Kadarkoli sta izvršilna oblast ali uradna politika in vodstvena struktura sodstva glede česa enakega ali celo istega mnenja, se dvignejo obrvi. In če se to nanaša na imenovanje sodnikov, potem je razlog za poskok obrvi toliko večji. Ministrica za pravosodje in predsednik Vrhovnega sodišča govorita isti jezik in v en glas sporočata, da je treba imenovanje sodnikov odvzeti politiki in to reč prepustiti izključno Sodnemu svetu. Sodnike naj torej imenuje sodstvo samo, oziroma v njegovem imenu skrbno izbrani in preverjeni sodniki, ki imajo v Sodnem svetu večino. Ne samo ministrica (oziroma politika, ki za njo stoji) in nominalno prvi sodnik med enakimi, tudi številni mednarodni dokumenti od vseh možnih modelov izrazito forsirajo prav italijansko različico sodniške samouprave, ki jo razglašajo za t.i. EU-model sodnega sveta (Consiglio Superiore della Magistratura). Po njem se v bistvenem zgleduje tudi slovenski model. Tisto, kar manjka do popolne uveljavitve sodniške samouprave je odvzem pristojnosti Državnega zbora, ki na predlog Sodnega sveta voli (v resnici potrjuje s strani Sodnega sveta izbrane) sodnike.
Ideja se zdi privlačna, ker na prvi pogled krepi sodniško neodvisnost, seveda institucionalno. Politika, ki jo uteleša od vseh najbolj politično telo, telo, ki je zamišljeno, oblikovano in ustvarjeno tako in zato, da bi v njem potekal neprestan političen prepir, diskurz in spopad idej, stališč, predlogov, kot je to neločljivo povezano s političnim pluralizmom, naj bi bila tako odmaknjena od imenovanja sodnikov in sodstvo zato osamljeno ter zato depolitizirano in neodvisno. Pravijo, da je to dobro. Pravijo tako vodilni v sodstvu, »vodstvena struktura«, in tako pravi tudi pretežni del pravne stroke. Samo redki (profesorja Avbelj in Letnar Černič) so drugačnega mnenja. Tudi tu velja, da kompaktna večina, posebej, če jo tvorita vrh sodne oblasti in izvršilna oblast, praviloma nikoli nima prav. Poglejmo, zakaj je tako tudi v tem primeru.
Odlično iztočnico ponuja predavanje enega od prvih imen teorije in sociologije vladavine prava, profesorja Martina Krygiera na Filozofski fakulteti Avstralske Katoliške Univerze julija 2010 (The Rule of Law: Why, what, where – and who cares?). Učeni mož med drugim pravi takole (v mojem prevodu): »Neodvisnost sodstva je včasih celo navzkriž z vladavino prava, čeprav se zdi to v nasprotju s splošnim prepričanjem – vendar, ko od bliže pogledamo post-diktatorske ali post-komunistične države, to absolutno drži. V mnogih od njih, marsikje iz dobrih nagibov, je bilo rečeno, da je treba najprej storiti naslednje: sodstvu, ki je bilo vselej le orodje komunistične oblasti, zagotoviti neodvisnost, kar pomeni, dati sodstvu z zakonom zagotovljeno samoorganizacijo. Ampak, poglejte, kaj se potem zgodi – zelo hitro se izkaže, da vsi sleparji, nasilneži, vsi nekompetentneži, privilegiranci in produkti negativne selekcije, ki so bili prav zaradi takih lastnosti instalirani na visoke sodne položaje, ostajajo tam in postanejo neodstavljivi. Včasih se izkaže, kot se je na primer v Bolgariji in v drugih številnih post-komunističnih državah, kjer so bivše komunistične stranke zmagale na prvih volitvah, a niso bile prepričane, da bodo dobile tudi druge volitve, da je treba zagotoviti, da bodo ‘moji fantje’ na oblasti, torej je treba razglasiti in zagotoviti neodvisnost sodstva. Zelo pogosto so sodišča in sodniki v propadli državi ali v bivši despotiji v stanju, ki ga je moj prijatelj poimenoval avtistični korporativizem, kar pomeni, da osvobojeni odvisnosti od države branijo in zahtevajo privilegije, ne da bi se pri tem sklicevali na pravo ter se pri tem sklicujejo na liberalno ideologijo, ki jo vsi dobro poznamo kot sodniško neodvisnost.«
Besede avstralskega profesorja poljsko-judovskega porekla, po pomenljivem naključju izrečene le štiri mesece pred ustoličenjem prejšnjega predsednika slovenskega vrhovnega sodišča, so morda ostre. A ni prvi, ki jih je izrekel. Že pred njim je podobno ugotavljal takratni strasbourški sodnik András Sajó ter za njim zagrebški profesor Alan Uzelac, hrvaški sodnik SEU Siniša Rodin in sedanji sodnik češkega Vrhovnega administrativnega sodišča Zdenek Kühn, v aktualnem času pa zlasti val mladih akademikov in raziskovalcev post-totalitarnih sodnih sistemov ter njihovega delovanja v praksi.: Avbelj, Bobek, Kosař, Mańko, Parau, Spáč …..
