je postal znan v času procesa pred vojaškim sodiščem v Ljubljani leta 1988, ko je zaradi krivičnega sojenja štirim Slovencem v tujem jeziku na slovenske trge in ulice stopila uporniška slovenska pomlad. V prvi slovenski demokratični (Demosovi) vladi je bil minister za obrambo. Skupaj z Igorjem Bavčarjem je uspešno vodil slovenske obrambne sile proti agresorski jugoslovanski armadi leta 1991. Leta 1993 je postal predsednik današnje Slovenske demokratske stranke, ki je pravna naslednica SDZS in SDZ. Slovensko vlado je vodil trikrat, dvakrat pa tudi Svet Evropske unije. Je član Vrha Evropske ljudske stranke in Mednarodne demokratične zveze ter podpredsednik Svetovne sredinske internacionale.

(Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani reviji Demokracija, 23. maja 2024)

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine