Piše: Petra Janša
Prejšnji petek sva se s fotografinjo odpravili v Savinjsko dolino, kjer sva bili dogovorjeni z ljudmi, ki so utrpeli škodo po nedavnih katastrofalnih poplavah. Danes potrebujejo predvsem finančno pomoč in zagotovilo, da bodo vodotoki sanirani, saj jih je strah novih poplav.
Preberite tudi pričevanje podjetnika Rihterja, pričevanje Petra Šartam pričevanje Danijela Oblaka in pričevanje Suzane Časl.
foto: Polona Avanzo
V Rastkah je hudo!
Angela Kutnar iz kraja Rastke ob Ljubnici, pritoku Savinje, je med ujmo doživela smrtni strah, ko je gledala, kako ji je voda odnesla pol hiše. Odrezana od sveta, saj je podivjana voda odnesla tudi most, je kar pol dneva čakala na pomoč. Končno je ponjo prišel helikopter in jo odpeljal na varno. Zdaj živi v Nazarjah v hiši, ki jo ji je za leto dni odstopila prijazna gospa, Center za socialno delo Mozirje oziroma občina pa naj bi tej gospe plačevala najemnino. »Do zdaj ji še niso plačali nič.«
Mimogrede, na centru so ji tudi omenili, da še nimajo vzpostavljenega računalniškega sistema, da bi vanj lahko vnesli vse prošnje poplavljencev. Teh je tu več kot 1200. »Za to je krivo ministrstvo za socialno delo in ne oni,« pravi Kutnarjeva in doda, da jih je z Ljubnega 13 ostalo brez hiš. »Vesela bi bila, da bi imeli tehnično pisarno na Ljubnem. Tako bi imeli dostop do informacij, ki jih je ta čas izredno malo.« Ker ji je deroča voda odnesla tudi avtomobil, so ji v avtohiši Mlakar podarili rabljenega, a voznega. Kutnarjeva zdaj živi v strahu, saj ne ve, kaj bo z njenim posestvom. »Pričakujemo nadomestno parcelo, katere lastniki bi bili. In da ne bo tako, kot slišim, da bomo novo parcelo morali dolgoročno odplačevati,« opozarja vidno zaskrbljena gospa, ki ne ve, kaj bo z njo. »Lahko pa bi pa tu naredili kakšno visoko škarpo in bi življenje teklo naprej.« Ob tej priložnosti se zahvaljuje za pomoč znanim in neznanim osebam ter Karitas za nedavno nakazano finančno pomoč.
Blizu Kutnarjeve, a med ujmo tako daleč, živi Janko Retko, ki mu je podivjana voda dobesedno zasula hišo s peskom, ki ga je nosila s sabo. In to v višini šest metrov. »Največja težava tu je državna elektrarna (Elektro Celje), ki jo je postavila še jugoslovanska vojska v osemdesetih letih. Gre za črno gradnjo. Kadar pride taka voda, se začne nabirati material in se voda nima kam zlivati. Ko voda prestopi strugo, ta tolče direktno v stavbo elektrarne. Potem začne nasipati – do petnajst metrov je bilo nasipa – in spreminjati tok kamor pač že. Enkrat je podiralo Angelino hišo, drugič je prišla v našo hišo do višine treh metrov,« razlaga Retko in doda, da zdaj zbirajo podpise za odstranitev elektrarne. »Ali odstranijo elektrarno ali se odselimo mi. Ker ne bomo varni, dokler se to ne odstrani. Tako se je pokazalo že devetdesetega leta in zdaj. Obakrat sem to videl. Saniralo pa se nikoli ni nič. V tridesetih letih se ni naredilo nič.« Retko ponovi, kar sva že slišali, in sicer, da podjetje Nivo iz Celja, ki ima koncesijo, ne dela tega, za kar je plačano. Glede finančne pomoči Retko pravi, da je dobil 200 evrov vrednostnih bonov za trgovine in 500 evrov pomoči iz Karitas. »Od države pa nisem prejel še ničesar. Škodo so prišli popisat, oddali smo vse papirje.« Storitve mehanizacije naj bi plačala država, a Retko opozori na isti problem, na katerega je uvodoma opozoril že podjetnik Rihter. Tako morajo pred zimo še razširiti struge, nasipe, škarpe, pregrade. Jim bo uspelo? So pa v času najinega obiska češki vojaki tu postavljali pontonski most.
Celoten članek preberite v reviji Demokracija!
Tednik Demokracija – Pravica vedeti več!