Sodniška samouprava nikakor ni zagotovilo sodniške neodvisnosti – ki se seveda konča pri konkretnem in posameznem sodniku. Sodstvo kot celota je namreč neodvisno toliko, kot so neodvisni posamezni sodniki, ki ga sestavljajo. Zato nič ne pomaga, če imamo neodvisno sodstvo z odvisnimi sodniki. Tako kot ne pomaga, da imamo formalno zagotovljeno ustavno demokracijo, če ta v praksi ne deluje. In ne deluje, ker ni družbene ali politične (v resnici pravno-kulturne in ustavno-kulturne) volje/moči, ki bi zapisano prenesla v stvarno življenje.
Če bi ugledna češka pravnika Michal Bobek in David Kosař živela v Sloveniji, bi se na njiju zelo verjetno usul srdit plaz kritik in diskvalifikacij. V članku Global Solutions, Local Damages: A Critical Study in Judicial Councils in Central and Eastern Europe (German Law Journal, let. 15, št. 7, str. 1257) odkrito povesta, da njuna analiza primerov kaže, da sodstvo v tranzicijskih državah, če ni omejeno z demokratičnimi procesi ter s pogajanji in kompromisi z drugimi vejami oblastmi, hitro zapade v skušnjavo, ki vodi k izoliranim modelom upravljanja s to vejo oblasti. Taki modeli po njunem mnenju potrjujejo izrazito favoriziranje institucionalne neodvisnosti v škodo individualne in v škodo nepristranskosti posameznih sodnikov. Ugledna avtorja nato nadaljujeta: Če se politično neomejene želje sodniških združenj in vplivnih sodnikov, sprejete na mednarodni/evropski ravni, prek nezavezujočih instrumentov de facto vsilijo v politično manj stabilne sisteme, so učinki tega lahko problematični, če že ne tragični (str. 1290). Za slovenske razmere je zelo heretična njuna ugotovitev, da je do sodniške samouprave prišlo enostavno prezgodaj, pred večino pravih strukturnih reform, predvsem pa pred temeljito prenovitvijo sodniškega kadra (str. 1281). In prav v tem je kleč. EU-model sodniške samouprave namreč popolnoma prezre grožnje od znotraj, torej nevarnosti in pasti, ki na sodstvo prežijo iz lastnih vrst ter zato ne predvideva nobenih kontrol (zavor) in ravnotežij zoper ugrabitev takega modela s strani majhne skupine sodniškega vodstva (t.i. »vodstvene strukture«). Notranja neodvisnost posameznih sodnikov vis-à-vis »vodstvene strukture«, ki ima v rokah njihovo poklicno usodo, je tako nezavarovana (str. 1264). Avtorja ugotovita, da lahko ustavna neodvisnost sodne oblasti v obliki sodnega sveta dobro deluje v zrelem političnem okolju in z dostojnimi, v sodstvo vgrajenimi in ponotranjenimi etičnimi standardi. Ti zagotavljajo da bodo izvoljeni ali imenovani sodniki in sodni administratorji javno korist in dobro znali postaviti pred lastno. Vendar se je enaka osamitev sodne oblasti v tranzicijskih državah Nove Evrope izkazala bodisi za neprimerno, ali pa je imela celo katastrofalne posledice za sodniško neodvisnost ter za splošno stanje in reformo sodstva (str. 1280).
Zadnji korak do popolnosti institucionalne neodvisnosti sodstva, s katerim bi bila Državnemu zboru odvzeta zadnja beseda glede imenovanja sodnikov, vrhovnih sodnikov in predsednika Vrhovnega sodišča, bi bil zato korak v napačno smer. Za obstoječi slovenski koncept in socio-politični kontekst sodniške samouprave je namreč na eni strani značilna teoretična moč, a dejanska (praktična) šibkost sodnega sveta, na drugi strani pa močno okrepljene pristojnosti predsednikov sodišč, še posebej predsednika Vrhovnega sodišča, ki so ene od najmočnejših v Evropi (pred nami sta, kot v zadnji raziskavi, objavljeni v tematski številki German Law Journal [Court Presidents: The Missing Piece in the Puzzle of Judicial Governance, str. 2031], ugotavljata Blisa in Kosař, samo Rusija in Češka [str. 2059]). Nadaljnja značilnost sodniške samouprave po slovensko je, da pri nas kandidacijski postopki, tudi za mesta vrhovnih sodnikov, niso odprti, javni, transparentni in kompetitivni, imena kandidatov so še vedno skrbno varovana skrivnost, javnost nima vpogleda v tek kandidacijskih postopkov, v mnenja personalnih svetov, v ocene sodniške službe, prav tako ne sme vedeti, katerega kandidata za najvišje sodniško mesto posamezni oddelek Vrhovnega sodišča, za katerega se kandidati potegujejo, podpira in zakaj. Edini mehanizem zavor in ravnotežij ter edini prostor, kjer se o predlaganem kandidatu sploh lahko odvije demokratična javna razprava, kjer se soočajo mnenja za in proti kandidatu, je v sedanjem sistemu prav Državni zbor in njegova vloga pri imenovanju sodnikov. Kako pomembna je, se je izkazalo v nekaterih redkih primerih, ko s strani Sodnega sveta izbrani in predlagani kandidat ni dobil parlamentarne podpore. O tem veliko pove znana zgodba o soglasni državnozborski zavrnitvi predloga Sodnega sveta za imenovanje hišne odvetnice TEŠ-6 za višjo sodnico Višjega sodišča v Celju, o kateri je pisal profesor Avbelj v kolumni Kozolec iz kart (Finance, 24. 12. 2018) – ali pa neuspeli poskus imenovanja na položaj vrhovnega sodnika nekoga, ki je sodeloval v razvpitem sojenju v zadevi Kangler. V obeh primerih je sodstvo pred samim seboj (ali nekom, ki stoji v njegovem ozadju) rešila prav »politika«, utelešena v Državnem zboru. O krizi Sodnega sveta veliko pove tudi odstop ene od njegovih uglednih članic, da ne omenjam protizakonitega podeljevanja privilegija mirovanja sodniške službe, ali pa farse okoli imenovanja aktualnega predsednika Vrhovnega sodišča, ki še kako potrjuje praktično šibkost ključne institucije sodniške samouprave ter, na kar opozarja profesor Avbelj v članku Contextual Analysis of Judicial Governance in Slovenia (German Law Journal, let. 19, št. 7), da se pomembne kadrovske in sodno-upravne odločitve sprejemajo neformalno (str. 1922). Ob vsem tem ni mogoče niti mimo dejstva, da je končna beseda Državnega zbora glede imenovanja sodnikov pomembna še zaradi demokratične legitimnosti sodnikov. Ta je v dobi naraščajoče moči sodstva, posebej pri (so)oblikovanju prava in zaradi krepitve precedenčne vloge Vrhovnega sodišča pomembnejša, kot se morda komu zdi.
Zato vsem, ki se lahkotno izrekajo za odvzem pristojnosti Državnega zbora glede volitev (imenovanja) sodnikov, vrhovnih sodnikov in predsednika Vrhovnega sodišča, priporočam branje že omenjene literature, predvsem zadnje številke German Law Journal, ki je v celoti posvečena prav tej temi – in ki slovenski sodniški oligarhiji neusmiljeno nastavlja ogledalo.
